Jedro

Objektivni razlogi, na katere se sklicuje carinski organ, ne morejo biti razlog, da organ ne opravi uskladitve uporabljenih cen zaradi drugačnih količin blaga. Takšno postopanje carinskega organa pa ni pravilno niti v primeru, ko je bilo v korist tožnika, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, X Ips 368/2012, izdanega v identični zadevi. V ponovnem postopku bo moral carinski organ ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vrednotenje deklariranega blaga po točki b) drugega odstavka 30. člena CZS. Pri tem so mu lahko v pomoč tudi deklaracije drugih članic Evropske unije, saj lahko carinski organ ob pomanjkanju drugih relevantnih listinskih podatkov kot relevantne upošteva deklaracije drugih držav članic EU. Če pa bo ugotovil, da vrednotenje deklariranega blaga na tej podlagi sploh ni mogoče, je treba upoštevati določbo prvega odstavka 30. člena CZS, ki zahteva, da se tam določene metode za vrednotenje blaga uporabijo po določenem vrstnem redu oziroma upoštevati določbo 31. člena CZS, ki jo je za določitev vrednosti treba uporabiti, če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti z uporabo 29. in 30. člena CZS.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Carinskega urada Ljubljana, DT 4242-732/2009-2/1100-017 z dne 4. 8. 2009 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, navedeno v uvodu te sodbe, je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) določil pravilne podatke za blago in tožniku kot deklarantu naložil v plačilo znesek dajatev za blago, ki je bilo ocarinjeno po navedeni carinski deklaraciji (EUL), ki je bila vložena za sprostitev blaga v prost promet, brez plačila DDV, zaradi dobave v drugo državo članico. Tožniku je naloženo plačilo dajatev v višini 7.771,11 EUR. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da se zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrne ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je v postopku carinjenja carinski organ odločil za kontrolo deklaracije v smislu 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS). Carinski organ je ugotovil, da je prijavljena vrednost blaga veliko nižja od Tabele povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jo je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na osnovi uvozov tekstilnih izdelkov in obutve v letu 2008. Sklicuje se na prvi odstavek 181a. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2459/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253/11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena uredba) ter na določila 30. člena CZS. Iz slednjih izhaja, da če carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo člena 29 CZS, je treba po vrstnem redu uporabiti točke a), b), c) in d) odstavka 2 in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev. Natančnejši pogoji o uporabi točke a) drugega odstavka 30. člena in točke b) drugega odstavka 30. člena CZS so opredeljeni v 150. in 151. členu Izvedbene uredbe. Ob upoštevanju navedenih ter skladno s prvim odstavkom 181a. člena Izvedbene uredbe je carinski organ določil nove carinske vrednosti zadevnega blaga, saj je bilo ugotovljeno, da prijavljena vrednost obravnavanega blaga ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti za zadevno blago, kot jo določa 29. člen CZS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, kako je carinski organ opravil vrednotenje blaga, ter da je pri tem upošteval najnižjo vrednost podobnega blaga, izvoženega v Skupnost iz Republike Kitajske.

Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnilo.

