Jedro

Sodišče prve stopnje je opozorilo le na dejstvo, da se je tožnik sam odločil za vožnjo v težkih (neugodnih) razmerah, ki s sabo prinaša tudi večji škodni rizik. Pri tem pa je kot ključno izpostavilo, da je imel kljub takšnim razmeram za vožnjo „škarje in platno“ v svojih rokah in da bi lahko z bolj skrbnim postopanjem (razumno vožnjo) preprečil svoj nalet (trčenje) v pred njim stoječe vozilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik in drugo toženka sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 9. 2017: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim sta dolžni toženki tožniku v roku 15-ih dni solidarno plačati odškodnino v višini 15.170,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, in pravdne stroške (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik prvo toženi stranki v roku 15-ih dni povrniti 600,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (v obeh primerih s stroškovno posledico). Sodišče naj bi bistveno kršilo določbe postopka s tem, da je razloge o odločilnih dejstvih navedlo nejasno oziroma med seboj v nasprotju. Obstajalo naj bi tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini dokaznega gradiva ter med samim dokaznim gradivom. Sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Uvodoma pritožnik omenja, kaj naj bi navajal v tožbi in s katerimi ugotovitvami se strinja. Kot je ugotovilo sodišče, je na območju nesreče poleg snežnih padavin hkrati pihala tudi močna burja, ki je onemogočala promet, saj je sproti nanašala sneg na ceste in onemogočala čiščenje. Kljub tovrstnim ugotovitvam v zvezi z burjo je sodišče prve stopnje prišlo do diametralno nasprotnih zaključkov, s katerimi pritožniku očita pomanjkanje zahtevane skrbnosti, čeprav iz izvedenih dokazov in siceršnjih ugotovitev izhajajo drugačni zaključki sodišča, zaradi katerih bi bilo treba ugotoviti odškodninsko odgovornost toženih strank. Sklicuje se na 16. člen ZCes-1, 9. člen ZDARS-1, drugi odstavek 6. člena OZ in na pojasnilo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije podano v odločbi II Ips 51/2007. Dolžna skrbnost drugo tožene stranke v postopku nikakor ni bila izkazana. V nadaljevanju navaja, kaj v 27. členu določa Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Pravilnik) oziroma kaj naj bi sodišče prve stopnje v zvezi z njim ugotovilo. Kljub podanim pravilnim izhodiščem je sodišče sprejelo napačno in protispisno odločitev, ki nasprotuje vsem izvedenim dokazom ter pravilom logike. Prav tako ni upoštevalo 8. člena ZPP. Nesprejemljivo naj bi bilo stališče sodišča, ki je na podlagi predloženih fotografij, posnetih s telefonom v snežnih razmerah, ocenilo, da debelina snežne odeje ni presegala več kot 10 cm, čeprav so vse zaslišane priče izpovedale, da je bilo snega na cesti med 10 in 15 cm. Od kje sodišče razpolaga z znanjem, s pomočjo katerega bi kljub drugačnim izpovedbam prič zgolj na podlagi slik posnetih ob močnem sneženju ocenilo debelino snežne odeje na natančno 8 cm, pritožniku ni jasno. Poudarja, da je ta debelina v trenutku nesreče presegala 10 cm, kar v skladu s Pravilnikom presega še sprejemljivo debelino, ki bi še zagotavljala prevoznost avtoceste. Naziranja, da naj bi bila avtocesta ustrezno prevozna, ne potrdi niti argument, da bi v primeru, če bi bilo na cesti več kot 10 cm snega, v danih vremenskih razmerah težave imeli tudi drugi vozniki. Da temu ni tako, je jasno razvidno že iz prometne nesreče, ki se je zgodila pred to, ki je predmet postopka. Ne gre torej zato, da bi imel težave zgolj pritožnik, temveč vsaj še dve drugi vozili, kar je sodišče neutemeljeno prezrlo. Pritožnik poudarja, da zahtevane skrbnosti drugo toženke ne izkazuje niti poročilo in dnevnik dežurne službe, iz katerega naj bi bilo razvidno, da se je plužilo in posipalo sporni odsek avtoceste vse od poznih popoldanskih ur dne 7. 12. 2012 in se je nadaljevalo dne 8. 12. 2012 še cel dan. Navaja, da dolžnosti, ki jih je drugo toženka imela (ki naj bi bila v zagotovitvi prevoznosti in varnih cestnoprometnih razmerah) zgolj s pluženjem in posipanjem očitno ni bilo moč zagotoviti. Glede na vremenske razmere, ki so bile, bi morala drugo toženka sledeč merilu skrajne skrbnosti in pridobljenih izkušenj predvideti večjo nevarnost za vse udeležence v prometu zaradi snega in močne burje ter ugotoviti, da za zagotovitev ustreznih varnostih razmer krožno pluženje posipanje in posipanje avtoceste ne zadostuje. Nemudoma bi bilo potrebno zapreti avtocesto za ves promet, kar se je sicer zgodilo nekaj ur kasneje. Ker tega ni storila, je nedvomno podana vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti izvajanja zimske službe in obravnavano prometno nezgodo. Da prometna nezgoda ni bila posledica pritožnikovega malomarnega ravnanja, je namreč potrdil tudi izvedenec V. K., ki je v svojem izvedeniškem mnenju z dne 24. 4. 2017 poudaril, da je bila hitrost vožnje relativno nizka in primerna stanju zasneženega snežišča. Temu sledeč bi moralo sodišče sprejeti diametralno nasprotno odločitev od tiste, ki jo v izpodbijani sodbi dejansko je. Ni mogoče ugotoviti, zakaj je odgovornost za povzročitev prometne nesreče pripisalo pritožniku in drugo toženo stranko razbremenilo vsakršne odgovornosti. Na dejanske razmere na cesti ni gledalo celostno, temveč se je zgolj opredelilo, da ceste v primeru, da na vozišču ni več kot 10 cm snega, ni potrebno zapreti. Ker ne gre za izključujoče se okoliščine, temveč za razmere, ki skupaj tvorijo za promet nemogoče razmere, v katerih tudi nadpovprečna skrbnost voznika ne zagotavlja popolnega nadzora nad vozilom, bi bilo potrebno ugotoviti, da bi bilo avtocesto vsaj na odseku, kjer se je zgodila obravnavana prometna nesreča, potrebno zapreti za ves promet. Pomanjkljivo obrazloženi so tudi razlogi, v katerih sodišče prve stopnje vožnjo pritožnika označuje kot prehitro in neprilagojeno razmeram. Sam je poudaril, da je ravno zaradi zasneženosti vozišča in slabih voznih razmer hitrost vožnje zmanjšal na približno 30 km/h, kar je izvedenec V. K. ocenil kot relativno nizko in primerno hitrost v razmerah v primeru, da je bila povprečna vidljivost pred kritičnim trenutkom 30 metrov in se je vidljivost v trenutku drastično zmanjšala. Da so razmere ustrezale opisanim v izvedenskem mnenju, kaže njegova izpoved, pa tudi fotografije mesta nesreče, iz katerih je razvidno, da je vidljivost takrat, ko burja ni nanašala snega, znašala celo več kot 30 m, in sicer med 50 in 100 metrov. Dejstvo, da je pritožnik glede vidljivosti v času med posameznimi sunki burje, ki je ustvarjala