Jedro

Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen.

Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 12770/2023 z dne 27. 10. 2023 obdolženega D. D. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 194. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Pri tem mu je na podlagi tretjega odstavka 194. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP, pravilno KZ-1) naložilo dolžnost rednega plačevanja preživnine. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženega obremenilo povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso v višini 56,00 EUR.

2. Sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno izpodbija okrožna državna tožilka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločitev oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega še po s strani prvostopenjskega sodišča izpuščenih očitkih iz obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve ugotovilo pravilno in popolno. Zagovor obdolženega in izvedene dokaze je ocenilo ustrezno ter v ponujenih razlogih izpodbijane prvostopenjske sodbe tehtno in smiselno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženemu D. D. storitev treh očitanih kaznivih dejanj neplačevanja preživnine dokazana. Z razumnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih izvajanj okrožne državne tožilke pa le še dodaja:

5. Jedro pritožbenih trditev sega v časovno obdobje od 1. 1. 2019 do 23 7. 2020 ter očitek v zvezi z neplačevanjem preživnine obdolženega za izpostavljeno obdobje, ki ga je sodišče prve stopnje iz izreka sodbe izpustilo, saj je zaključilo, da obdolženi v tem času plačila preživnine objektivno ni bil zmožen. Okrožna državna tožilka meni, da je tak zaključek zmoten in da je sodišče prve stopnje tozadevno izvedene dokaze presodilo zmotno. S prvostopenjsko presojo, da obdolženi ni več mogel plačevati tekoče preživnine, saj razen plače drugih dohodkov in premoženja ni imel ter je razpolagal s finančnimi sredstvi, komaj zadostnimi za preživetje, se ne strinja. Poudarja, da ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obveznostmi, na kar ne more vplivati niti s strani obdolženega zatrjevana in tudi ugotovljena okoliščina, da je bilo v navedenem obdobju z izvršbo poseženo na njegov dohodek, ko je šlo za plačilo neplačanih obrokov preživnine iz prejšnjih obdobij. Tozadevno opozarja, da pa to ne pomeni, da obdolženi ni dolžan plačevati tekoče preživnine. Izrazi prepričanje, da obdolženi ne more celotne preživninske obveznosti prevaliti na mater otrok zgolj s tem, da mu je bila po izvršbi že odtegnjena zapadla in neplačana preživnina za preteklo obdobje. Sodišču prve stopnje očita neupoštevanje okoliščine, da obdolženi v tem času svojim trem otrokom ni dajal niti najmanjšega dela preživnine, ampak je takoj po nakazilu plače celotni razpoložljivi znesek tudi dvignil in ga porabil zase.