Tožnik v tožbi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ter da je v obravnavani zadevi treba kot carinsko vrednost blaga upoštevati transakcijsko vrednost, ker je to cena, ki je bila za uvoženo blago dejansko plačana. Če carinski organ v to dvomi, bi moral dvome utemeljiti. Pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga bi moral carinski organ upoštevati 30. člen in 31. člen CZS, ki ju tožnik citira. Treba je upoštevati kakovost blaga, njegov sloves in obstoj blagovne znamke. Sklicuje se na člene 141 do 181a. člena Izvedbene uredbe ter Prilogo 23 k Izvedbeni uredbi. Po mnenju tožnika v izpodbijanih odločbah ni upoštevana kakovost in lastnosti spornega blaga, komercialna raven, količina blaga ter celovitost posla. Med drugim navaja, da carinski organ ni upošteval komercialne ravni posla s tem, ko je primerjal neprimerljive količine. Nadalje carinski organ ni opravil uskladitev vrednosti, kot to določa Priloga 23 k Izvedbeni uredbi. V obravnavanem primeru je bilo blago uvoženo v EU za prodajo na kitajskih tržnicah na Madžarskem. Tožnik je izrecno opozoril kolikokrat se določene carinske deklaracije ponavljajo. Zato bi bilo treba postavke iz faktur, ki jih je uporabil carinski organ za določanje vrednosti, ustrezno prilagoditi glede na objektivna merila. Če takšnih objektivnih meril ni, določanje carinske vrednosti po določbah a) in b) točke drugega odstavka 30. člena CZS ni ustrezno. Tožnik nadalje navaja, da se drugostopenjski organ ni opredelil za katero zvrst trgovine naj bi v konkretnih primerih šlo glede ločevanja trgovine na debelo in drobno, očita mu restriktivno razlago določb Izvedbe uredbe, saj ni nikjer navedeno, da je krovna pogodba pogoj. Ne drži trditev carinskega organa o podobnih količinah, saj gre za različne količine. V predmetnih zadevah je treba upoštevati, da gre za komercialni posel velikega obsega. Ker gre za blago, ki je namenjeno izključno prodaji na trgu Evropske unije, je najmanj, kar bi moral narediti carinski organ, da bi namesto postopka 40xx upošteval postopek 42xx, saj gre zgolj v tem primeru za primerljive komercialne posle. Tožnik se sklicuje na točko d) 142. člena Izvedbene uredbe, ki določa, kaj je podobno blago. Pri spornem blagu gre za manj kakovostno blago v primerjavi z blagom, ki se uvaža v Republiko Slovenijo in to za znane kupce. Nikjer iz listin ni razvidno, da naj bi šlo v predmetnih zadevah za podobno blago. Iz listin, ki jih je tožnik prejel, izhaja, da se nanašajo večinoma na podjetja A. d.d., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.d.. Pri spornem blagu pa gre za nizko cenovno, docela ceneno blago in ne gre za blagovne znamke. Tabela Olaf, na katero se sklicuje carinski organ, ne izpolnjuje nobene izmed lastnosti javne listine. Tožnik je že v postopkih opozarjal, da so navedbe na računih in carinskih deklaracijah tako pomanjkljive, da je nemogoče oceniti ali gre sploh za primerljivo blago. Podobnost blaga naj bi se določala kar po dveh kriterijih hkrati: enkrat po uvrstitvi v enako tarifno številko in drugič po uvrstitvi v drugo tarifno številko. To pomeni, da je na primer carinski organ med drugim primerjal blago iz bombaža z blagom iz umetnih materialov oziroma blago iz bombaža z blagom iz poliestra. Zmotno je določanje vrednosti zgolj na podlagi tarifne številke, saj se v isto tarifno številko uvrščajo tudi blagovne znamke. Predpogoj za primerjanje vrednosti je primerljivost blaga, zato bi carinski organ moral izvesti analizo posameznega blaga, ki je predmet primerjave. Tožnik se sklicuje na katalog E. kot dokaz, da so cene, kot so bile deklarirane, povsem možne in da gre za realne cene. Navaja, da je postopek „sanacije“ prvotnega postopka izvajal prvostopenjski organ, o njem pa se je izjasnil izključno drugostopenjski organ, s čimer je bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do pritožbe. Tožnik ponavlja vse navedbe, ki jih je navedel že v pritožbenem postopku. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži vrnitev plačanih dajatev z zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbe prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, ki jih še dodatno pojasnjuje ter predlaga zavrnitev tožb. Tožnik v pripravljalnih vlogah prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih tožbenih navedbah. V zvezi z vprašanjem blagovne znamke dodaja, da utemeljeno opozarja, da gre pri primerjanem blagu lahko tudi za blago z blagovno znamko in da ta dvom ni bil nikoli odpravljen.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je carinski organ podvomil, da prijavljena vrednost carinskega blaga, različnih tekstilnih izdelkov, uvoženih s Kitajske, predstavlja resnično transakcijsko vrednost v smislu 29. člena CZS. Ker tožnik po oceni carinskega organa ni odpravil dvomov v to, saj ni dostavil zahtevane dodatne dokumentacije, je carinski organ vrednost carinskega blaga določil v skladu s 30. členom CZS, po katerem je treba po vrstnem redu uporabiti tam predpisane metode ugotavljanja vrednosti blaga. Ker ni imel podatkov o transakcijskih vrednostih enakega blaga v smislu a) točke drugega odstavka 30. člena CZS, je vrednost določil v skladu z b) točko drugega odstavka 30. člena CZS. Slednja določa, da je carinska vrednost “transakcijska vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je treba ovrednotiti.“ Podatke o „podobnem blagu“ je carinski organ pridobil iz centralnega informacijskega sistema. Upošteval je analitski izpis carinskih deklaracij, po katerih je bilo v Republiki Sloveniji carinjeno podobno blago z določenimi parametri glede časovnega okvirja, carinskega postopka, tarifnih oznak in države porekla. Sporno je, ali so bila merila za določitev vrednosti iz b) točke drugega odstavka 30. člena CZS in ustreznih določb Izvedbene uredbe pravilno uporabljena. Pogoj za določitev carinske vrednosti v skladu z b) točko drugega odstavka 30. člena CZS je, da je blago, s katerim se primerja blago, katerega vrednost se ugotavlja, podobno blago. Kaj je podobno blago natančneje določa Izvedbena uredba v točki d) prvega odstavka 142. člena, kjer je navedeno, da je podobno blago tisto „blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, podobne lastnosti in podobno materialno sestavo, ki mu omogoča izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati; pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno, je treba med drugim upoštevati kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke“. Carinski organ je pri primerjanem blagu izhajal iz same uvrstitve blaga v carinski nomenklaturi. Vendar pa sama uvrstitev blaga v isto tarifno oznako glede na zgoraj navedene kriterije še ne zadostuje za zaključek, da je blago tudi podobno, podobnih lastnosti in kakovosti. V določeno tarifno oznako namreč ni uvrščeno samo blago, ki je med seboj enako ali podobno, saj se v isto oznako lahko uvršča tudi drugačno blago.