snežne zavese, spremenil svojo izpoved upoštevajoč časovno oddaljenost obravnavanega dogodka, za to zadevo ne more biti bistvenega pomena, saj se je o vidljivosti mogoče prepričati tudi že iz priloženih fotografij. Poleg tega je treba opozoriti, da je občutek razdalje vidljivosti pri posamezniku zelo relativen in nezanesljiv, zaradi česar sodišče prve stopnje njegove izpovedbi nikakor ne bi smelo označiti kot neverodostojne in prirejene. Neživljenjsko je pričakovati, da bi bil posameznik sposoben oceniti vidljivost do nekaj metrov natančno (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu zato). Zato mu ne gre očitati prilagajanja izpovedbi pojasnilom izvedenca, saj gre več kot očitno za subjektivno oceno, pri kateri je mogoče pričakovati večja odstopanja od objektivnih razmer. Izpoved pritožnika bi sodišče moralo oceniti zgolj kot oceno o spreminjajočih se razmerah od skoraj ničelne vidljivosti do občutno zmanjšanje vidljivosti. V nadaljevanju pritožnik opozarja na neživljenjskost izpodbijane sodbe v delu, v katerem navaja, da bi bila po presoji sodišča kljub vsem ugotovljenim razmeram prilagojena hitrost nižja od 10 km/h, to je okoli 5 km/h. Omenjanje te zadnje hitrosti potrjuje njegove navedbe, da avtocesta nikakor ni bila primerna za vožnjo in da bi morala drugo tožena stranka kot upravljalec ceste narediti vse za zagotovitev varnosti udeležencev v prometu, torej v konkretnem primeru pravočasno zapreti avtocesto na dotičnem odseku. S strani sodišča ocenjena hitrost 5 km/h namreč ni hitrost, ki jo je mogoče od udeležencev prometa pričakovati v življenjski situaciji, zaradi česar je izpodbijana sodba nepravilna, neživljenjska in arbitrarna. Pritožniku tudi ni jasno, na podlagi katerih podatkov je sodišče zaključilo, da bi bila primerna hitrost 5 km/h, saj to iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, sodišče pa z ustreznim znanjem, na podlagi katerega bi lahko to zaključilo, ne razpolaga. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, zakaj v razmerah, kot so bile, avtocesta ni bila primerna za vožnjo, in zakaj mu ni moč naprtiti odgovornosti za prometno nezgodo. Nenazadnje na njegovo ustrezno vedenje v prometu kaže tudi podatek, da vse do tega dne ni bil udeležen v prometni nezgodi. Prav tako mu odgovornosti za povzročeno nesrečo ni moč pripisati iz razloga domnevnega neupoštevanja priporočil, skladno s katerimi naj se vozniki dne 8. 12. 2012 ne bi odpravili na pot, v kolikor ta ne bi bila nujna. Ta očitek sodišča, da se je pritožnik kljub opozorilom odpravil na nenujno pot, je zato povsem irelevanten. Sodišče bi moralo in moglo ugotoviti, da je v primeru, ko je zaradi snežnih razmer in sunkov vetra vidljivost skoraj ničelna, dolžnost drugo tožene stranke, da avtocesto zapre in s tem spoštuje določilo Zakona o cestah (pritožba navaja, kaj je predvideno v 16. členu omenjenega zakona). Ker naj bi bil njegov zahtevek v celoti utemeljen, je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Na pritožbo je odgovorila drugo toženka, ki je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, svojo odločitev pa tudi natančno (prepričljivo) obrazložilo, pri čemer kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP,1 ki jih pritožnik (povsem nekonkretizirano2) zatrjuje, ni zagrešilo.

6. Kakšno diametralno nasprotje naj bi obstajalo med sklicevanjem sodišča prve stopnje3 na poročilo ARSO (z dne 18. 12. 2012) o snegu, mrazu in vetru od 7. do 13. 12. 2012 (priloga A17), iz katerega izhaja, kakšne težave v prometu je relevantnega dne povzročala (močna) burja, in njegovim (prepričljivo obrazloženim) zaključkom,4 da je tožnik (kljub neugodnim/težkim zunanjim razmeram oziroma slabi vidljivosti) zaradi prevelike (razmeram neprilagojene) hitrosti izključno sam odgovoren za obravnavano prometno nezgodo, ni razvidno, niti pritožba tega ustrezno (konkretno) ne pojasni. Takšno povsem nekonkretizirano5 (in že zato neupoštevno) je tudi pritožbeno zatrjevanje nasprotja med tem osrednjim zaključkom in ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje6 oziroma izvedenimi dokazi. Ker glede na (neizpodbite) zaključke sodišča prve stopnje vzroka za tožnikovo prometno nezgodo ni moč najti v drugo toženkinih opustitvah, je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na določbe ZCes-1,7 ZDARS-1,8 OZ,9 Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest10 oziroma na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2007 (z dne 11. 6. 2009), ki opredeljujejo njene dolžnosti (dolžno skrbnost) kot upravljalca (vzdrževalca) avtocest in so zato relevantne za ugotavljanje njene odgovornosti. Pritožnik nadalje zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo protispisno odločitev, ki nasprotuje vsem izvedenim dokazom, pravilom logike, kot tudi, da ni upoštevalo 8. člena ZPP, a tudi teh očitkov ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti.11

7. Na katerem mestu v okviru obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi sodišče prve stopnje navedlo, da je debelina snežne odeje na mestu škodnega dogodka znašala natančno 8 cm, ni razvidno.12 Kot izhaja iz točk 20 - 26 obrazložitve, v okviru katerih je to vprašanje presojalo, je navedlo zgolj, da ta ni presegala 10 cm. V tem okviru je pravilno ugotovilo (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bile izpovedbe udeležencev (ki jih je ustrezno povzelo) različne in (kar je še pomembneje) zelo približne. Z ozirom na to pritožbenemu navajanju, da so vse priče izpovedale, da je bilo snega na cesti med 10 in 15 cm, ni moč pritrditi.13 Nadalje sodišče prve stopnje tovrstnega zaključka14 ni podalo le na podlagi fotografij, ampak je v 21. točki obrazložitve v zvezi s tem navedlo tudi druge argumente.15 Poleg vsega navedenega je potrebno izpostaviti, da je bil pritožnik tisti, ki je že v tožbi podal trditev, o tem da je bilo na cestišču (avtocesta pri Postojni, smer Ljubljana - Koper) več kot 10 cm snega. Zato je bil dolžan to svojo trditev16 tudi sam izkazati, kar pa mu (očitno) ni uspelo.

8. Pritožbeno navajanje, da varnih cestnoprometnih razmer takrat zgolj s pluženjem in posipavanjem (očitno) ni bilo moč doseči, sklicevanje na splošno znano dejstvo o statistično gledano največjem številu nesreč na relevantnem avtocestnem odseku,17 oziroma poudarjanje, da bi morala drugo toženka glede na potrebno skrbnost in pretekle izkušnje avtocesto nemudoma zapreti za ves promet,18 je ne le presplošno (neizkazano), ampak glede na neizpodbite ugotovitve sodišča o debelini snežne odeje (in o ostalih za vožnjo relevantnih okoliščin) tudi sicer neprepričljivo. Zakaj v času prometne nezgode19 razmere (kljub močnemu sneženju) zaprtja avtoceste za vsa vozila niso narekovale, je sodišče prve stopnje20 argumentirano pojasnilo (glej predvsem 25. v zvezi s 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tem razlogom pritožba ustrezno (jasno oziroma konkretizirano) niti ne oporeka.21

9. Neprepričljivo je nadalje pritožnikovo sklicevanje na ugotovitve, ki jih je v zvezi s primernostjo njegove takratne hitrosti22 v svojem mnenju z dne 24. 4. 2016 podal v postopku angažirani izvedenec cestno-prometne in avtomobilske stroke V. K. Slednji je namreč to oceno podal ob predpostavki, da je bila povprečna vidljivost pred kritičnim trenutkom 30 m. Da je bila ta dejansko bistveno manjša (slabša), je sklicujoč se prvenstveno na tožnikovo izpovedbo obrazloženo23 ugotovilo sodišče prve stopnje. Ta naj bi v zadnjem kilometru v intervalih znašala (zgolj) od skoraj ničelne do 10 m (od 2 m do 10 m). Izvedenec V. K. pa je ob zaslišanju na naroku dne 14. 9. 2017 pojasnil, da je moč pri vidljivosti 10 m vozilo ustaviti pri hitrosti 15 km/h, kar pa je bistveno manjša hitrost od tiste, s katero naj bi tožnik (po izvedenčevih iz njegovega pisnega mnenja razvidnih ugotovitvah) takrat vozil. Obrazložitev, ki jo je sodišče prve stopnje podalo glede zaključka, da je potrebno razloge za prometno nezgodo (neustrezna hitrost) iskati na strani samega tožnika, je jasna, natančna in celostna, posamezni razlogi pa si med seboj ne nasprotujejo, kot to povsem nekonkretizirano zatrjuje pritožnik. Enako presplošen24 (in že zato neupošteven) je tudi očitek, da sodišče prve stopnje na zadeve ni gledalo celostno. Slednje namreč v tem okviru ni upoštevalo (presojalo) le debeline snežne odeje na cestišču, ampak (medsebojno povezano) vse v tem oziru relevantne zunanje okoliščine,25 do katerih se je konkretno opredelilo.

