Jedro

Materialno pravo določa, da v primeru, kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve. To pravilo pride v poštev, če stranka, ki izjavi pobotanje, ne pove, zoper katero obveznost uveljavlja pobotanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 99/03031 z dne

28.4.1999 v točkah 1 in 3 izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala pa je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo dveh računov (A3 in A6), ker je ugotovilo, da je tožeča stranka kot dolžnik tožene stranke (za plačilo računa tožene stranke št. 411), na obeh računih podala izjavo o pobotu ("način plačila: kompenzacija"), zaradi česar je prišlo do predpravdnega pobotanja medsebojnih terjatev. Zato tožeča stranka nima pravice svoje terjatve, ki je s pobotom prenehala, še enkrat vtoževati v plačilo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da je pobot način prenehanja terjatev, ki nastane z izjavo ene pogodbene stranke drugi (337. člen ZOR). Pri tem pa še dodaja, da materialno pravo določa, da v primeru, kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve (343. člen ZOR v zvezi s 312. členom ZOR). To pravilo pride v poštev, če stranka, ki izjavi pobotanje, ne pove, zoper katero obveznost uveljavlja pobotanje. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v vtoževanih računih podala izjavo o pobotu, ne da bi navedla, zoper katero obveznost uveljavlja pobotanje. Na podlagi trditev tožene stranke je ugotovilo, da se je z izjavo o pobotu na računih A3 in A6, pobotala terjatev tožeče stranke (ki jo vtožuje s tožbo) s terjatvijo tožene stranke iz računa 411, ki je že zapadla v plačilo in glede katere tožeča stranka ni predložila dokazil, da jo je plačala ali pa da je prenehala na drug način. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je prišlo do predpravdnega pobotanja medsebojnih zapadlih in likvidnih denarnih terjatev pravdnih strank (336. člen ZOR).

V skladu z določilom 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Ur.

list RS št 26/99 - v nadaljevanju ZPP) je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če ima sodba pomankljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samamu sebi ali razlogom sodbe ali sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Očitano neskladje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, zaradi katerega sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti, po oceni pritožbenega sodišča ne obstoji. Sodišče prve stopnje je presojalo listino tožeče stranke - Pregled prejetih računov in plačila le-teh (A 9) skupaj z dokazili o plačilih, ki jih je predložila tožeča stranka in v razlogih jasno navedlo, da med navedenimi prejetimi računi ni vseh obveznosti tožeče stranke, ki jih izkazuje z izvršenimi plačili (plačilo kratkoročnega kredita

400.000,00 SIT, plačilo računa 165 v višini 497.000,00 SIT in računa 270 v višini 101.270,00 SIT), ter da zato listina A9 ne dokazuje zatrjevanega preplačila ob koncu poslovnega sodelovanja pravdnih strank. Pri tem ni nobenega neskladja med ugotovitvami sodišča prve stopnje in vsebino listin, ki jih je presojalo. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predloženi dokazi ne potrjujejo trditev tožeče stranke, da ni bilo pogojev, da tožena stranka "zapre" svojo terjatev po računu št. 411, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi smelo iz predloženih listin ugotoviti, da je tožeča stranka v pregledu prejetih računov evidentirala račun 411 in da ni predložila dokazila, da je navedeni račun poravnan, ali s plačilom ali s kompenzacijo. Iz tega je pravilno sklepalo, da je ob izdaji spornih dveh računov tožeče stranke še vedno obstajala njena obveznost do tožene stranke po računu št. 411 in da je zato tožena stranka utemeljeno upoštevala izjavo tožeče stranke o pobotu, zoper obveznost po računu št. 411. Zato navedba v računu 411 "plačilo kompenzacija" ni v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Tako se izkaže, da ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.