Jedro

Odpoved sicer tožnici očita naklep, vendar sodišče temu pravilno ni sledilo. Neutemeljeno pa je zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje dveh prič - tožničinih bivših sodelavk, da bi izpovedali o tem, kakšen je bil odnos med tožnico in direktorico toženke in ali je bila pri toženki možna praksa odobritve dopusta za nazaj. Sodišče je ob zavrnitvi dokaznih predlogov napačno navedlo, da dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z zaslišanjem teh prič niso pravnorelevantna za ta spor, ter da glede okoliščin prakse prijave dopusta zadostuje zaslišanje tožnice, direktorice toženke in priče. Gre za delavko toženke, na katero je tožnica v spornem obdobju naslavljala obvestila v zvezi z izostankom (v posledici česar je sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan) in jo med drugim prosila tudi za nadomeščanje v času odsotnosti. Vse te okoliščine so po pravilnem opozorilu pritožbe relevantne tudi za presojo tožničine krivde oziroma stopnje malomarnosti. Predvsem pa drži, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ocenilo kot nepotrebna dokazna predloga za zaslišanje navedenih dveh prič. Posledično je preuranjeno zaključilo, da je tožnica lahkomiselno oziroma nepremišljeno mislila, da ji bo dopust naknadno odobren, zaradi česar je ugotovilo hudo malomarnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, odločitev o tožničinih pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2020 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožnici pri toženki ni prenehalo in še traja, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo razporediti na primerljivo delovno mesto ali delo njenemu prejšnjemu delu, jo z dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati bruto plače in regrese za letni dopust, ki bi jih prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da toženka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič A.A. in B.B. (o odnosu med tožnico in direktorico toženke ter o praksi glede odobravanja dopustov) ter postavitev izvedenca psihiatrične stroke (o tožničinem psihičnem stanju v kritičnem obdobju), ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ne strinja se z razlogi za zavrnitev dokazov. Sodišče se je oprlo le na izpoved direktorice toženke in na izpoved njej podrejene C.C.. Tožnica se je bala direktoričine reakcije, saj je bil njun odnos porušen, komunikacija nemogoča. Zaslišanje tožničinih prič bi bilo potrebno zaradi presoje tožničine malomarnosti. Februarja 2020 je bila tako psihično izčrpana, da o nameri dopusta ni bila zmožna obvestiti direktorice. Oseba, ki je dalj časa izpostavljena razvrednotenju in poniževanju, lahko zapade v najtežjo stisko. Šele na podlagi mnenja izvedenca psihiatra bi bilo možno presoditi krivdo. Tožnica je podrobno izpovedala, da ji je nadrejena dopust odobrila tudi za nazaj (npr. avgusta 2019), zato je sklepala, da bo tako tudi v februarju 2020. Ni vedela, da ji je direktorica zavrnila koriščenje prijavljenega dopusta. Direktorica ni potrdila, da je bila tožnica z zavrnitvijo koriščenja dopusta dejansko seznanjena. Računalniški sistem D. (za evidentiranje prisotnosti) ni deloval, zato vpogleda vanj ni imela. Slabo delovanje tega sistema ne more biti v breme tožnice do te mere, da je ostala brez zaposlitve. Tožnica se je želela prepričati, ali ji je bil dopust odobren, a računalniški sistem ni deloval. Direktorica ni znala pojasniti, kako bi moral delavec postopati, ko navedeni računalniški sistem ne deluje. Tožnica je pri prvi najavi dopusta prijavila dva dneva, nakar je želela to za nekaj dni podaljšati. O tem je seznanila sodelavko C.C., ki se je strinjala. Utemeljeno je pričakovala, da ji bo dopust odobren. Direktorica sama je izpovedala, da je ugotovila, da ima tožnica še veliko starega dopusta in da ima prednost pri koriščenju dopusta. Tožnica je raje koristila dopust kot bolniški stalež. Sodišče je v smislu 109. člena ZDR-1 napačno presodilo posledice očitane kršitve. Tožnica se je za čas trajanja dopusta dogovorila za nadomeščanje. Prav tako je imela pri sebi službeni telefon in je bila uporabnikom na voljo, odzivna. Delovni proces je bil organiziran brez njene navzočnosti. Rok za oddajo zaključnega letnega poročila ne more biti odločilna okoliščina. Tožnica je C.C. 6. 2. 2020 napisala sms še pred 8.00, da se slabo počuti, da bi do konca tedna potrebovala počitek in če jo lahko nadomešča. C.C. je potrdila nadomeščanje in tožnici odgovorila, da če bo kaj potrebovala, jo bo obvestila. Ker se tožnica tudi v ponedeljek 10. 2. 2020 ni dobro počutila, je še pred 8.00 napisala C.C. sporočilo, da bi potrebovala še počitka. C.C. je tudi vprašala, ali bo ta teden v službi in ji je odgovorila, da bo cel teden, da naj ne skrbi in da naj se pozdravi. V četrtek 13. 2. 2020 je C.C. tožnici poslala sporočilo v zvezi z enim odgovorom in tožnica ji je odgovorila, da ima odgovor pripravljen, da se bolje počuti in da pride naslednji dan v službo. V zvezi s tem je tožnica isti dan tudi direktorici napisala elektronsko sporočilo, ni dobila odgovora. O domnevnem roku za oddajo spornega poročila je začela toženka govoriti šele v sodnem postopku. Ni šlo za nenadno nenapovedano odsotnost niti ni toženka tega trdila. Odsotnost je bila usklajena s sodelavko. Tožnica je bila pri toženki zaposlena 20 let. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v pritožbi zoper odločitev o zakonitosti izredne odpovedi z dne 12. 3. 2020 utemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede hude malomarnosti, kot elementa odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je namreč ugotovilo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev obvestilne dolžnosti v zvezi z najmanj petimi dnevi odsotnosti z dela), na katerega se je prav tako sklicevala toženka v odpovedi, ni utemeljen.

