Jedro

Po določilu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Navedena morajo biti vsa dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, če je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Kot je bilo že obrazloženo vsa dejstva, ki bi morala biti navedena, niso navedena, poleg tega tudi tožbeni zahtevek ni popoln.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, naj tožena stranka sklene s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 1 v pritličju stanovanjskega bloka na C., pod pogoji Stanovanjskega zakona iz leta 1991, ob upoštevanju vlaganj in plačila soudeležbe tožeče stranke ter naj tožeči stranki izstavi listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime. Sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev 725,40 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita, da ni izdalo zamudne sodbe. Tožena stranka na tožbo v postavljenem roku ni odgovorila. Tožena stranka ni ugovarjala pasivne legitimacije. V času sklenitve prodajne pogodbe s tretjo osebo, je bil v teku postopek odkupa stanovanja, ki je bil začet leta 1993. Tožena stranka ni imela pravne podlage za prodajo stanovanja tretji osebi. Tožena stranka je v odgovoru tožnikovi pooblaščenki 12. 12. 2011 zamolčala, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe s tretjo osebo. Ob razkritju okoliščine, da je tožena stranka prodala stanovanje tretji osebi, se je postavilo predhodno vprašanje ali ne gre za nično pogodbo med toženko in tretjo osebo. Sodišče bi moralo zaradi te okoliščine prekiniti postopek in tožniku določiti rok, znotraj katerega bi bil dolžan posredovati dokaze o vloženi tožbi na razveljavitev prodajne pogodbe. Tožnik tožbe za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in tretjo osebo, še ni vložil, saj meni, da bi morala v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo, tako tožbo vložiti tožena stranka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje po določilih Stanovanjskega zakona iz leta 1991. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da toženka ni lastnica spornega stanovanja, niti ni bila ob vložitvi tožbe. Zato je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je s sodbo prvostopenjsko zavrnitev tožbenega zahtevka potrdilo. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožeče stranke in razveljavilo drugostopenjsko sodbo, ker je pritožbeno sodišče prekršilo določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotovilo je, da je drugostopenjsko sodišče tožnikovi tožbi zmotno pripisalo nesklepčnost, saj nanjo ni sklepalo iz dejstev, navedenih v tožbi, ampak jo je poiskalo v izvedenih dokazih. Opozorilo je na določili tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP, po katerem mora sodišče, če tožbo oceni kot nesklepčno, presoditi, ali stranka to nesklepčnost lahko odpravi z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Če tako oceni, jo mora na odpravo nesklepčnosti pozvati.

6. Tožnik zahteva od tožene stranke sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje na podlagi določb Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (SZ). Sodba v takem primeru nadomesti sklenjeno prodajno pogodbo med strankama, zato mora izrek vsebovati vse bistvene elemente. SZ v členih 117 do 125 določa pogodbo, ki jo je ob izpolnjevanju ostalih pogojev dolžan skleniti lastnik stanovanja ter jo tudi vsebinsko opredeljuje. Tožena stranka prodajne pogodbe, ki ni vsebinsko skladna z zakonskimi zahtevami, ni dolžna skleniti. V zahtevku morajo biti tako zajeti vsi elementi bodoče pogodbe (višina kupnine, roki za plačilo in drugi pogoji prodaje). Zahtevek tako v tem delu ni popoln.

7. V SZ je lastniku stanovanja naložena obveznost skleniti prodajno pogodbo z dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice za določeno ceno. Tožnik zatrjuje imetništvo stanovanjske pravice in pravico do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Med ostalimi dokazi se sklicuje tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 185/97 z 29. 1. 1998 (list. št. A19), iz katere izhaja, da je tožnik dolžan izprazniti stanovanje (katerega odkup zahteva v tej pritožbeni zadevi), saj stanovanje zaseda nezakonito. Poleg tega tožnik v tožbi na poda navedb o lastništvu stanovanja oziroma ne trdi, da bi bila tožena stranka lastnica stanovanja. Tožba zato v okviru teh navedb ni sklepčna.

8. Po določilu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Navedena morajo biti vsa dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, če je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Kot je bilo že obrazloženo (točka 6 in 7) vsa dejstva, ki bi morala biti navedena, niso navedena, poleg tega tudi tožbeni zahtevek ni popoln.

9. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo postopanje, v katerem naj upoštevaje določbi tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP presodi, če tožeča stranka lahko odpravi nesklepčnost z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka in če oceni, da lahko, naj jo na odpravo nesklepčnosti pozove.