10. Ker je lahko sodišče prve stopnje (kot je bilo poudarjeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe) prav na podlagi tožnikove izpovedbe o vidljivosti (in ugotovitev izvedenca V. K. glede hitrosti, ki še omogoča ustavitev pri določeni vidljivosti) zaključilo, da hitrost, s katero je slednji takrat vozil ni bila ustrezna, je pritožnikovo pojasnjevanje, da je prav zaradi slabih voznih razmer vozil 30 km/h, brezpredmetno. Izvedenec je v pisnem mnenju zgolj kot verjetno omenil povprečno vidljivost (30 m) pred obravnavanim dogodkom. Kakšna je ta dejansko bila, pa je lahko sodišče prve stopnje (kot je bilo omenjeno) ugotovilo prvenstveno na podlagi tožnikove izpovedbe. Njegovo pritožbeno navajanje, da naj bi iz fotografij mesta nesreče (priloge A37, A39, A42) izhajalo, da je vidljivost takrat, ko burja ni nanašala snega, znašala celo več od 30 m (in sicer med 50 in 100 m), je ne le novo (in samo za sebe26) neprepričljivo, ampak predvsem (kar je bistveno) v očitnem nasprotju z njegovo lastno izpovedbo (glej tudi 36. in 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi z njo ni moč slediti niti pritožbenemu pojasnjevanju, zakaj naj bi ob zaslišanju (ki je sledilo izpovedbi izvedenca) na naroku dne 14. 9. 2017 spremenil svojo izpovedbo glede vidljivosti (sodišče prve stopnje tega dela njegove izpovedbe ni ocenilo kot verodostojnega/prepričljivega, ampak kot prilagojenega pojasnilom sodnega izvedenca27). Med vidljivostjo 2 - 10 m oziroma 25 - 30 m je bistvena razlika. Prav tako ne prepriča s svojim (povsem splošnim) pritožbenim sklicevanjem na časovno oddaljenost obravnavanega dogodka. Ne le, da bi bilo potrebno upoštevaje to logiko (zaradi večje časovne bližine obravnavanemu dogodku) za točnejše (pravilnejše) šteti izjave podane ob zaslišanjih, ki so bila (naj)prej. Bolj bode v oči dejstvo, da je tožnik ob prvem zaslišanju na naroku dne 14. 9. 2017, ki se je začelo ob 9.20, jasno omenil, da je vidljivost zadnji kilometer znašala od (niti) 2 do 5 in 10 m, ob kasnejšem zaslišanju na istem naroku (ki je sledilo zaslišanju izvedenca) ob 10.0328 pa je izjavil, da je bila vidljivost tudi do 25 oziroma 30 m. Torej do take bistvene spremembe v njegovih izjavah je prišlo v okviru (slabe) ure. Z ozirom na to pritožbeno (nekonkretizirano) opozarjanje na upoštevanje relativnosti in nezanesljivosti občutka razdalje vidljivosti pri človeku, na neživljenjskost pričakovanj, da bo posameznik sposoben oceniti vidljivost do nekaj metrov natančno,29 o tem da gre za subjektivno oceno, pri kateri je mogoče pričakovati večja odstopanja od objektivnih razmer (in da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo oceniti zgolj kot oceno o spreminjajočih se razmerah), izzveni povsem neprepričljivo.

