Jedro

Tožeča stranka ni pravna oseba, kar pomeni, da ne more biti dolžnik (stranka) v postopku davčne izvršbe. Pravna oseba je le univerza, ne pa fakulteta, ki je njena članica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-115025/2016-11 z dne 22. 5. 2017 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo, opr. št. I K 95443/2010 z dne 14. 5. 2015 (v nadaljevanjuizvršilni naslov ali sodba Okrožnega sodišča v Kopru), med drugim odločilo, da je tožeča stranka, dolžna plačati 508.791,38 EUR, kolikor znaša s kaznivim dejanjem obtoženih v tej zadevi pridobljena premoženjska korist. Sodba je postala pravnomočna dne 5. 1. 2016 in izvršljiva dne 20. 4. 2016. Sodišče je dne 22. 11. 2016 pri Finančni upravni Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) v sistem eIzvršbe vložilo zahtevek za izterjavo neporavnane obveznosti, pri čemer je kot dolžnico navedlo A.. Po tem, ko je prvostopenjski organ tožeči stranki poslal opomin pred izvršbo, je ta zahtevi za izvršbo oporekala. Okrožno sodiščev Kopru je v odgovoru na njene navedbe pojasnilo, da je njihov dolžnik tožeča stranka in ne A., da pa so po predhodnem posvetu s pristojnimi pri FURS v aplikacijo eIzvršbe kot dolžnika vnesli A., saj matične številke tožeča stranka aplikacija ni sprejela, da pa se bo, po dogovoru, izterjava vodila zoper slednjo.

2. Dne 22. 5. 2017 je prvostopenjski organ na podlagi prej navedene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru izdal sklep o davčni izvršbi, št. DT 4933-115025/2016-11 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je odločil, da mora tožeča stranka plačati znesek premoženjske koristi v znesku 508.791,38 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 10,00 EUR. Določil je, da se izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jim ima A. na računu, ki ga vodi Uprava RS za javna plačila ter da se slednji prepoveduje izplačati zarubljena sredstva, tožeči stranki pa razpolagati z zarubljenimi sredstvi do poravnave celotnega dolga. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da je svojo odločitev sprejel na podlagi Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Tožeča stranka je zoper sklep o davčni izvršbi vložila pritožbo, v kateri je navajala, da zoper tožeča stranka ne more biti izdan sklep o davčni izvršbi, saj je tožeča stranka le del univerze in ne more samostojno nastopati v pravnem prometu in se zoper njo tudi ne more začeti postopek davčne izvršbe. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. DT-498-2-134/2017-2 z dne 29. 9. 2017, pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Drugostopenjski organ uvodoma povzema potek postopka in navaja, da je Okrožno sodišče v Kopru v odgovoru po poizvedbah prvostopenjskega organa pojasnilo, da je njegov dolžnik tožeča stranka in ne A., kar izhaja tudi izreka izvršilnega naslova. Tožeča stranka se sicer sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. I-I-34/94 z dne 22. 1. 1998, vendar pa se je to v tej zadevi zgolj opredelilo do vprašanja avtonomije univerze in njenih članic, ni pa se opredeljevalo do vprašanja pravne subjektivitete fakultete kot članice univerze. Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) v 10. členu določa, da je univerza pravna oseba, v okviru katere se lahko ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze. Članice univerze imajo pravice in obveznosti določene s tem zakonom, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, in sicer v imenu in za račun univerze, v drugih primeru pa v svojem imenu in za svoj račun. Fakulteta kot članica univerze torej lahko nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun, kar pomeni, da sama prevzema tudi obveznosti skladno z aktom o ustanovitvi. Prvostopenjski organ je izpodbijani sklep, ki se glasi na tožečo stranko za management, izdal v skladu z izvršilnim naslovom, v katerega, tudi glede določitve dolžnika, ne sme posegati.

4. Drugostopenjski organ ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse elemente, ki jih določa 151. člena ZDavP-2. Poudarja, da niti določbe ZDavP-2 niti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal ali je potrditev izvršljivosti pravilna, pač pa je to dolžnost organa, ki je izdal izvršilni naslov. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija le v posebnem postopku pri organu, ki je potrdilo izdal in ne v postopku davčne izvršbe. Prav tako v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. O sodbi Okrožnega sodišča v Kopru je sicer že odločalo Vrhovno sodišče RS, vendar pa te odločitve v delu, ki se nanaša na predmetno izterjavo zneska premoženjske koristi, s sodbo opr. št. I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017, ni spremenilo.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožeča stranka navaja, da je po določbi 42. člena ZUP lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Zoper tožečo stranko ne more biti izdan sklep o davčni izvršbi, saj ni pravna oseba, pač pa je zgolj del A. in zato tudi ne more samostojno nastopati v pravnem prometu. Za delovanje in poslovanje vsakega subjekta je pomemben njegov statusnopravni položaj. Pravni osebi daje pravno subjektiviteto njen ustanovitelj, šele s tem pa pridobi sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, kar je odločilo tudi Ustavno sodišče RS v sodbi opr. št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998. Ker teh lastnosti tožeča stranka nima, ne more nastopati kot dolžnik in s tem tudi ne stranka v postopku davčne izvršbe.

