Jedro

Ne glede na izdani sklep o izročitvi prosilca za azil drugi državi, ker je tam že prej vložil prošnjo za azil, lahko tožena stranka, če izročitev drugi državi ni uspela, ustavi azilni postopek v Sloveniji, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom in se vanj ne vrne tri zaporedne dni, če se med tem še ni začel upravni spor v zvezi z odločitvijo o izročitvi prosilca drugi državi.

Izrek

Pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se 2. točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se tožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 15.2.2005, zavrne.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (1. točka sodbe) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.1.2005; z 2. točko izpodbijane sodbe in sklepa (2. točka sodbe) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep tožene stranke z dne 15.2.2005, in sicer na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03); v 3. točki izpodbijane sodbe in sklepa (sklep) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s sklepom z dne 28.1.2005 na podlagi 1. odstavka točke (e) 20. člena Uredbe sveta ES, št. 343/2003 z dne 28.2.2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L50/8 z dne 25.2.2003, v nadaljevanju Uredba), odločila, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za azil, ker bo imenovani predan v Republiko Madžarsko, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za azil. Ugotovila je namreč, da mu je bila v Republiki Madžarski prošnja za azil zavrnjena 30.11.2004 in da je zato za obravnavanje tožnikove prošnje za azil odgovorna Republika Madžarska. Iz obrazložitve tega sklepa še izhaja, da je tožena stranka v skladu z določbo 3. odstavka 19. člena Uredbe organizirala predajo tožnika Madžarski na dan 7.2.2005. Pojasnila je tudi, da če tožnik Madžarski ne bo predan v roku, določenem v 4. odstavku 19. člena Uredbe, bo prošnjo za azil obravnavala Slovenija. S sklepom z dne 15.2.2005 pa je tožena stranka na podlagi določbe 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil odločila, da se postopek zoper tožnika ustavi in da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočnosti sklepa. Tožnik je namreč samovoljno zapustil azilni dom v L. in bil izbrisan iz njegove evidence dne 7.2.2005. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke v sklepu z dne 28.1.2005, odpravilo pa je sklep tožene stranke z dne 15.2.2005. Menilo je, da določbe 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da bi bilo mogoče azilni postopek ustaviti tudi v fazi upravnega spora, ker se domneva o umiku prošnje ne nanaša na tožbo v upravnem postopku. Poleg tega pa tudi ni mogoče šteti, da bi lahko na podlagi te določbe upravni organ s sklepom ustavil sodni postopek (upravni spor), ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti in neodvisnosti sodstva (2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave Republike Slovenije). Menilo je, da je v 5. alinei 1. odstavka 42. člena v zvezi s 1. odstavkom 42. člena, 3. odstavkom 42. člena, 4. odstavkom 20. člena in 39. členom ZAzil podana podlaga, da iz navedenega razloga lahko azilni postopek ustavi tudi sodišče. Pri tem se je sklicevalo tudi na svojo odločitev v zadevi, U 1694/2004 z dne 30.9.2004, v kateri je ustavilo azilni postopek na podlagi določbe 42. člena ZAzil. V tem primeru pa je tožbi zoper sklep z dne 15.2.2005 ugodilo in ta sklep odpravilo, ker iz njega ne izhaja, da bi imel tak sklep pravni učinek na sklep z dne 28.1.2005. Tožena stranka je namreč z dvema različnima upravnima aktoma, ki imata različne učinke, odločila o tožnikovi prošnji za azil, poleg tega pa je z izdajo sklepa z dne 15.2.2005 v nasprotju z načelom delitve oblasti in neodvisnosti sodstva posegla v potek sodnega postopka.

Zoper 2. točko izreka sodbe prvostopnega sodišča je pritožbo vložila tožena stranka. Meni, da prvostopno sodišče ni ravnalo pravilno, ko je sklep z dne 15.2.2005 le odpravilo. S sklepom z dne 28.1.2005 je tožena stranka na podlagi Uredbe s sklepom ugotovila, da tožnikove prošnje za azil ne bo obravnavala Slovenija, ker je za obravnavanje te prošnje pristojna druga država. Če po tej Uredbi Slovenija ne preda prosilca v roku šestih mesecev (19. oziroma 20. člena Uredbe) drugi državi, je sama odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, razen če ji uspe doseči podaljšanje roka za izročitev. Če bi Slovenija ponovno postala pristojna za odločanje o tožnikovi prošnji za azil, to ne pomeni, da mora prosilec vložiti novo prošnjo, temveč mora Republika Slovenija obravnavati prosilčevo prvo prošnjo. Sklep z dne 28.1.2005 ima učinke ustavitve postopka v Sloveniji le v primeru dejanske realizacije predaje prosilca drugi državi, v nasprotnem primeru pa je treba odločati o prošnji za azil v Sloveniji. Ker je prosilec zapustil azilni dom po izdaji sklepa z dne 28.1.2005, je tožena stranka morala postopek ustaviti, saj je bilo več kot očitno, da prosilca ne bo mogoče predati Madžarski. Za ustavitev postopka so bili izpolnjeni tudi pogoji iz 42. člena ZAzil. Takšni primeri bi se morali reševati na ustreznejši način, kar dokazuje tudi dosedanja sodna praksa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče presodi, ali bi lahko prvostopno sodišče po tem, ko je odpravilo sklep tožene stranke z dne 15.2.2005, imelo možnost na podlagi določbe 42. člena ZAzil samo ustaviti azilni postopek. Presodi pa naj tudi, ali je imelo prvostopno sodišče tudi možnost, da sklep tožene stranke z dne 15.2.2005 pusti v veljavi. Ustavitev postopka po 42. členu ZAzil pomeni tudi poskus preprečevanja zlorab azilnih postopkov s strani prosilcev. Prosilci se namreč poskušajo izogniti predajam drugim državam na podlagi Uredbe, hkrati pa želijo obdržati status prosilca za azil ter uživati vse pravice, ki jim iz tega statusa pripadajo. Nedopustno je nepotrebno obremenjevanje upravnih in sodnih postopkov in proračuna Republike Slovenije v takih primerih. Pravi prosilec za azil, ki je v izvorni državi ogrožen iz razlogov po ZAzil (razlogi Ženevske konvencije in Konvencije o človekovih pravicah), se ne obnaša tako kot obravnavani prosilec. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi.

Na pritožbo je tožnik odgovoril po svoji odvetnici. V njej prereka navedbe tožene stranke, kolikor se z njimi izrecno ne strinja in vztraja pri navedbah, ki jih je v postopku že navedel v tožbi in drugih vlogah. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi prvostopno sodbo, v delu, ki ga tožena stranka napada.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper 2. točko izreka sodbe prvostopnega sodišča ugodilo in spremenilo to sodbo tako, da je tožbo zoper sklep z dne 15.2.2005 zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po ZAzil je mogoče o prošnji za azil odločati na več načinov, to je po vsebini na podlagi 35. člena ZAzil ter zgolj postopkovno na podlagi 41. oziroma 42. člena ZAzil. Pri odločanju po ZAzil pa je treba od 1.5.2004, ko je Slovenija postala polnopravna članica Evropske Unije, upoštevati tudi predpise Evropske Unije oziroma skupnosti, med drugim tudi Uredbo.

V obravnavanem primeru o tožnikovi prošnji za azil ni bilo odločeno meritorno niti s sklepom z dne 28. 1. 2005 niti s sklepom z dne 15.2.2005. S sklepom z dne 28.1.2005 je bilo na podlagi predhodnega dogovora s pristojnimi organi Madžarske in na podlagi Uredbe ugotovljeno, da Slovenija ni pristojna za reševanje tožnikove vloge za azil, ker je za to pristojna Republika Madžarska, in da bo zato tožnik predan Republiki Madžarski. V obrazložitvi tega sklepa je bilo na podlagi dogovora pristojnih organov obeh držav navedeno tudi, da so se pristojni organi obeh držav dogovorili, da bo tožnik predan pristojnim madžarskim organom 7.2.2005. S sklepom z dne 15.2.2005 pa je bilo na podlagi 42. člena ZAzil odločeno, da se tožnikov azilni postopek ustavi in da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v 3 dneh po pravnomočnosti tega sklepa. Ta sklep je bil izdan, ker je tožnik v zgodnjih jutranjih urah dne 7.2.2005 (dan, ko bi moral biti predan pristojnim madžarskim organom) zapustil azilni dom v L. in se vanj ni vrnil 3 zaporedne dni.

Po podatkih upravnega in sodnega spisa je bil sklep z dne 15.2.2005 izdan, preden je tožnik po svoji odvetnici zoper sklep z dne 28.1.2005 vložil tožbo (priporočeno po pošti je bila poslana dne 2.3.2005). Torej sklep z dne 15.2.2005 ni bil izdan med upravnim sporom v zvezi s sklepom z dne 28.1.2005. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z izdajo sklepa z dne 15.2.2005 ni kršila ustavnega načela delitve oblasti, kot to zmotno zatrjuje prvostopno sodišče v izpodbijani 2. točki svoje sodbe.

Sklep z dne 15.2.2005 pa po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ne posega v sklep z dne 28.1.2005, ki je postal pravnomočen z izpodbijano sodbo, v kateri je s 1. točko izreka prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.1.2005, pri čemer se zoper ta del izreka nobena stranka ni pritožila. Sklep z dne 28.1.2005 bi bilo namreč mogoče dejansko izvršiti le na podlagi ponovnega dogovora pristojnih organov obeh držav o datumu in načinu izročitve tožnika Madžarski, za kar bi moral dati pobudo pristojni slovenski organ. To pa bi bilo smiselno le, če bi bil tožnik še vedno v dosegu pristojnega slovenskega organa, kar pa ni. Zato je bil v Sloveniji azilni postopek zoper tožnika ustavljen s sklepom z dne 15.2.2005, ki ga pritožbeno sodišče šteje za pravilnega in zakonitega. Glede na to pristojnemu slovenskemu organ ni več treba skrbeti za dejansko izvršbo sklepa z dne 28.1.2005 s ponovnim dogovorom s pristojnimi madžarskimi organi o tožnikovi izročitvi madžarskim organom, saj taka izvršba ni mogoča. Prav tako pa mu ni treba nadaljevati azilnega postopka v Sloveniji, ker je ta s sklepom z dne 15.2.2005 po presoji pritožbenega sodišča pravilno in zakonito ustavljen.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče s tem, ko je odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 15.2.2005, ker da za njegovo izdajo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, ker je bil v isti zadevi že izdan sklep z dne 28.1.2005, zoper katerega je bil mogoč in tudi (kasneje) uveden upravni spor, zmotno uporabilo materialno pravo - ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo 2. točko izreka sodbe prvostopnega sodišča tako, da je tožbo zoper ta sklep zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.