11. Sodišče prve stopnje hitrost nižjo od 10 km/h (in sicer 5 km/h) omenja30 ob navezavi na izvedenčevo v pisni dopolnitvi mnenja z dne 12. 6. 2017 podano ugotovitev, da lahko v razmerah vidljivosti, kot naj bi bile v obravnavanem primeru, voznik nezgodo prepreči le, če vozi s hitrostjo pod 10 km/h (vožnja v počasni strnjeni koloni). Vendar pa okoliščina, ali je (bila) vožnja s hitrostjo 5 km/h (oziroma hitrostjo nižjo od 10 km/h) v konkretnem primeru realna („življenjska“, kot to izpostavlja pritožba), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niti ni bistvena. Tudi ob upoštevanju hitrosti (15 km/h), ki jo je izvedenec V. K. (za primer vidljivosti 10 m) omenil ob zaslišanju dne 14.9. 2017, je moč zaključiti, da je bila tožnikova hitrost31 takrat bistveno višja od tiste, s katero bi moral voziti. Za presojo skrbnosti (ustreznosti) njegovega postopanja obravnavanega dne okoliščina, da do takrat (kot poudarja v pritožbi) ni bil udeležen v prometni nezgodi (in da s kršitvijo cestnoprometnih predpisov ni pridobil nobene kazenske točke), prav tako ni bistvena. Povsem napačno pa je tudi naziranje, da mu je sodišče prve stopnje odgovornost za povzročeno nezgodo pripisalo, ker ni upošteval priporočil, skladno s katerimi naj se vozniki tega dne ne bi odpravili na pot (če ta ni nujna). Sodišče prve stopnje je s tem (glej 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) opozorilo le na dejstvo, da se je sam odločil za vožnjo v težkih (neugodnih) razmerah, ki s sabo prinaša tudi večji škodni rizik. Pri tem pa je32 kot ključno pravilno izpostavilo,33 da je imel kljub takšnim razmeram za vožnjo34 „škarje in platno“ v svojih rokah in da bi lahko z bolj skrbnim postopanjem (razumno vožnjo) preprečil svoj nalet (trčenje) v pred njim stoječe vozilo.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi drugo toženka sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Enako velja glede očitkov o nepravilni uporabi materialnega prava in zmotni (nepopolni) ugotovitvi dejanskega stanja. 3 Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Kar velja tudi za trditev, ki jo pritožnik posledično naredi, in sicer da izpodbijane odločitve (iz tega razloga) ni moč preizkusiti. 6 Zaradi katerih naj bi bilo potrebno po (prav tako nepojasnjenem) naziranju pritožnika ugotoviti odškodninsko odgovornost obeh toženk. 7 Zakon o cestah, Uradni list RS, št. 109/2010, s kasnejšimi spremembami. 8 Zakon o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 97/2010, s kasnejšimi spremembami. 9 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 10 Uradni list RS, št. 62/1998, s kasnejšimi spremembami. 11 Ker t.i. očitek protispisnosti pomeni, da naj bi sodišče napačno povzelo vsebino izvedenih dokazov (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 722/2005 z dne 28. 2. 2008), ni (po)jasn(jen)o glede katerega izvedenega dokaza, naj bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zagrešilo takšno postopkovno kršitev. 12 V točki 20 obrazložitve zgolj povzema izpovedbo A. S. (ki je omenjal, da je bilo na cesti okoli 8 cm snega). 13 Tako je A. S. (na naroku dne 13. 12. 2016) izpovedal, da naj bi bilo od Vrhnike do tam, kjer je prišlo do nezgode („enih“) 8 cm (in pripomnil, da se je dalo voziti), na predelu, kjer naj bi prišlo do nesreče, pa naj bi bi bilo na cestišču („enih“) 15 cm, pri čemer je izrecno poudaril, da je to po njegovi oceni. Priča I. K. (tožnikova mati in takrat sopotnica) je dejala, da je bilo v času, ko naj bi se zaletela, na cesti približno 10 ali pa 15 cm (in poudarila, da se ji tako zdi). Priča M. S. pa debeline snega ni znala oceniti. 14 Oziroma ugotovitev o vplivu debeline snežne odeje na vožnjo v relevantnem časovnem obdobju. 15 Pri tem se je glede takratnega stanja na prehitevalnem pasu naslonilo na izpovedbo priče M. S. Argumenta, da drugi vozniki na cesti težav očitno imeli, pa je izrecno vezalo na tiste voznike, ki so prometno nesrečo obvozili (torej na kasneje prispele voznike). Da bi kasneje prišlo še do kakšne prometne nezgode, pa pritožba ne zatrjuje. 16 S katero je (prav tako) utemeljeval svoj očitek napram drugo toženki. 17 T.i. splošno znanih dejstev sicer ni treba dokazovati (peti odstavek 214. člena ZPP), a jih je potrebno ustrezno (pravočasno) zatrjevati (glej npr. VSL sodbo II Cp 3859/2010 z dne 23. 2. 2011). Da bi tožnik to okoliščino v postopku na prvi stopnji ustrezno (to je pravočasno in konkretno) zatrjeval, pa ni razvidno. 18 Kar velja tudi za sklicevanje na 16. člen ZCes-1. 19 Ker pritožba niti ne trdi, da so bile te razmere kasneje, ko je do takega zaprtja prišlo, enake kot v času prometne nezgode, je (samo za sebe) nebistveno tudi omenjanje tega kasnejšega zaprtja. 20 Ob sklicevanju (tudi) na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca V. K. 21 Enako velja glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni moč ugotoviti, za koliko bi bila vidljivost boljša, če bi drugo toženka (kot je bila to dolžna) postavila snežne ograje (glej 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 22 Ta naj bi znašala 33,5 (+/- 4,5) km/h. 23 Glej 35. - 38., 40. - 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 24 Kar velja tudi za pritožbeno zatrjevanje, češ da ne gre za izključujoče se okoliščine, ampak za razmere, ki naj bi skupaj tvorile za promet nemogoče razmere. 25 In sicer okoliščin (ne)poledenelosti (spolzkosti cestišča), debeline snežne odeje, jakosti sneženja in vetra (ter posledično same vidljivosti). 26 Kako je pritožnik zgolj na podlagi predmetnih fotografij prišel do zaključkov o (v metrih izraženi) takratni vidljivosti, ni (po)jasn(jen)o. 27 Glej 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 28 Torej čez slabe tri četrt ure. 29 Samo pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bilo temu tako, pa tudi sicer nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP). To velja tudi za argumentiranje s sklicevanjem na „splošno znano dejstvo“ o tem, kdaj ljudje uporabljajo meglenke (glej tudi sprotno opombo 17 te sodbe). 30 Glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 31 Ki naj bi znašala 33,5 (+/- 4,5) km/h. 32 Ob sklicevanju na stališče zavzeto v sodbi tukajšnjega sodišča I Cp 1073/2016 z dne 25. 5. 2016. 33 Glej predvsem 40. in 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 34 Oziroma kljub drugo toženkini opustitvi dolžnosti postavitve snežnih ograj, glede katerih pa (kot to sodišče prve stopnje poudarja v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) tudi sicer ni moč ugotoviti, za koliko (kolikšen procent) bi bila v primeru njihove postavitve vidljivost dejansko boljša (glej tudi sprotno opombo 21 te sodbe).