6. Tožeča stranka poudarja, da iz sodne prakse, na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1969/2011 z dne 14. 12. 2011, izhaja, da je pravna oseba le univerza. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. VII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2011, ki določa, da ima pravdno sposobnost pred državnimi organi in sodišči le univerza, medtem ko fakultete, ki so njene članice, te sposobnosti nimajo. Slednje navsezadnje ugotavlja tudi drugostopenjski organ, ki navaja, da lahko fakultete, ki so članice univerze, nastopajo le v imenu in za račun univerze, pa tudi prvostopenjski organ je pred sprožitvijo postopka opomin poslal A.. Kljub vsemu navedenemu pa v predmetni zadevi kot dolžnica nastopa tožeča stranka, kar je bistvena kršitev določb postopka, saj gre za nasprotje med izvršilnim naslovom in odločitvijo.

7. Tožeča stranka še izpostavlja, da je v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZVis lahko pravna oseba le univerza, njene članice pa nimajo pravne subjektivitete in zato tudi ne procesne sposobnosti ter se zoper njih zato ne more začeti davčna izvršba. Hkrati A. ne odgovarja za obveznosti svojih članic in tudi ne more biti dolžnica po sklepu o davčni izvršbi, nenazadnje pa se tudi sodba Okrožnega sodišča v Kopru ne glasi nanjo. Tožeča stranka še opozarja, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017 spremenjena sodba Okrožnega sodišča v Kopru, na katero se sicer sklicuje davčni organ, kar pa pomeni, da temelj, torej izvršilni naslov, ne obstaja več.

8. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Davčni organ začne postopek davčne izvršbe z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če dolžnik svojih obveznosti ne poravna v predpisanem roku (143. člena ZDavP-2). V tem postopku odloča davčni organ tudi takrat, ko na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se začne na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti, ki pošlje davčnemu organu predlog za izvršbo v elektronski obliki (prvi in četrti odstavek 146. člena ZDavP-2). Izrek sklepa o izvršbi mora med drugim vsebovati osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; njegovo davčno številko osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost; znesek neporavnane obveznosti in pripadajoče obresti; sredstvo in predmet davčne izvršbe in stroške davčne izvršbe (1. do 6. točka 151. člena ZDavP-2). Zoper sklep o izvršbi, ki ga izda davčni organ, je dovoljena pritožba, vendar pa s pritožbo ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

11. Davčni organ mora torej pri izdaji sklepa o izvršbi slediti izdanemu izvršilnemu naslovu in vanj ne sme posegati, kar je pravilno izpostavil tudi drugostopenjski organ. To tudi pomeni, da je dolžan izdati sklep o davčni izvršbi le zoper tisto osebo, ki je opredeljena v izreku izvršilnega naslova kot dolžnik. Za vprašanja davčnega postopka (torej tudi postopka davčne izvršbe), ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, z ZDavP-2, z zakonom, ki ureja finančno upravo, ali z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2). Po določbi 42. člena ZUP je lahko stranka v upravnem (in s tem tudi v davčnem postopku) vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek.

12. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru obstaja neskladje med izvršilnim naslovom in izpodbijanim sklepom. V sodbi Okrožnega sodišča v Kopru je kot zavezanec za plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi določena tožeča stranka - članica A.. Po poizvedbah FURS je Okrožno sodišče v Kopru v dopisu z dne 18. 4. 2017 to posebej pojasnilo. Četudi torej ni dvoma, da je kot dolžnik v predmetnem izvršilnem naslovu določena tožeča stranka, pa je bila kot dolžnica z izpodbijanim sklepom določena A.. Res je sicer v izpodbijanem sklepu kot dolžnik navedena "A. - tožeča stranka" (in ne tožeča stranka - članica A., kot to določa izvršilni naslov), vendar pa je navedena davčna številka A., kar se je sodišče prepričalo z vpogledom v javno dostopne podatke Ajpes. Navedba dolžnika v sklepu o izvršbi je torej drugačna kot je navedba dolžnika v izvršilnem naslovu, kar je že samo po sebi razlog za odpravo sklepa.

13. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožeča stranka ni pravna oseba, kar pomeni, da ne more biti dolžnik (stranka) v postopku davčne izvršbe. Po določbi 10. člena ZVis, ki mu sledi tudi Statut A. (v nadaljevanju Statut), je univerza pravna oseba, v okviru katere se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze. Članice univerze imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze, pri čemer pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. Po opisani določbi je torej pravna oseba le univerza, ne pa fakulteta, ki je njena članica. Da je temu tako, potrjuje tudi 11. člen ZVis, ki posebej določa, da so pravne osebe (poleg univerze) lahko le fakultete in umetniške akademije, ki niso javni visokošolski zavodi, in visoke strokovne šole. Opisanim določbam sledi Statut, ki v 1. členu določa, da je A. pravna oseba v statusnopravni obliki javnega zavoda, sestavljajo pa jo članice in pridružene članice. Tožeča stranka je ena od članic A. (10. člen Statuta). To, da tožeča stranka ni samostojna pravna oseba, pač pa je njena ureditev smiselno najbolj podobna poslovni enoti (poslovna enota je del družbe, ki opravlja na istem ali drugem naslovu različno ali isto dejavnost kot matična družba ter ni samostojna pravna oseba), dokazujejo javno dostopni podatki Ajpes, iz katerih izhaja, da ima sicer svojo matično številko, ne pa tudi davčne številke, pač pa je ta dodeljena le A..

14. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke utemeljena, saj gre za neskladje med izvršilnim naslovom in izpodbijanim sklepom pri določitvi dolžnika, poleg tega pa tožeča stranka, ki je kot dolžnica navedena v izvršilnem naslovu, tudi ni pravna oseba in takega izvršilnega naslova iz prej navedeni razlogov zato ni mogoče izvrševati v postopku davčne izvršbe. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpravilo. V zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnik.