Jedro

V okviru uradnega preizkusa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v tej zadevi v pretežni meri (razen za stroške postopka) za res iudicato. Nad toženo stranko je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22.11.2012 potrjena prisilna poravnava.

Ravnanje dolžnika oz. upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela. Tožeča stranka je torej po temelju upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v delu, ki se nanaša na stroške postopka (2. točka II. odstavka izreka) spremeni tako, da se po spremembi pravilno glasi: „Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke na dan začetka postopka prisilne poravnave (16.4.2012) do povrnitve izvršilnih stroškov v višini 634,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2009 do 2.4.2012 in nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 7.655,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2012 do 2.4.2012. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 342,73 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2009 do 2.4.2012 in 4.133,98 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2012 do 2.4.2012 v roku 4 let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22.11.2012 (dne 11.12.2012), po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi;“ - v preostalem delu (1. točka II odstavka izreka) pa se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92475/2009-II z dne 7.7.2009 razveljavi in se razen v 3. točki izreka tožba zavrže. II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.743,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92475/2009-II z dne 7.7.2009 v 3. točki in v 1. točki izreka za glavnico 281.196,69 EUR in za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, navedenih v tej točki, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 7.655,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe v njeno korist, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, med drugim iz 12. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru uradnega preizkusa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v tej zadevi v pretežni meri (razen za stroške postopka) za res iudicato. Nad toženo stranko je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22.11.2012 potrjena prisilna poravnava z naslednjo vsebino: - delež plačila terjatev upnikov: 54%, - rok za plačilo terjatev upnikov: 4 leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, – terjatve upnikov v obdobju od 2.4.2012 do poteka roka za njihovo plačilo se ne obrestujejo (glej sodni register). Iz spisa St 756/2012 je razvidno, da je tožeča stranka v postopku prisilne poravnave prijavila vtoževano terjatev, razen glede stroškov postopka in da ji je bila ta terjatev tudi priznana. Upravitelj je prijavljeno terjatev priznal v celoti, prerekal je ni nihče od drugih upnikov, dolžnik pa jo je priznal v višini, kolikor se ujema z odločbo v tej zadevi XII Pg 3748/2009. 6. Po določilu člena 215/III ZFPPIPP je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Po določilu 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Terjatev, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, vključuje: 1) glavnico te terjatve po stanju ob začetku postopka prisilne poravnave, 2) obresti, ki so se natekle do začetka postopka prisilne poravnave in 3) če je bilo o terjatvi odločeno s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega državnega organa, tudi stroške postopka, v katerem je bila izdana ta odločba, in morebitne stroške postopka prisilne izvršbe te odločbe (prim. prvi in četrti odstavek cit. člena). Prvi odstavek 214. člena pa določa, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ: 1) zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena tega zakona: - v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in – pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisiljeni poravnavi, ter 2) obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa pritožbi ugodilo glede glavnice in obresti, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno in ima tožeča stranka v tem obsegu že izvršilni naslov (v okviru pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22.11.2012 o potrditvi prisilne poravnave). Zato je bilo treba v skladu s členom 354/II ZPP zaradi kršitve 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem obsegu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zato tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ter tožbo v tem delu (razen glede stroškov postopka) zavreči (res iudicata).

7. Iz spisa St 756/2012 je razvidno, da tožeča stranka terjatve na povrnitev stroškov postopka ni prijavila v postopku prisilne poravnave. Kot že rečeno, potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena. 217. člen ZFPPIPP določa, da če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave (stroški postopka), ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: 1) ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in 2) insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. V tem smislu je zato treba v tej zadevi odločiti le še o pravdnih stroških.

8. V konkretni situaciji je treba upoštevati, da se v obeh postopkih (tako pravdnem kot v postopku prisilne poravnave) odloča o obstoju iste tožnikove terjatve. Ne gre torej za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi koncentracije obravnavanja terjatev po volji zakonodajalca v postopku prisilne poravnave obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper dolžnika. V tem smislu je torej mogoče šteti, da predstavlja postopek prisilne poravnave nadaljevanje pravdnega postopka. Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP). Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika oz. upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti (prim. smiselno N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela (smiselna uporaba 157. člena ZPP). Tožeča stranka je torej po temelju upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka (primerjaj tudi odločbo VSL I Cpg 129/2012 in druge). Pritožnica je ugovarjala odmeri pravdnih stroškov, vendar neutemeljeno. Tožeča stranka je uveljavlja odvetniške stroške in stroške sodne takse, kot ji jo je odmerilo sodišče prve stopnje, kar je po podatkih v spisu tudi plačala. Zato ima pravico do povrnitve vseh nastalih stroškov, tako izvršilnih kot nadaljnjih pravdnih in tudi pritožbenih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP. Tudi stroški pritožbenega postopka delijo usodo pravdnih stroškov, kot je obrazloženo že zgoraj. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo. V primeru zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.