Jedro

Toženka ni (sodno) izpodbijala pogodbe zaradi zmote. Na podlagi 99. člena OZ bi morala zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od dneva, ko je zvedela za razlog izpodbojnosti, v vsakem primeru pa ji je ta pravica prenehala s pretekom treh let, ko je bila pogodba sklenjena. Toženka je zato izgubila pravico zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi zmote.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I 2004/01599 z dne 7. 12. 2004 v veljavi v 1. in 3. točki izreka in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku osmih dni glavnico v znesku 7.961,65 EUR, evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.907.931,06 SIT od 30. 6. 2004 do 31. 12. 2006 in zakonite zamudne obresti od zneska 7.961,65 EUR od 1. 12. 2007 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 203,55 EUR, evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 48.779,31 SIT od 7. 12. 2004 do 31. 12. 2004 in zakonske zamudne obresti od zneska 203,55 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka 1), tožena stranska pa je dolžna povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v znesku 2.561,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni vestno in skrbno presojalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, sodba nima razlogov oziroma so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, glede odločilnih dejstev pa obstaja nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko se je sklicevalo na določbe 239. in 240. člena Obligacijskega zakonika (1), saj tožeča stranka ni vložila tožbenega zahtevka na izpolnitev obveznosti, zato je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki je nastala zato, ker naj bi plačala kupnino za vozilo, za katerega je mislila, da bo toženka zanj plačevala obroke po leasing pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka mislila, da podpisuje pogodbo za drugo vozilo (drug letnik izdelave in drugačna cena), zato zaradi napake volje pogodba za vozilo, ki je predmet te pravde, sploh ni nastala. Toženki ni znano zakaj so v pogodbi finančnem leasingu, ki jo je podpisala, podatki drugega vozila in ne tistega, za katerega je želela skleniti pogodbo o finančnem leasingu. Navedena dejstva bodo ugotovljena v kazenskem postopku zoper Z. P., zato bi bilo potrebno počakati z odločitvijo v tej pravdni zadevi do pravnomočnosti kazenske zadeve. Z. P. je lahko dala toženki v podpis bianco pogodbo ali pogodbo, ki je bila izpolnjena z drugimi podatki. V postopku ni bilo ugotovljeno ali je tožeča stranka podpisala pogodbo. Tožbeni zahtevek, ki temelji na trditvi, da je toženka odškodninsko odgovorna tako na pogodbeni kot na deliktni podlagi, ni utemeljen, saj trditve niso dokazane. Tožeča stranka ni izkazala predpostavke odškodninske odgovornosti, hkrati pa tudi ni dokazala, da bi jo toženka spravila v zmoto.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2), pravilno je uporabilo materialno pravo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno opravilo dokazne ocene, prav nasprotno, sodišče je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podrobno pojasnilo razloge o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je sledilo tožbenemu zahtevku, navedeni razlogi pa tudi niso med seboj v nasprotju kot pavšalno zatrjuje pritožba. V obrazložitvi sodbe ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru trditvene podlage pravdnih strank, in tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 4570/2008 z dne 26. 3. 2009 pojasnilo, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek na podlagi sklenjene leasing pogodbe, kakor tudi iz naslova deliktne (odškodninske) odgovornosti in da je v ta namen podala tudi ustrezne trditve, kar je prvo sodišče pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo.

5. Toženka je zatrjevala, da je bila ob podpisu pogodbe o finančnem leasingu z dne 19. 8. 2002 v zmoti, ker je mislila, da bo pridobila v last drugo vozilo (3), drugačna pa je bila tudi cena (4). Toženka ni (sodno) izpodbijala pogodbe zaradi zmote. Na podlagi 99. člena OZ bi morala toženka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od dneva, ko je zvedela za razlog izpodbojnosti, v vsakem primeru pa ji je ta pravica prenehala s pretekom treh let, ko je bila pogodba sklenjena. Toženka je zato izgubila pravico zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi zmote. Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da toženka ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, zato se toženka v tem postopku ne more razbremeniti bremena odgovornosti za izpolnitev pogodbe, ker naj bi pogodbo sklenila v zmoti (drugi odstavek 46. člena OZ in 99. člen OZ).

6. Toženka ni dokazala, da bi (pravilno) odstopila od pogodbe. Toženka sicer zatrjuje, da naj bi Z. P. obvestila tožečo stranko o odstopu toženke od pogodbe, vendar tega ni potrdila ne Z. P., ne predstavnik tožeče stranke. Iz pogodbe izhaja (5), da je odstop možen v roku petih dni, če leasingojemalec kredita še ni koristil in če o odstopu obvesti leasingodajalca z priporočeno pošiljko. Toženka zatrjuje, da je od pogodbe odstopila po štirinajstih dneh od podpisa pogodbe, ko je bil kredit že koriščen, hkrati pa tudi ni obvestila tožeče stranke o odstopu od pogodbe s priporočeno pošiljko, zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da niso bili izpolnjeni pogodbeni in ne zakonski pogoji za odstop od pogodbe. Toženka je bila zato dolžna izpolniti pogodbeno obveznost, ker pa jo ni izpolnila, je tožeča stranka kot upnik upravičena od toženke (kot dolžnice) zahtevati izpolnitev celotne obveznosti (prvi in drugi odstavek 239. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tudi v primeru, če pogodba ne bi bila veljavno sklenjena, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen iz naslova nepogodbene (deliktne) odškodninske odgovornosti. Toženka je z nedopustnimi ravnanji (malomarnimi ravnanji) povzročila nastanek škodnega dogodka. Tožeča stranka je plačala vtoževani znesek dobavitelju avtomobila (6) ne le na podlagi podpisane pogodbe o finančnem leasingu, ampak tudi na podlagi podpisanega potrdila toženke, da je prevzela vozilo (7). Toženka je potrdila, da nobenega vozila ni prevzela, zato ima ravnanje toženke vse znake nedopustnega ravnanja, ob tem, da je izkazana višina škode, vzročna zveza in krivda toženke.

8. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da toženka ni podpisala pogodbe, kar je dokazano z izvedencem grafologom, iz pogodbe pa tudi izhaja, da je pogodbo podpisala tožeča stranka, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi nikoli ni bilo sporno.

9. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju OZ.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) Dogovorjeno je bilo vozilo Renault Megan Scenic letnik 1998, v pogodbi pa je navedeno vozilo Renault Megan Scenic letnik 2001. (4) Dogovorjena je bila kupnina 3.400.000,00 SIT, v pogodbi pa je naveden znesek 2.066.666,17 SIT.

(5) 13. člen – A 6. (6) F. d. o. o. Celje; glej prilogo A 9. (7) Priloga A 7.