Jedro

Na podlagi domneve o umiku zahteve za sodno varstvo po 3. odst.61. čl. ZP-1 se slednja ob uporabi 1. odst. 63. čl. ZP-1 zavrže kot nedovoljena.

Izrek

Ob pritožbi storilca G. Ž. se izpodbijani sklep spremeni po uradni dolžnosti tako, da se zahteva za sodno varstvo storilca zavrže kot nedovoljena, v nespremenjenih delih pa se potrdi ter se v tem delu pritožba storilca zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je storilec G. Ž. umaknil zahtevo za sodno varstvo, zaradi česar je sodni postopek ustavilo.

Proti temu sklepu je storilec vložil pritožbo, v kateri je navajal, da ni imel možnosti podati mnenje na zaslišanju, saj ni dobil vabila, sicer pa še vedno meni, da je dobil plačilni nalog nepravično, saj je tedaj v avtomobilu imel vso potrebno zimsko opremo.

Pri pregledu zadeve in preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) ter v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil dne 05.01.2005 storilcu vročen plačilni nalog P. p. p. C., za dva prometna prekrška po ZVCP-1 ter mu je bila izrečena globa v skupnem znesku 40.000,00 SIT. Proti temu plačilnemu nalogu je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je naslovil pritožba na plačilni nalog. P. p. p. C. je dne 01.02.2005 zadevo odstopila v nadaljnje reševanje Okrajnemu sodišču v Celju, Oddelku za prekrške. Dne 04.01.2006 je Okrajno sodišče v Krškem izdalo odredbo za izdelavo vabila in dne 05.01.2006 je bilo storilcu poslano vabilo k zaslišanju za dne 19.01.2006, ki ga je storilec prejel dne 21.01.2006 potem, ko je bil dvakrat obveščen o prispeli poštni pošiljki, iz pisemske povratnice pa je razvidno, da je vabilo prejel osebno. V omenjenem vabilu je bil tudi posebej opozorjen, da bo sodišče štelo, da je zahtevo za sodno varstvo umaknil, če se vabilu ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil. Ker se storilec dne 19.01.2006 k zaslišanju očitno ni zglasil, je Okrajno sodišče v Krškem istega dne izdalo novo odredbo za pripravo vabila in istega dne je bilo storilcu tudi poslano novo vabilo k zaslišanju in sicer za dne 09.02.2006, prav tako s posebnim opozorilom, da bo sodišče štelo zahtevo za sodno varstvo za umaknjeno, če se storilec vabilu ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil. To vabilo je bilo storilcu vročeno dne 24.01.2006 potem, ko je bil dne 23.01.2006 obveščen o nameravani vročitvi, kar je razvidno iz obvestila vročevalca z dne 23.01.2006, ko se je vročevalec zglasil na naslovu storilca zaradi vročitve vabila in ker vročitev ni bila mogoča, je storilca obvestil, da se bo na njegovem naslovu zglasil znova dne 24.01.2006 v času od 12.00 do 14.00 ure, zaradi česar naj bo storilec dosegljiv, ob poskušani vročitvi dne 24.01.2006 pa storilec ni bil dosegljiv, zaradi česar je vročevalec vabilo izročil M. Ž., to je mami storilca, kot je razvidno iz vročilnice. Ker se dne 09.02.2006 storilec k zaslišanju očitno ni zglasil, izostanka pa ni opravičil, je Okrajno sodišče v Krškem dne 02.03.2006 zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Celju, slednje pa je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugotovilo, da je storilec umaknil zahtevo za sodno varstvo, zaradi česar je sodni postopek ustavilo, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Na podlagi pregleda spisovnega gradiva tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta bili obe vročitvi opravljeni skladno s 119. čl. Zakona o kazenskem postopku. Iz povedanega je mogoče zaključiti, da se storilec nobenega od obeh razpisanih narokov ni udeležil, pa tudi svojega izostanka ni opravičil. S tem je ovržena pritožbena trditev, da storilec ni imel možnosti podati mnenja na zaslišanju, ker ni dobil vabila. Na podlagi III. odst. 61. čl. ZP-1 sodišče šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena globa, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Pri tem pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da je ZP-1 uveljavil načelo sodelovalne dolžnosti storilca v postopku z zahtevo za sodno varstvo, saj je njen namen pospešiti postopek in zagotoviti aktivno udeležbo storilca, kot vložnika zahteve za sodno varstvo, ki mora biti sam najbolj zainteresiran za izid postopka. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo III. odst. 61. čl. ZP-1, na podlagi katerega je prvostopno sodišče štelo, da je storilec zahtevo za sodno varstvo umaknil, saj je navedeno zakonsko določilo uzakonilo domnevo, da je ob navedenih pogojih potrebno šteti zahtevo za sodno varstvo za umaknjeno. S tem pa je v obravnavani zadevi nastala situacija, ki jo ureja ZP-1 v I. odst. 63. čl., ko opredeljuje nedovoljenost zahteve za sodno varstvo na ta način, da določa, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena med drugim, če se ugotovi, da je umaknjena. V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma o tem, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bila storilčeva zahteva za sodno varstvo umaknjena. V posledici takšne ugotovitve pa je potrebno na podlagi 64. čl. ZP-1 takšno zahtevo za sodno varstvo zavreči kot nedovoljeno. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 spremenilo izpodbijani sklep tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, v nespremenjenih delih pa je na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo pritožbo storilca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, iz enakih razlogov pa se tudi ni posebej opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v postopku o prekršku prekrškovnega P. p. p. C..