Jedro

Materialno in procesno dokazno breme v zvezi s trditvijo o dobrem premoženjskem stanju je (bilo) na toženi stranki (ne tožeči), še posebej po tem, ko je tožeča stranka (utemeljeno) opozorila, da tožena stranka s trditvami o plači in prodaji nepremičnine ni izkazala likvidnostnega stanja. Sama se je odločila, katere dokaze bo v zvezi s tem predložila, katerih pa ne. Le če bi bilo dokazno breme na tožeči stranki (dokaz pa pri toženi), bi sodišče od tožene stranke lahko v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP zahtevalo, naj predloži listino in ji določilo rok za to ter jo opozorilo na posledice opustitve (peti odstavek 227. člena ZPP).

Dolžnik, ki obveznosti v določenem roku ne izpolni, pride v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ). Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ) oziroma, če roka tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter sklep potrdita.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati 700 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 10.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2016 (I. točka izreka) in 2.350,93 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in ta del sodbe je postal pravnomočen.

S sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe IV P 2314/2016-4 s 16. 12. 2016 (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločbo se v dveh ločenih pritožbah iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga spremembo sodbe in sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, ugoditev ugovoru zoper sklep o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo ali pa vsaj razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožbi sta obsežni, nesistematični in ponavljajoči se, zaradi česar ju pritožbeno sodišče ne bo povzemalo, ampak bodo pritožbeni razlogi predstavljeni v nadaljevanju ob hkratnem odgovoru nanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev obeh pritožb. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede sodbe O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

O očitkih kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP

6. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus; vsebuje jasne, popolne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe. Odsotnost “navedbe, pojasnila ali prepisa1“ določb 569., 574., 578. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne predstavlja smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodišča prve stopnje o pravno pomembnih dejstvih, ki po prepričanju pritožnice niso, so v izpodbijani sodbi povsem jasno in ustrezno obrazložene. Razlogi sodišča prve stopnje o višini posojenih zneskov in o tem, kdaj so bili posojeni, so v 21., 37. in 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe; o času izročitve tudi v 8. točki obrazložitve. Ugotovitve sodišče prve stopnje o tem, kaj je bilo dogovorjeno o vračilu, so v 23. in 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi do trditev, kje je bil denar izročen (povzelo jih je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), se je sodišče prve stopnje opredelilo; (z vidika uporabljene pravne podlage) pa niti ne gre za odločilna dejstva. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno odločilnih trditev tožene stranke, je neutemeljen. Večina teh, ki jih izpostavlja, niti ne predstavlja trditev o odločilnih dejstvih glede na uporabljeno pravno podlago, tako da bi odsotnost opredelitve do njih predstavljala kvečjemu relativno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče vseeno na tem mestu pojasnjuje: do trditve, da prejema nadpovprečno visoko pokojnino 800 EUR, se je sodišče opredelilo v 29. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, da ima solidno pokojnino 800 EUR. V isti točki obrazložitve je obrazložilo, da je izkazala, da je v maju 2016 prodala nepremičnino za 84.000 EUR. Opredelilo se je tudi do trditve o hrambi kupnine v sefu. Sodišče prve stopnje ni spregledalo tega, da je tožnica prodala drugo nepremičnino, ne tiste v kateri živi, kar povsem jasno izhaja iz obrazložitve v 3. in 4. vrstici 29. točke izpodbijane sodbe. Do trditve, da toženka nima nobenih dolgov, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo s pojasnilom, da kljub vsemu zgoraj navedenemu, sodišča ni prepričala, da je bilo njeno finančno stanje v kritičnem obdobju tako dobro, da ni potrebovala dodatnih denarnih sredstev, saj ni predložila bančnih izpiskov. Zakaj naj bi bilo pravno relevantno, da je s prejeto kupnino začela obnavljati hišo, pritožbeno sodišče ne uvidi, pritožnica pa ne pojasni.

7. Do toženkinih trditev o podarjenih 1.100 EUR se je sodišče prve stopnje opredelilo v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ocenilo jih je za neprepričljive, kar (z drugimi besedami) pomeni, da ni ugotovilo, da bi toženka tožnici podarila 1.100 EUR. Pritožbeni očitek, da „...ni mogoče razbrati, kaj je sodišče naredilo s 1.100 EUR, ki so predmet toženkinega dopisa z 29. 9. 2016...“ torej ni utemeljen, njegovo nadaljevanje pa je nerazumljivo. Kako naj bi bil ta znesek del zneska 10.850 EUR, pritožnica namreč ne pojasni. Odsotnost opredelitve do trditev, ki niso pravno pomembne, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak način pisanja, ki omogoča relativno preglednost sodne odločbe v situaciji, ko so trditve, od katerih jih je vrsta nebistvenih, obsežne in slabo pregledne.

8. Neutemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih trditev, da je tožnica zaradi osamljenosti klicarila toženko in jo obremenjevala s svojimi težavami ter da so klici presegli mejo zdravega razuma, zaradi česar se je toženka nehala oglašati.2 V zadnjem delu 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključek sodišča, da izpis klicev s tožničine številke izkazuje, da klicev ni bilo.

9. Do trditev, da je tožnica dvignjene zneske gotovo izročala sinu L. (in torej ne toženki), se je sodišče prve stopnje opredelilo v 25., 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Opredelilo se je tudi do trditev, da je denarna sredstva potreboval. 10. Trditev (ki niti ni bila to, ampak golo ugibanje), da je sporne zneske lahko sam zase dvignil L. Š., je dobila odgovor v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje pojasni, da potrdila o dvigih izkazujejo, da je denar dvigovala tožnica (torej ne kdo drug) na bančnem okencu. Odgovor na ugibanje o nakazilu 1.500 EUR je v 26. točki obrazložitve. Odgovor na trditve o nelogičnosti tega, da si tožnica ni priskrbela potrdila o posojenih zneskih, je v 16., 24. in tudi 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se od pritožnika pričakuje, da prebere sodbo, ki jo izpodbija. Pritožbene trditve na 8. do 10. strani pritožbe, skupaj s pripombami št. 8 do 17 so v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v pravdnem postopku ter po nepotrebnem obremenjujejo pritožbeno sodišče. 12. Nasprotje med razlogi sodbe (in kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) pritožnica vidi tudi v pojasnilu sodišča prve stopnje, da toženka ni podala navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da ji kateri od izročenih zneskov ni bil izročen (37. točka obrazložitve), ob hkratnem pojasnilu, da je toženka trdila, da si ni od tožnice ničesar sposodila (14. točka obrazložitve). Tak zaključek se zdi pritožnici absurden, saj bi bilo nelogično, neživljenjsko, neekonomično, nesmotrno in smešno, da bi ob trditvi, da ni prejela ničesar, še za vsak posamezen znesek zatrdila, da ga ni prejela. Pojasnjevanje o neekonomičnem, nesmotrnem, neživljenjskem in smešnem v situaciji, ko je ena sodna odločba, ki ne vsebuje niti 16 strani, izpodbijana v dveh gostobesednih pritožbah, od katerih ima ena skoraj 18, druga pa osem strani, deluje neresno. Ker se za pritožnico sporni del obrazložitve izpodbijane sodbe več kot jasno glasi: „Tožnica je zahtevala izročitev 15 zneskov in s tem takšnega števila ustnih pogodb, toženka pa se v navedbah ni spustila v ločeno prerekanje posameznega zneska oziroma pogodbe. Sodišče se je tako v postopku znašlo pred dvema možnostima: v celoti slediti tožnici in zaključiti, da je toženki posodila vse zatrjevane, dodatno dvignjene zneske, ali pa v celoti slediti toženki, da ji ni posodila ničesar. Upoštevajoč podano trditveno in dokazno ponudbo strank vmesne poti ni...“, pa je na dlani, da so trditve tudi povsem očitno neutemeljene. Prav nobenega nasprotja ni v tem, kar sodišče v razlogih sodbe navaja o trditvah tožene stranke (kar tudi sicer ne bi predstavljalo bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno razumelo in jasno ter korektno povzelo toženkine trditve, da ni prejela ničesar.

