Jedro

Ukrep odstranitve objekta po 73. čl. ZUN se lahko izreče investitorju ali lastniku objekta, če tega ni mogoče odkriti, pa lastniku oz. uporabniku zemljišča, na katerem objekt stoji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 18.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo urbanistične inšpekcije občinskega inšpektorata Občine z dne 6.9.1993, s katero je odredil pod točko 1.) da mora investitor M.J. v roku do 10.9.1993 odstraniti garažo v tlorisni izmeri 5,00 x 3,00 m na zemljišču s parc. št. 1371/1 ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, pod točko 2.) da za poseg v prostor iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 76. c člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), pod točko 3.) da kolikor investitor do dne 10.9.1993 ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke izreka te odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje dne 22.9.1993 ob 7.30 uri na investitorjeve stroške, pod točko 4.) da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal investitor na podlagi posebnega sklepa in pod točko 5.) da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila prvostopna odločba izdana na podlagi določb 72. in 73. člena ZUN. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 2.9.1993 je razvidno, da je bil inšpekcijski pregled opravljen za stanovalce za objekte po skici (garaže in drvarnice), da gre za objekte - devet garaž in dve drvarnici na parc. št. 1371/1, katere zemljiškoknjižni lastnik je podjetje A, da je bil objekt zgrajen brez dovoljenja ter da je objekt v uporabi tožnika. Glede na navedeno je odločba prvostopnega organa pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila sporna garaža zgrajena leta 1950 in je ni na črno zgradil tožnik, kot je navedeno v odločbi. Po ureditvenem načrtu južnega pobočja, ki ga je 1985 izdelal Zavod za planiranje in izgradnjo občine - TOZD Projektiva, so sporne garaže (tudi ta, ki je predmet upravnega spora) predvidene za ohranitev. Lesene garaže so postale sporne, pa čeprav tudi po mnenju tožnika moteče vplivajo na zunanji izgled, šele ko so po stanovanjskem zakonu postale privatna lastnina stanovalcev. Če so garaže za občino tako moteče, potem naj se prednostno rešuje problem z izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo novih garaž v obojestransko zadovoljstvo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V stvari gre za odločbo izdano na podlagi 73. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93), ki določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma uporabnika zemljišča. Iz navedene zakonske določbe, na katero se v tem primeru sklicuje upravni organ, torej izhaja, da se ukrep po tej določbi izreče investitorju, če pa tega ni mogoče odkriti pa lastniku oziroma upravljalcu zemljišča. Tožnik v tožbi trdi, da je bil objekt zgrajen že leta 1950 in da sam ni investitor tega objekta. Iz tožbe sicer smiselno izhaja, da je tožnik lastnik tega objekta, ne pa zemljišča, na katerem objekt stoji. Zemljiškoknjižni lastnik tega zemljišča naj bi bilo podjetje A. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja le, da je objekt v uporabi tožnika, vendar po mnenju sodišča ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da je ukrep izrečen osebi, ki jo ima v mislih že navedena določba 73. člena ZUN. Upravni organ bo zato v ponovnem postopku moral najprej razčistiti vprašanje, kdo je dejanski investitor oziroma dejanski in pravni odnos tožnika do objekta (ali je tožnik lastnik objekta ali samo uporabnik, kot je v odločbi navedeno), ki je predmet postopka in če tega ne bo ugotovil, oziroma bo ugotovil, da je tožnik le uporabnik ne pa lastnik pa lahko ukrep tako kot to določa ZUN izreče lastniku zemljišča, na katerem objekt stoji.

Obvezna sestavina odločbe, izdane na podlagi 73. člena ZUN, so prepovedi iz 76. c člena zakona, po katerem so v zvezi s tako grajenim objektom prepovedana vsa glede zakonitih posegov v prostor sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti še v tem členu posebej našteta dejanja. Organ je v izreku prvostopne odločbe navedel le, da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 76. c člena zakona. Ker so navedene prepovedi obvezna sestavina odločbe, morajo biti v izreku odločbe konkretno navedene. Nujna obvezna sestavina odločbe so le tiste prepovedi, ki jih na podlagi navedene zakonske določbe inšpektor v odločbi posebej odredi. To smiselno izhaja tudi iz 73. člena ZUN, ki v 1. odstavku določa, da organ urbanistične inšpekcije v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o priglasitvi del, odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor. Ker postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen samo izrek odločbe, mora biti ta konkretno opredeljen (208. člen ZUP). Zato po presoji sodišča ne zadošča, če se v izreku odločbe citira samo člen zakona, ki prepovedi le primeroma našteva. Določba 5. odstavka 76. člena ZUN, po kateri se upravna izvršba odločbe iz 2. odstavka tega člena, v kateri se določi tudi njen način, opravi na podlagi izvršljive odločbe, po mnenju sodišča ne pomeni, da je s tem izključen celoten izvršilni postopek, "način izvršbe" pa tudi ne vključuje določitve datuma za izvršilno dejanje po tretji osebi. Ugotovitev dejstva, da je postala odločba izvršljiva (lahko le s potrdilom na sami odločbi), je nujen pogoj za začetek izvršbe. Samo dejstvo, da ZUN ne predvideva izdaje posebnega sklepa o dovolitvi izvršbe, še ne pomeni, da ni nikakršnega izvršilnega postopka. Upravni organ bi moral pred prisilno izvršbo naložene obveznosti po drugi osebi, preveriti, ali je odločba postala izvršljiva (270. člen ZUP), in da naložena obveznost ni bila izpolnjena ter šele nato določiti, kdaj bo opravljena izvršba po drugi osebi (285. člen ZUP). Iz navedenih razlogov je prvostopna odločba nezakonita in ker tožena stranka te nezakonitosti ni odpravila, je nezakonita tudi izpodbijana odločba.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).