6. Strinjati se je z okrožno državno tožilko, da se vsak starš mora za svojega otroka truditi in ga preživljati, kot tudi, da morajo biti potrebe otroka glede hrane, obleke, obutve, bivalnih pogojev ter šolskih in obšolskih dejavnosti vsakodnevno zagotovljene. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da se zmožnost staršev za preživljanje presoja po materialnih in pridobitnih zmožnostih, te pa se presojajo po vseh rednih in izrednih dohodkih, splošnemu premoženjskemu stanju tako glede lastništva nepremičnin, kot tudi vseh možnostih za pridobivanje.1 Sodišče prve stopnje je dosledno sledilo opisu treh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1, iz katerega izhaja, da ga izvrši le oseba, ki ne daje preživnine, čeprav bi to zmogla. V graji izpuščenih očitkov iz obtožbe, za kar je prvostopenjsko sodišče v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ponudilo prepričljive, smiselne in tehtne razloge, okrožna državna tožilka zanemari dejstvo, da kaznivo dejanje ne bo podano, če oseba objektivno ne more plačevati preživnine (če je na primer brez zaposlitve ali postane dela nezmožna). Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen. Z v točki 7 obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe podanim materialnim ovrednotenjem, ki nazorno pojasni pravne in dejanske razloge za zaključke o objektivni (ne)zmožnosti izpolnitve preživninske obveznosti, ki obdolženega na podlagi izvršljivega naslova bremeni v razmerju do njegovih treh otrok, soglaša in ga v zaobid podvajanja dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče. 7. Okrožna državna tožilka v pritožbeni kritiki povsem zanemari dejstvo, da je celo mama in zakonita zastopnica oškodovank, E. E., izpovedala, da je bil obdolženi v obravnavanem obdobju večinoma v službi, prav tako je potrdila, da si je v Avstriji uredil trajnik za plačilo preživnine (8 ali 9 mesecev), da je vmes obdolženi tudi izročil denar na roko (njej in C. C.) ali pozneje sam nakazal. Prav tako ostane pritožbeno prezrta del izpovedi oškodovane C. C., da si je obdolženi, ko denarja ni imel, celo sposodil. Za razliko od posplošenega pritožbenega polemiziranja, da bi obdolženi z ustreznim angažiranjem lahko poiskal tudi možnost dodatnega zaslužka, kar okrožna državna tožilka sicer utemeljuje z okoliščino obdolženčeve relativne mladosti in sposobnosti za delo, je sodišče prve stopnje ustrezno presojalo njegovo materialno in pridobitno zmožnost za plačilo preživninskih obveznosti. Zgolj pavšalna trditev, da je obdolženi relativno mlad in sposoben za delo, namreč za sklepanje, da je zmožen plačila preživnine, ne zadošča. Prav tako je v razmerju do pravilne in popolne meritorne odločitve brez teže pritožbeno omenjena okoliščina, da bi obdolženi zmogel dati vsaj 10,00 EUR in da v vsem tem času ni zaprosil niti za znižanje preživnine.

8. Prav pa nima okrožna državna tožilka niti z očitkom prvostopenjskemu sodišču, da pri odločitvi ni upoštevalo uskladitev preživnin z vsakokratno valorizacijo. Vztraja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno upoštevalo zgolj v obtožbi navedeni znesek, medtem ko pri izračunu zapadle in neplačane preživnine za obravnavano obdobje ni upoštevalo uskladitve preživnin, kot ta izhaja iz izpisov valorizacij preživnine za vse tri otroke. Skozi podrobna pritožbena izvajanja v zvezi s tem opozori, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu zapadle preživninske obveznosti upoštevati vse valorizirane zneske, tako za mesece, ko obdolženi preživnine ni poravnal v letu 2020 in 2022, kot tudi za celotno leto 2021 in bi tako zaostala in neplačana preživnina v času avgust 2020, september 2020 in od decembra 2020 do vključno marca 2022, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, znašala skupno 2.509,47 EUR in ne zgolj 1.980,00 EUR, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče. 9. Vendar v tej zvezi nima pritožbeno sodišče nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo. K predstavljenim razlogom, ki jih dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče, je zgolj pripomniti, da dokazno breme v kazenskem postopku ves čas nosi tožilec, ki mora krivdo obdolženega dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in zatorej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje v obsegu in na način, kot se mu po celostni obtožbi očita. Temu pa skozi prvostopenjsko ugotovljeno nedoločnost očitka obtožbe ni bilo zadoščeno. Na podlagi opisa inkriminiranega je zatorej sodišče prve stopnje iz razloga zahteve po jasnosti in določnosti obtožbe pravilno štelo, da se obdolžencu očita, da je bil mesečno dolžan za vsakega otroka plačati preživnino v višini 120,00 EUR, za vse tri otroke skupaj torej 360,00 EUR. Glede na izračun, ki ga prvostopenjsko sodišče predstavi v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, obdolženega torej za celotno inkriminirano obdobje bremeni znesek iz naslova neplačane preživnine v skupni višini 1.980,00 EUR. Posledično okrožna državna tožilka s trditvijo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izračunu zapadle preživninske obveznosti upoštevati vse valorizirane zneske, in posledično pritožbenim izvajanjem, v okviru katerega skuša v škodo obdolženega prepričati v višje (usklajene) zneske preživnin, skupno 2.509,47 EUR, ne more uspeti.

10. V ostalem pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Ker tudi pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi okrožne državne tožilke odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

1 Tako Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Korošec D., Filipčič K. in Zdolšek S. (ur.), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta UL, Ljubljana 2019, str. 302-303.