O očitkih kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP

13. Pritožnica meni, da ji je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, ker se je sodišče prve stopnje zelo dobrohotno in arbitrarno opredelilo do listin in dokazov, ki jih je predlagala tožnica, skorajda v celoti pa je izostala ocena dokazov, ki jih je predložila in predlagala toženka. Izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do celotne izpovedi toženke in priče M. K., prodajne pogodbe z 8. 6. 2016 in ni dokazno ocenilo izpovedi O. B., B. Š. in M. Ž. V zvezi s tem očitkom pritožbeno sodišče opozarja, da je bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ena tistih, na katerih pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnikov terja konkretizirano uveljavljanje kršitve. Ob tem, ko pritožnica niti ne pojasni, do katerih delov njene izpovedi in izpovedi M. K., O. B., B. Š. in M. Ž. bi se sodišče prve stopnje še moralo opredeliti ter kaj manjka v dokazni oceni prodajne pogodbe, še posebej pa na katero odločilno dejstvo oz. dejstva se ta očitek nanaša, natančnejšega pritožbenega preizkusa v smeri 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne more doseči. O očitkih kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (in kršitve pravice do pritožbe)

14. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi v celoti sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Prepisovanje smernic o tem, kaj mora dokazna ocena vsebovati in sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 118/953, o pomanjkljivostih konkretne dokazne ocene ne pove ničesar. Pritožbeno sodišče lahko le odgovori, da dokazna ocena v izpodbijani sodbi predstavlja vzorno konkretizacijo smernic, ki so prepisane v pritožbi. Vsebina pritožbe pa pokaže tudi, da so razlogi tako konkretni, jasni in prav nič pavšalni, abstraktni ali splošni, da je pravno jamstvo iz 25. člena Ustave RS zagotovljeno.

O očitku kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 214. člena ZPP

15. Pravilno je pritožbeno stališče, da se dejstev, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, ne dokazuje, ampak se štejejo za priznana. Pritožnica meni, da tožnica ni nasprotovala njenim trditvam, da prejema pokojnino 800 EUR, da je v maju 2016 prodala nepremičnino za 84.000 EUR, da je tožnica prodala drugo nepremičnino, ne tiste v kateri živi, da je s prejeto kupnino začela obnavljati hišo, precejšen del kupnine pa ji bo ostal in da nima nobenih dolgov. Očitek je, kolikor se nanaša na prve tri povzete trditve, pravno nepomemben, sodišče jih je namreč ugotovilo natančno tako, kot jih je zatrjevala toženka. Zaradi tega tudi če bi jih (napak) ugotavljalo v dokaznem postopku, namesto da bi ugotovilo, da so neprerekana, ne bi šlo za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost sodbe. Trditev o obnavljanju hiše je pravno nepomembna.

16. Ostaja trditev, da toženka nima nobenih dolgov. Ta po eni strani sama po sebi ne pove ničesar in za odločitev o tožbenem zahtevku ne more biti pravno pomembna. Če pa naj se jo razume v smeri, da toženka ni rabila denarja, ker ga je imela dovolj, pritožbena trditev, da ji tožnica ni nasprotovala, povsem očitno ne ustreza resnici. Konkretno nasprotovanje je v zadnjem odstavku na 6. strani in na 7. strani prve pripravljalne vloge tožeče stranke (list. št. 57. in 58 v spisu).

O očitku kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP

17. Sodišče prve stopnje v zvezi z izpiski stanja toženkinih bančnih računov pravilno ni ravnalo v skladu s 1. odstavkom 227. člena ZPP, ki ureja edicijsko dolžnost. Tožena stranka je tista, ki je trdila, da je njeno finančno stanje dobro, ker prejema nadpovprečno pokojnino in je prodala nepremičnino. Materialno in procesno dokazno breme v zvezi s trditvijo o dobrem premoženjskem stanju je (bilo) na toženi stranki (ne tožeči), še posebej po tem, ko je tožeča stranka (utemeljeno) opozorila, da tožena stranka s trditvami o plači in prodaji nepremičnine ni izkazala likvidnostnega stanja. Sama se je odločila, katere dokaze bo v zvezi s tem predložila, katerih pa ne. Le če bi bilo dokazno breme na tožeči stranki (dokaz pa pri toženi), bi sodišče od tožene stranke lahko v skladu s 1. odstavkom 227. člena ZPP zahtevalo, naj predloži listino in ji določilo rok za to ter jo opozorilo na posledice opustitve (5. odstavek 227. člena ZPP). Ker ni bilo, je bilo opozorilo na naroku (list. št. 92 v spisu) več kot zadostno.