Pri določenem blagu carinski organ ni imel na razpolago podatkov o ceni blaga z enako materialno sestavo. Zato je uporabil vrednost blaga, ki ima drugačno materialno sestavo in se uvršča v drugo tarifno oznako KN. V tem delu bi moral po mnenju sodišča carinski organ posebej natančno obrazložiti, zakaj je blago, ki je primerjano pri določenih postavkah, in spada v različne tarifne oznake ter ima drugačno materialno sestavo, po zgoraj navedenih kriterijih podobno vrednotenemu. V okoliščinah, ko se se primerjale na primer ženske veste 80 % viskoza 20 % poliester s podobnim blagom bombažni puloverji za ženske ali deklice iz druge tarifne oznake, zgolj navedba, da je primerjano blago „podobno“ vrednotenemu, ne zadostuje, saj niso pojasnjeni razlogi, zakaj je organ prišel do takšnega zaključka. V obeh primerih, ko gre za isto tarifno oznako in ko gre za različne tarifne oznake, v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj carinjeno in primerjano blago omogočata izpolnjevanje enakih funkcij in zakaj sta zamenljiva po trgovski plati. Zaradi navedenega sodišče ocenjuje, da je zaključek carinskega organa, da je blago podobno vrednotenemu blagu, ker se uvršča v isto ali podobno tarifno oznako, vsaj preuranjen. Pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno vrednotenemu ali ne, naj carinskemu organu v ponovljenem postopku kot pripomoček služi knjiga „A handbook on the WTO Customs Aaluation Agreement“ (npr. st. 97, st. 112, st. 155). Iz navedene knjige izhajajo pojasnila in na konkretnih primerih obrazložena stališča, katero blago je šteti za enako in katero blago je šteti za podobno ter kaj je pri tem pomembno.

Pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno vrednotenemu ali ne, je treba upoštevati tudi kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke. Medtem, ko pri določenem blagu blagovna znamka ni nujno bistven element za zaključek, ali gre za podobno blago vrednotenemu, pa sta pri tekstilnem blagu blagovna znamka in kakovost ključna elementa pri presoji, ali gre za podobno blago. Navedeni kriteriji namreč prav tako bistveno vplivajo na zamenljivost blaga na trgu. V zvezi s tem kriterijem je v obravnavani zadevi stališče carinskega organa, da primerjano blago ni bilo blago z blagovno znamko, ki ima sloves, saj to ne izhaja iz deklaracij in računov. Vendar ima tožnik prav, ko navaja, da to, ali je blago označeno z blagovnimi znamkami ali ne, ni vedno razvidno samo iz računa in deklaracije, saj ta navedba tam ni nujna. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal takšnemu zaključku, in tudi konkretizirano zatrjeval, da je bilo z deklaracijami, ki jih je carinski organ uporabil za ugotavljanje vrednosti, uvoženo blago z blagovnimi znamkami. Ob upoštevanju, da tožnik niti nima možnosti pridobiti dokazov s strani uvoznikov tega blaga, saj mu jih ti niso dolžni dati, bi se do tožnikovih ugovorov v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja carinski organ moral opredeliti. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar se sodišče do omenjenih tožnikovih ugovorov ne more opredeliti. Carinski organ bo zato v ponovljenem postopku moral od uvoznikov pridobiti podatke o tem na kakšno blago (ali blago z blagovnimi znamkami ali blago brez blagovnih znamk) se deklaracije, ki so carinskemu organu služile za primerjavo, nanašajo ter v tem delu dopolniti ugotovitve glede dejanskega stanja.

Da je bilo primerjano blago prav tako nizke kakovosti in brez blagovne znamke, kot vrednoteno, po presoji sodišča ni mogoče zaključiti zgolj na podlagi dejstva, da so cene blaga, prav tako kupljenega na Kitajskem, nekajkrat nižje od tistih, ki so kot povprečne na tržišču EU in v Sloveniji izračunane v Tabelah povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jih je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na osnovi vseh uvozov tekstilnih izdelkov in obutve v letu 2008 v Sloveniji (v nadaljevanju Tabela povprečnih vrednosti) in v tabelah Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju Olaf tabele). Omenjene tabele so bile namreč uporabljene zgolj kot „tehnični pripomoček“, na podlagi katerega se, ob obstoju drugih okoliščin utemelji „upravičen dvom“ v prijavljeno vrednost blaga. Kot take so lahko zgolj indic o tem, da je bilo tudi primerjano blago nizke kakovosti. Ob pomanjkanju drugih relevantnih podatkov o primerjanem blagu zato zaključek, da je bilo to blago ravno tako nizke kakovosti kot vrednoteno blago, ne more temeljiti zgolj na teh statističnih podatkih.

V obravnavani zadevi pri postavkah, kjer količine blaga niso bile enake ali približno enake, ni prišlo do uskladitve uporabljenih cen zaradi drugačnih količin blaga, katerega cena je bila uporabljena za vrednotenje, in sicer zaradi objektivnih razlogov. Kjer bi organ moral zaradi neprimerljivih količin uskladiti ceno tega podobnega blaga navzgor, tega ni storil, ker naj bi bilo to v korist tožnika, tam, kjer bi moral uskladiti ceno podobnega blaga navzdol, tega ni storil, ker je bila ugotovljena cena že sicer bistveno nižja od povprečne cene po tabeli Olaf oziroma po Tabeli povprečnih vrednosti. Po presoji sodišča objektivni razlogi, na katere se sklicuje carinski organ, ne morejo biti razlog, da carinski organ ne opravi uskladitve uporabljenih cen zaradi drugačnih količin blaga. Takšno postopanje carinskega organa pa ni pravilno niti v primeru, ko je bilo v korist tožnika, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, X Ips 368/2012, izdanega v identični zadevi.

Opisano postopanje carinskega organa ni v skladu z določbami Izvedbene uredbe in njene Priloge 23. Iz teh namreč povsem jasno izhaja, prvič, da je usklajevanje zaradi različnih količin in komercialne ravni obvezno, kar pomeni, da uskladitve ni dopustno opustiti, tudi če naj bi bila opustitev v korist stranke carinskega postopka, in drugič, da je treba uskladitve opraviti samo na podlagi predloženih dokazov, iz katerih izhaja, da so pravilne in natančne, kot je npr. veljavni cenik, ki se nanaša na drugačne ravni in količine. Tabela Olaf, na katero se sklicuje carinski organ oziroma Tabela povprečnih vrednosti, takšna dokaza nista, kakšnega drugega dokaza pa carinski organ ni uporabil oziroma ga ni imel. Če objektivnega merila za izvedbo uskladitev ni, pa glede na izrecno določbo Priloge 23, določanje carinske vrednosti po točki b) drugega odstavka 30. člena CZS ni ustrezno.

Iz povedanega izhaja, da je zaključek carinskega organa, da je primerjano blago podobno vrednotenemu blagu, vsaj preuranjen. V ponovnem postopku bo moral carinski organ ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vrednotenje deklariranega blaga po točki b) drugega odstavka 30. člena CZS in to obrazložiti. Pri tem so mu lahko v pomoč tudi deklaracije drugih članic Evropske unije, saj lahko carinski organ ob pomanjkanju drugih relevantnih listinskih podatkov kot relevantne upošteva deklaracije drugih držav članic EU. Če pa bo ugotovil, da vrednotenje deklariranega blaga na tej podlagi sploh ni mogoče, je treba upoštevati določbo prvega odstavka 30. člena CZS, ki zahteva, da se tam določene metode za vrednotenje blaga uporabijo po določenem vrstnem redu oziroma upoštevati določbo 31. člena CZS, ki jo je za določitev vrednosti treba uporabiti, če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti z uporabo 29. in 30. člena CZS. V okviru 31. člena CZS Sporazum o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini predvideva posvetovanja med carinskim organom in uvoznikom, z namenom pridobivanja podatkov, potrebnih za pravilno uporabo nadaljnjih metod vrednotenja. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz vseh že pojasnjenih razlogov, sodišče niti ni presojalo vseh ostalih tožbenih ugovorov.

Kot izhaja iz vsega navedenega carinski organ v obravnavani zadevi ni popolno ugotovil dejanskega stanja, prav tako je bistveno kršil pravila postopka. Manjkajo namreč dejanske ugotovitve, na podlagi katerih bi se lahko zaključilo, da gre za podobno blago v skladu z definicijo podobnega blaga. Prav tako je bilo kršeno materialno pravo, in sicer razlaga definicije podobnega blaga iz točke d) prvega odstavka 142. člena Izvedbene uredbe. Materialno pravo je bilo kršeno tudi zato, ker niso bile opravljene obvezne uskladitve zaradi komercialne ravni in količine. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker je bilo že iz pojasnjenih razlogov treba tožbi ugoditi, je sodišče v zadevi odločalo brez glavne obravnave (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški za postopek v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, torej v višini 420,00 EUR.