7. Dejanska podlaga odpovedi je, da tožnica od 5. 2. 2020 do 13. 2. 2020 ni prišla na delo, za ta čas ni imela odobreno koriščenje letnega dopusta, zanj ni prosila in tudi ni imela odobrenega bolniškega staleža. Toženka je to kvalificirala kot kršitev pogodbenih ter zakonskih obveznosti (obveznost opravljanja dela - 34. člen ZDR-1, upoštevanje delodajalčevih navodil - 36. člen ZDR-1), sodišče je temu sledilo, vendar pa pri tem ni navedlo relevantne dejanske podlage za presojo, zakaj naj bi bila očitana kršitev hujša kršitev. Sodišče je s tem v zvezi navajalo okoliščine (o tem, katero delo zaradi izostanka ni bilo narejeno), ki segajo izven okvirja odpovedi, predvsem pa gre za okoliščine, ki se ne nanašajo na samo kršitev (neopravičen izostanek z dela), zato tudi niso odločilne za to, da se jo opredeli kot hujšo kršitev.

8. Ni sporno dejstvo, da tožnica v spornem obdobju ni imela odobrenega ne dopusta (za del obdobja je prošnjo za koriščenje sicer oddala) ne bolniškega staleža. Kot nakazano pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni v zadostni meri raziskalo okoliščine, relevantne za presojo tožničine hude malomarnosti. Odpoved sicer tožnici očita naklep, vendar sodišče temu pravilno ni sledilo. Neutemeljeno pa je zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje dveh prič A.A. in B.B. - tožničinih bivših sodelavk, da bi izpovedali o tem, kakšen je bil odnos med tožnico in direktorico toženke in ali je bila pri toženki možna praksa odobritve dopusta za nazaj. Sodišče je ob zavrnitvi dokaznih predlogov napačno navedlo, da dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z zaslišanjem teh prič niso pravnorelevantna za ta spor, ter da glede okoliščin prakse prijave dopusta zadostuje zaslišanje tožnice, direktorice toženke in priče C.C.. Gre za delavko toženke, na katero je tožnica v spornem obdobju naslavljala obvestila v zvezi z izostankom (v posledici česar je sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan) in jo med drugim prosila tudi za nadomeščanje v času odsotnosti. Vse te okoliščine so po pravilnem opozorilu pritožbe relevantne tudi za presojo tožničine krivde oziroma stopnje malomarnosti. Predvsem pa drži, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ocenilo kot nepotrebna dokazna predloga za zaslišanje navedenih dveh prič. Posledično je preuranjeno zaključilo, da je tožnica lahkomiselno oziroma nepremišljeno mislila, da ji bo dopust naknadno odobren, zaradi česar je ugotovilo hudo malomarnost. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem dveh prič naj sodišče oceni, ali je za presojo tožničine krivde potrebna še postavitev izvedenca psihiatra, da poda mnenje o tožničinem psihičnem stanju v kritičnem obdobju. S tem so povezane tudi tožničine navedbe o tem, da računalniški sistem za evidentiranje prisotnosti ni deloval, direktorice pa si ni upala vprašati glede odobritve dopusta.

9. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi obrazložitev sodišča o tem, kateri razlogi nalagajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Toženka je v odpovedi opisala izgubo zaupanja, kot posledico očitane kršitve, sklicevala pa se je tudi na druge okoliščine iz časa pred odpovedjo (nekorekten odnos do dela in delodajalca, druge kršitve). Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi zakonite zastopnice toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnico, kar je toženka podkrepila še z listinskimi dokazi (dve opozorili pred odpovedjo iz začetka leta 2019) in izpovedjo priče C.C.. Gre za okoliščine na strani toženke, ki se v preveliki meri nanašajo na čas (celo enega leta) pred odpovedjo, za presojo zakonitosti odpovedi v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 pa so bolj relevantne okoliščine iz časa po kršitvi, ki je predmet odpovedi, pri upoštevanju katerih utemeljeno vztraja tožnica v pritožbi. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na bistveno, še neraziskano vprašanje, ali in kakšne posledice je imel tožničin izostanek z dela na izvajanje delovnega procesa pri toženki.

10. Iz navedenih razlogov se pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upoštevaje gornja stališča in napotila pritožbenega sodišča samo dopolni dejansko stanje, ki je ostalo v večjem delu neraziskano, obsežnejši del dokaznega postopka pa ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji.

11. Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. točka 365. člena ZPP), toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj kot delodajalec krije v tovrstnih sporih svoje stroške postopka ne glede na izid pravde (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.