O očitku kršitve razpravnega načela

18. V skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP in 212. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, ter predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, kar pa ne pomeni, da mora priti do popolnega prekrivanja trditev in ugotovitev v sodbi oziroma celo besedišča v trditvah in sodbi.4 Izrecne trditve o tem, da je toženka želela druženje s tožnico prikriti, res ni bilo. Trditev v tožbi je bila bolj nevtralna in se je glasila: „pravdni stranki sta se za izročitev denarja navadno dobivali na koncu S., na začetku sosednje D., pri vrtcu na S. ali na bencinskem servisu „P.“ na koncu S., ker se tožena stranka očitno ni želela sestati s tožnico v tožničini hiši ali pred njo“5. Dokazni zaključek v 32. točki izpodbijane sodbe ni zunaj trditev tožeče stranke.

O uporabi materialnega prava

19. Sodišče prve stopnje povsem pravilno obrazloži in razume naravo posojilne pogodbe (569. člen OZ). Utemeljeno izpostavlja, da je posojilna pogodba neoblična. Pravilno je stališče (ki ga pritožba po nepotrebnem ponavlja), da je dokazno breme o tem, da je tožnica toženki posodila zatrjevani znesek oziroma zneske, na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven6, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja.7 Ob pomanjkanju listinskega dokaza sodna praksa nakazuje, da bi se zadovoljila s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je tožnik izkazal potrebo toženca za izposojo denarja.8

20. Sodišče določbe 1. odstavka 574. člena OZ, v skladu s katero mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari, ni uporabilo tako, da bi bila odločitev v škodo pritožnice.

21. Pritožnica pogreša še razloge v smeri 578. člena OZ, a pritožbeno sodišče navedb, ki bi terjale presojo spornih posojil kot namenskih, ne najde.

O očitkih zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma o dokazni oceni sodišča prve stopnje

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica toženki v 15 manjših zneskih v času od 21. 7. 2014 do 29. 12. 2015 izročila skupaj 10.850 EUR (razlogi v 21., 23. in 38. točki izpodbijane sodbe) ter da se je toženka zavezala, da ji bo denar vrnila, ko bo prodala svojo nepremičnino, do česar je prišlo v maju 2016 (razlogi v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

23. Tožena stranka v pritožbi ponovno povzema svoje trditve, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, in pri njih vztraja. Izpostavlja nekatere okoliščine, ki bi po njeni oceni morale utemeljiti drugačne dokazne zaključke sodišča prve stopnje. A dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva. Tožnica je trdila in dokazala, kako običajno ravna z denarjem, torej da enkrat mesečno, največkrat v prvi polovici meseca, opravi en dvig s svojega računa. Pritožnica zaključka sodišča prve stopnje o tem ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da se je opisani običajni način ravnanja z denarjem spremenil prav v času, ko je tožnica obnovila odnos oziroma prijateljevanje s toženko. Pritožnica dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, kdaj je prišlo do obnovitve odnosov, ne izpodbija (čeprav so bile njene trditve o začetku prijateljevanja drugačne), meni le, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj je ta okoliščina pravno odločilna. Ta okoliščina (kot dovolj jasno izhaja iz izpodbijane sodbe) je pravno odločilna zato, ker to, da se je tožničin običajni način ravnanja z denarjem spremenil prav in le v času prijateljevanja s toženko, v veliki meri kaže na to, da se je spremenil (ne le v času prijateljevanja ampak tudi oziroma prav) zaradi prijateljevanja s toženko.

24. Sodišče prve stopnje tudi prepričljivo izpostavlja, da s trditvami o višini pokojnine in višini prejete kupnine na podlagi prodajne pogodbe s 17. 5. 2016 (to je tudi sicer prejela po tistem, ko si je po ugotovitvah sodišča prve stopnje denar sposojala od tožnice) toženka ni izkazala, da v kritičnem času denarja ni rabila. Pomembna okoliščina, ki kaže na to, da je tožnica denar rabila, je nesporna - da je njen sin T. močno zadolžen. Toženka je sicer trdila, da z njim ni imela stikov, a dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je takšna trditev neprepričljiva, saj je niti toženka ob zaslišanju (vsaj sprva) ni potrdila, pritožba ne uspe izpodbiti. Celo, če bi držalo, da toženka v kritičnem času s prezadolženim sinom ni imela stikov, pa to ne pomeni, da jih ni imela prej. Okoliščina, da tožnica kljub trditvam, da denarja ni rabila, ni predložila svojih bančnih izpiskov (z obrazložitvijo, da je glede svojega finančnega stanja previdna), vsekakor vzbuja precejšen dvom v njeno trditev. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe omajati.

25. Poleg vsega opisanega, na to, da je tožnica dodatno dvignjene zneske posojala prav toženki, kažejo še tožničini zapiski, ki jih je sodišče prve stopnje glede na način zapisovanja (različen vir papirja in različna pisala) utemeljeno ocenilo kot spontane in nepotvorjene. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da se zneski ne ujemajo z opravljenimi dvigi, res pa tega ni dodatno analiziralo še z analizo posameznih zneskov. Prav ima pritožnica, ko izpostavlja, da je evidentno, da se listki niso pisali ob vsakem dvigu (izraz sproti ne pomeni nujno ob vsakem dvigu!, je odziv na toženkino trditev, da so vsi napisani naknadno, za potrebe tega postopka). Posamezni dvigi so namreč po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje znašali od 200 EUR do največ 2.000 EUR, najnižji znesek v zapiskih, kot pravilno izpostavlja pritožnica, pa je 4.500 EUR, ki se večkrat ponovi. Večkrat se ponovi še znesek 9.500 EUR, pojavi se tudi očitno napačen zapis „devedeset tisoč 500 EU“. A vse opisano ni za opomnike, ki si jih pišejo starejši ljudje, prav nič nenavadnega. Da se zapisi pojavijo, ko je skupni posojeni znesek postal višji, pa je tudi povsem življenjsko in razumljivo.

26. To, da tožnica svoj denar nakazuje sinu L., v ničemer na kaže na to, da je zanj na bančnem okencu dvignila sporne zneske. Prej nasprotno - če mu denar nakazuje (in tudi pooblaščen je za razpolaganje s sredstvi na njenem računu), ni nobene potrebe za dviganje denarja na bančnem okencu, da bi mu ga izročila. Da naj bi tožnica za potrebe sina L. dvignila sporne zneske, prav tako v ničemer ne kaže pritožbeno izpostavljanje okoliščin, da je tožnica zatrjevala, da naj bi imel njen sin v lasti hišo na K., pritožnica pa trdi, da ima majhno preprosto hiško na K. v najemu; da toženka s tožnico ni bila na sodišču, čeprav je tožnica trdila, da jo je toženka peljala na Okrajno sodišče v Ljubljani, da je položila oporoko v sodno hrambo; da je tožnica zatrjevala, da je toženka v času, ko sta prijateljevali, čuvala otroke T. M., ki pa sta bila tedaj stara 22 in 18 let in torej nista rabila varstva. Te okoliščine tudi ne kažejo na tožničino neresnicoljubnost in ne uspejo izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

27. Pritožnica na 13 do 17 strani sodbe izpostavlja dele izpovedi tožnice in prič L. Š. ter M. K. Bistvo tega dela pritožbe je v stališču, da je tožnica dementna in da se je zgodbo o posojilih dobro naučila (izmislil pa naj bi si jo L. Š.), na druga vprašanja, na katera ni bila pripravljena, pa ni znala odgovoriti. Po drugi strani pritožnica meni, da določeni deli trditev in izpovedi kažejo na to, da tožnica ni resnicoljubna oziroma dobesedno: „če ni dementna, je na dlani zaključek, da je izpovedovala lažnivo“. Pritožbeno sodišče je natančno prebralo prepisa zvočnih posnetkov glavnih obravnav s 23. 5. 2017 in 19. 10. 2017, a tako kot sodišče prve stopnje, tega, kar meni pritožnica, ne zazna. Nič nenavadnega ni, da se zaslišana oseba ne spomni vsega, kar je ob zaslišanju na sodišču vprašana, še bolj to velja za nekoga, ki ob zaslišanju šteje 88 let. Nikakor ni mogoče trditi, da se je tožnica nenavadno dobro spomnila okoliščin spornih posojil, drugih stvari pa ne. Na vrsto vprašanj, ki jih ni mogla pričakovati, je jasno in odločno odgovorila, to da na nekatera ni odgovorila, pa kaže prej na njeno resnicoljubnost kot neresnicoljubnost. Zakaj naj bi bilo tako pomembno, da se ni spomnila, kakšno oporoko je naredila in kje se hrani, pritožbeno sodišče ne razume. Še manj kam meri pritožbeni zapis, da je to „pozabila“. Ocena sodišča prve stopnje, da je tožničina izpoved logična, notranje skladna in prepričljiva, je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilna.

