Jedro

ZPP ne določa vsebine in oblike fakture, ki jo opredeljuje kot verodostojno listino (5. točka drugega odstavka 431. člena ZPP). Pri pojmu fakture gre namreč za pravni standard, ki ga je potrebno v konkretnem primeru zapolniti. Pri fakturi gre predvsem za ekonomski pojem, ki predstavlja listino, s katero upnik v okviru svoje dejavnosti prometa blaga in storitev obračunava in izkazuje svojo terjatev do dolžnika. Vsebino in način izdajanja fakture pa določajo knjigovodski predpisi (Slovenski računovodski standard št. 21). Glede na vezanost izdajatelja fakture na navedene knjigovodske predpise zakon daje tako izstavljeni listini večjo dokazno vrednost, s tem da ji je priznal status verodostojne listine. Iz navedenega izhaja, da listini, ki jo je izstavil subjekt, za katerega ne veljajo pravila knjigovodske stroke, ni mogoče priznati značaja fakture kot verodostojne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo predlog upnice N.P., Trebnje za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom X d.o.o., Trebnje. Odločitev je utemeljilo s tem, da predlagateljica ni izkazala procesne legitimacije za vložitev predloga za uvedbo stečajnega postopka nad dolžnikom.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo predlagateljica in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Procesna legitimacija je procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zgolj iz dejstva, da je prvostopno sodišče pred preizkusom te procesne predpostavke predlog predlagateljice vročalo v odgovor dolžniku, ni mogoče sklepati, da je bila s tem procesna legitimacija predlagateljici priznana.

Prvostopno sodišče se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede procesne legitimacije predlagateljice pravilno sklicuje na določbo tretjega odstavka 90. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), po katerem lahko upnik predlaga začetek stečajnega postopka, če z verodostojno listino izkaže obstoj dospele terjatve in če dokaže, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo te terjatve. Upnik mora torej za pridobitev procesnega položaja predlagatelja stečajnega postopka posebej izkazati svoj pravni interes s tem, da izkaže obstoj terjatve do dolžnika, pri čemer pa mora biti terjatev izkazana z verodostojno listino. Prvostopno sodišče je upoštevaje 15. člen ZPPSL vprašanje obstoja verodostojne listine pravilno razlagalo ob uporabi določbe 431. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Verodostojna listina pomeni posebno kvalificirano obliko listine, kateri zakon v posameznih primerih daje ustrezno dokazno moč za izkazovanje relevantnih dejstev (poleg 431. člena ZPP tudi 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Drugi odstavek 431. člena ZPP sicer res samo primeroma našteva vrste verodostojnih listin, vendar bi bilo listinam izven teh primerov eventuelno mogoče priznati značaj verodostojne listine samo v primeru, da bi šlo za posebej kvalificirano obliko listine, ki bi ji bilo moč priznati večjo dokazno moč. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v primeru listin, ki jih je predložila predlagateljica, ne gre za tovrstne listine.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje predlagateljice na sklenjeno najemno pogodbo med predlagateljico in dolžnikom, saj gre za zasebno listino, ki ni overjena v smislu 2. točke drugega odstavka 431. člena ZPP. Ne glede na to pa sama najemna pogodba še ne izkazuje zatrjevane terjatve predlagateljice do dolžnika.

Glede pritožbenih trditev, da imajo obvestila predlagateljice dolžniku vse sestavine, ki se zahtevajo za fakturo, zaradi česar bi jim bilo potrebno priznati značaj verodostojnih listin pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP ne določa vsebine in oblike fakture, ki jo opredeljuje kot verodostojno listino (5. točka drugega odstavka 431. člena ZPP). Pri pojmu fakture gre namreč za pravni standard, ki ga je potrebno v konkretnem primeru zapolniti. Pri fakturi gre namreč predvsem za ekonomski pojem, ki predstavlja listino, s katero upnik v okviru svoje dejavnosti prometa blaga in storitev obračunava in izkazuje svojo terjatev do dolžnika. Vsebino in način izdajanja fakture pa določajo knjigovodski predpisi (Slovenski računovodski standard št. 21). Glede na vezanost izdajatelja fakture na navedene knjigovodske predpise zakon daje tako izstavljeni listini večjo dokazno vrednost, s tem da ji je priznal status verodostojne listine. Iz navedenega izhaja, da listini, ki jo je izstavil subjekt, za katerega ne veljajo pravila knjigovodske stroke, ni mogoče priznati značaja fakture kot verodostojne listine. Iz uvoda slovenskih računovodskih standardov (Ur. l. RS, št. 107/2001) je razvidno, da se Slovenski računovodski standardi nanašajo predvsem na gospodarske družbe, glede na svoje potrebe pa jih uporabljajo tudi druga podjetja, zavodi in celo državne organizacije, če to posebej določajo ustrezni državni predpisi (šesti odstavek 1. točke Uvoda SRS). Predlagateljica je fizična oseba, ki tako ni zavezana k vodenju knjigovodstva v smislu SRS, zato z njene strani izstavljenim obračunom terjatev do dolžnika (ne glede na to ali so imenovani kot račun oziroma obvestilo) ni mogoče priznati značaja verodostojne listine v smislu tretjega odstavka 90. člena ZPPSL. To pa seveda ne pomeni, da tovrstne listine ne bi imele nobene dokazne vrednosti v eventuelnem sodnem postopku, v katerem bi sodišče na podlagi proste presoje dokazov ugotavljalo obstoj terjatve predlagateljice do dolžnika.

Ker predlagateljica tako na zakonsko predpisan način (z verodostojno listino) ni izkazala terjatve do dolžnika, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, zato je drugostopno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).