28. Pri obeh pravdnih strankah prihaja do razhajanj med trditvami in izpovedmi (pritožnica tako npr. izpostavlja trditev tožnice, da je toženka pazila otroke sina T.9 in njeno izpoved, da jih ni nikdar pazila, da ji je toženka vnuke omenjala le z besedami: sedaj prihaja vnuk ob pol devetih, bom klicala ob 12. uri). Pritožbeno sodišče sprejema razloge obeh pravdnih strank za ta razhajanja (glede tožnice so obsežni in prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jih zato ne ponavlja). Ni neobičajno, da pride do odvetnikovega napačnega razumevanja tega, kar mu povedo stranke in zato navedb, ki jih stranke nato v izpovedih ne potrdijo.10 A pri toženki so razhajanja tudi v izpovedi, kar je precej manj običajno in ima drugačen pomen. Sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavi, da je toženka spontano izpovedala, da je peljala tožnico k sinu Tomu, pokazati, kakšno hišo ima. Ko se je zavedla, da je to v neskladju z njenimi navedbami, pa zatrdila, da je bilo to že prej, da se je zmotila, da sta se s tožnico le peljali mimo. Ker je tožnica trdila, da si je toženka denar sposojala (med drugim) s pojasnili, da ga potrebuje za sina, je to, ali je s sinom v kritičnem času imela stike ali ne (kar je zatrjevala), pomembno. Pritožnica sicer meni, da je zaključek sodišča o njenem spreminjanju navedb in izpovedi arbitraren, zmoten in protispisen, a na konkretno (zgoraj predstavljeno) dokazno oceno (28. točka na 9. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) se v pritožbi ne odzove.

29. Pritožbeno sodišče glede na vse opisano sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje11, da je tožnica dodatne zneske, ki jih je dvigovala v času od 21. 7. 2014 do 29. 12. 2015 posodila toženki.

30. Toženka izpodbija še odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od razlike med prisojenim zneskom 10.850 EUR in zneskom 9.900 EUR, katerega plačilo je v roku 60 dni tožnica od toženke zahtevala z dopisom z 29. 11. 2016, ko naj bi po stališču sodišča prve stopnje toženka prišla v zamudo s plačilom. Zaključek sodišča prve stopnje o trenutku nastopa zamude je res napačen, a ne v škodo pritožnice. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se je zavezala posojilo vrniti, ko bo prodala svojo nepremičnino, do česar je prišlo v maju 2016. Maj 2016 je torej rok, ki je bil določen za izpolnitev. Dolžnik, ki obveznosti v določenem roku ne izpolni, pride v zamudo (1. odstavek 299. člena OZ). Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odstavek 299. člena OZ) oziroma, če roka tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (2. odstavek 574. člena OZ). Ker je bil torej rok za izpolnitev določen oziroma določljiv, je prišla toženka v zamudo po izteku tega roka, kar je najkasneje v juniju 2016. Odločitev, da zakonske zamudne obresti od celotne posojene glavnice tečejo od 29. 11. 2016, je torej v korist pritožnice.

Glede sklepa

31. Pritožnica zmotno meni, da izpodbijani sklep nima pravnega pouka; ima ga, ta je na 15. in 16. strani izpodbijane odločbe. Res pa je pravni pouk za obe odločbi (sodbo in sklep) skupen in enak. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pritožbo dovoljeno vložiti v 30 dneh. Res je tudi, da je rok za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi v skladu s 3. odstavkom 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) krajši. Toženkina pravica do pritožbe pa zaradi takšnega pravnega pouka ni bila kršena. Najprej je to povsem očitno zaradi tega, ker obravnavana pritožba izkazuje, da je toženka pritožbo vložila v zakonskem roku. Nato pa še zato, ker bi bila njena pritožba pravočasna tudi, če bi bila vložena v roku, ki ga je v pravnem pouku navedlo sodišče prve stopnje. V našem pravnem sistemu je namreč povsem enotno uveljavljeno stališče, da napačen pravni pouk stranki ne more škodovati.12

32. Iz obrazložitve odločitve o pritožbi zoper sodbo izhaja ne le to, da je tožničina terjatev verjetno izkazana, ampak da je izkazana z višjo stopnjo prepričanja. Pritožbeno sodišče razlogov o tem, zakaj je tako, ne bo ponavljalo, in tudi sodišče prve stopnje jih ni bilo dolžno. Prepisovanje razlogov znotraj obrazložitve bi bilo nepotrebno in neekonomično. Enako velja za dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je skupaj opravilo narok za glavno obravnavo in obravnavanje ugovora zoper začasno odredbo in skupaj izvedlo dokaze, ki so bili predlagani, kar je bilo tudi jasno razvidno.

33. S sklepom o začasni odredbi je sodišče prve stopnje toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti njen solastninski delež na nepremičnini ID znak X. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka (v ugovoru) ni izkazala, da bi razpolagala še s kakšnim drugim premoženjem, iz katerega bi se lahko tožnica poplačala, je pravilna. Res ima 800 EUR pokojnine, kar pomeni, da bi z njo približno v 14 mesecih pokrila glavnico tožničine terjatve (ne pa obresti in stroškov). A pokojnina niti ni v celoti rubljiva13. Res je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je toženka v maju 2016 za 84.000 EUR prodala nepremičnino, a ugotovitev sodišča prve stopnje, da denar hrani neznano kje in nedostopen upnici, je popolnoma pravilna. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da je podana nevarnost, da je zaradi toženkinega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve precej otežena.

Odločitev o pritožbah in podlaga zanjo; odločitev o stroških

34. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

35. Odločitev o zavrnitvi toženkine pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Vsebina pritožbe je takšna, da je terjala njegovo vložitev. Stroški odgovora na pritožbo zato predstavljajo potrebne stroške tožeče stranke. Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila v enem odgovoru, za katerega ji pripada 1250 odvetniških točk, skupaj z 22 % DDV, glede na vrednost odvetniške točke torej 700 EUR. Če toženka stroškov ne bo plačala v 15 dneh, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Prepisovanje zakonskih določb je nepotrebno in v sodbe niti ne sodi. Tako je že zato, ker materialnopravna podlaga (zgornja premisa sodniškega silogizma) največkrat ni identična besedilu posameznega zakonskega člena, ampak rezultat uporabe in razlage celotnega pozitivnega prava. 2 Ki niti niso pravno relevantne. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo, da sta bili pravdni stranki prijateljici oziroma sta se kot takšni deklarirali; klici in pogovori o težavah med njima niti ne bi bili nič nenavadnega in ne bi povedali ničesar o spornih posojilih. 3 Kje najde pritožnica stične točke med pomanjkljivostmi z ustavno odločbo razveljavljene odločbe VS RS o zavrženju revizije (ker vrednost spornega predmeta nepresega 80.000 SIT), v kateri se VS RS ni opredelilo do trditev o sklepu, skaterim je sodišče prve stopnje hkrati s sodbo določilo vrednost spornega predmeta 80.100 SIT, in izpodbijano sodbo, ne obrazloži. 4 Prim. VSL vmesna sodba in sklep II Cp 601/2015 : „Ta kršitev bi bila podana le ob takšnem razumevanju razpravnega načela, ki ne bi dopuščalo nikakršnega (niti atomiziranega) odstopanja dejanske podlage sodbe od trditvene podlage. To bi bilo v nasprotju z naravo jezika in tudi v nasprotju z zasnovo pravdnega postopka...“ 5 Tožba, list. št. 2 v spisu. 6 Prim. VSL II Cp 535/2016. 7 Prim. VSL I Cp 2759/2009 in I Cp 676/2015 ter VSC Cp 191/2015. 8 Prim. VSL I Cp 2579/2009 in I Cp 2851/2016. 9 ...v času izposojanja denarja je tožena stranka najmanj vsak ponedeljek pazila njegove otroke, kar je tožeči stranki povedala tožena stranka večkrat, ko jo je klicala.“ 10 Do tega je, kot kaže, v tem primeru prišlo pri obeh pravdnih strankah. 11 Prepričljivi so tudi razlogi v 34. točki obrazložitve (da tožnica in njen sin L. Š. nista imela nobenega razloga, da bi se z neupravičenimi očitki o posojilih spravila na toženko) in 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (o potrdilu, ki ga je podpisala toženka). Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema. 12 Prim. sklep VS RS II Ips 488/2002 in številne druge odločbe ter Ude, L. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 195. 13 2. odstavek 102. člena ZIZ določa: …na dolžnikove prejemke je mogoče seči za denarne terjatve, razen za terjatve, navedene v 2. točki tega odstavka, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače.