Jedro

Če upravni organ ni pozval stranke, da se, glede na izbirno pravico, odloči, v katerem postopku bo (sodnem ali upravnem) zahtevala vrnitev premoženja (po 145. členu ZIKS ali po ZDen), ne more, ne da bi stranki dal to možnost, zavreči njeno denacionalizacijsko zahtevo. Šele, če se stranka ne bi o tem izjasnila, bi lahko to storil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 21.4.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti sklepu Sekretariata za občo upravo občine z dne 20.9.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ na podlagi 4. odstavka 66. člena, v zvezi z 2. odstavkom 25. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel zahtevo tožnikov za denacionalizacijo nepremičnin - parcel št. 80/1 in št. 80/2 predmestje in parcel št. 230/5 in 230/54 vl. št. 259. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je v obravnavanem primeru nesporno, da gre za zadevo iz sodne pristojnosti. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 1.7.1992, s katero je bila pok. I.F. na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti kazen zaplembe premoženja razveljavljena, je pravnomočna in jo je skladno z določbami 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92 - ZIKS) potrebno le še izvršiti v sodnem izvršilnem postopku. Tožena stranka citira določbi 1. in 3. odstavka 145. člena ZIKS. Zato lahko po mnenju tožene stranke tožnika zahtevata vrnitev nepremičnin le po navedenih določbah ZIKS in ne po določbah zakona o denacionalizaciji.

Tožnika v tožbi navajata, da gre v obravnavanem primeru za neodplačno podržavljenje v letu 1946 na podlagi kazenske sodbe in odločbe o prenosu v last FLRJ v skladu z določbo 22. člena zakona o zaplembah z dne 17.4.1946 oziroma 12.10.1946. Torej, gre zagotovo za primer, v katerem ima upravičenec pravico zahtevati denacionalizacijo po zakonu o denacionalizaciji (ZDen). Glede na določbe ZDen ni nobenega razloga, da ne bi mogel biti izveden denacionalizacijski postopek. Zato je zavrženje zahteve za denacionalizacijo nezakonito. Morda bi se na prvi pogled zdelo, da je vračanje premoženja po določbah ZIKS ugodnejše od vračanja po določbah ZDen. Vendar zaenkrat temu ni tako. Ob tem, ko obstojajo le načelne zakonske določbe ZIKS, kako naj bi se vračalo zaplenjeno premoženje, ni za prezreti, da ta zakon predvideva, da je v primeru, ko vrnitev stvarno ali pravno ni več mogoča, treba povrniti vrednost tega premoženja. Vprašanje je, kdaj bo potrebno šteti, da vrnitev pravno ni več mogoča. Če se bo štelo v vseh primerih, ko je premoženje prešlo iz družbenopolitičnih skupnosti v sfero premoženja podjetij, potem bo upravičenec bistveno prikrajšan v primerjavi z upravičencem, ki bo svoje pravice lahko uveljavljal v denacionalizacijskem postopku. Ostala mu bo le odškodnina. Kako problematične so odškodnine, pa je znano. Na eni strani gre za njihovo višino. Kriterij "dejanska vrednost" je zelo raztegljiv pojem. Vemo, da se je odškodnina za razlaščena zemljišča določala v višini, ki je bila tudi do 6 krat nižja od njihove resnične prometne vrednosti. Na drugi strani pa gre za vprašanje oblike izplačila. Če se bo ta "izplačevala" v obliki vrednostnih papirjev, ki so povrhu vsega še brez jamstva, upravičenec dejansko ne bo prejel nazaj vrednosti, ki mu je bila odvzeta in tega, kar bi mu po vseh načelih obeh zakonov pripadalo. Torej bo v takem primeru prišlo do popolnega dejanskega podržavljenja tistega, kar bi sicer, če bi bil izveden postopek po ZDen, upravičenec prejel. Predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in vztraja pri svoji odločitvi ter še dodaja. Toženi stranki je znano stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da ima upravičenec možnost izbire, po katerem postopku bo zahteval vrnitev zaplenjenega premoženja, to je ali v sodnem nepravdnem postopku po 145. členu ZIKS, ali v upravnem denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru sta tožnika zahtevala vrnitev istih nepremičnin tako v upravnem, kot tudi v sodnem postopku. Iz podatkov upravnih spisov je namreč razvidno, da pred enoto temeljnega sodišča že teče postopek za vrnitev istih nepremičnin. Iz vsebine same tožbe, kot tudi iz dopisa prvostopnega organa z dne 15.12.1993, naslovljenega na toženo stranko, pa ne izhaja, da bi tožnika svojo vloženo zahtevo za vrnitev premoženja z dne 3.2.1993 pred sodiščem umaknila. Glede na to, da ni možno sočasno zahtevati vrnitve istega premoženja v sodnem in v upravnem postopku tožena stranka zato tudi vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja kot nesporno, da gre v konkretnem primeru za zadevo iz sodne pristojnosti, z navedbo razlogov za to, sklicujoč se na določbe 145. člena ZIKS. V odgovoru na tožbo pa tožena stranka navaja, da sicer pozna stališče tega sodišča, da ima upravičenec izbirno pravico. Ker pa iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi tožnika vloženo zahtevo z dne 3.2.1993 pred navedenim sodiščem umaknila, pa tožena stranka, glede na to, da ni možno sočasno zahtevati vrnitve istega premoženja v sodnem in v upravnem postopku vztraja pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi.

Tožena stranka v konkretnem primeru nima prav. Prvostopni organ je namreč zavrgel zahtevo tožnikov za denacionalizacijo navedenih nepremičnin, ker je menil, da je pravna podlaga za vračanje navedenih nepremičnin 145. člen ZIKS, ki pa ne določa upravne pristojnosti za vrnitev zaplenjenega premoženja, ampak sodno pot, tožena stranka pa je to potrdila s tem, da je zavrnila pritožbo tožnikov proti prvostopnemu sklepu. Tožnika imata po presoji sodišča v konkretnem primeru izbirno pravico glede postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Tožnika to svojo pravico nista izčrpala že s tem, ko sta se odločila, da bosta vrnitev dela premoženja zahtevala v postopku pred sodiščem. Oprostilna sodba se namreč glede vrnitve zaplenjenega premoženja ne izvrši po uradni dolžnosti, ampak je vrnitev treba zahtevati. O vrnitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku (145. člen ZIKS). Zakon ne določa, da bi se vrnitev zaplenjenega premoženja morala zahtevati v celoti naenkrat. Upravičenec tako lahko v večih postopkih po delih zahteva vrnitev premoženja. To pa pomeni, da tudi v različnih postopkih, če zakon to dovoljuje. Res pa je, da se ne more sočasno zahtevati vrnitve istega premoženja v sodnem in upravnem postopku. Zato bi moral prvostopni organ, ko je izvedel, da sta tožnika pred sodiščem zahtevala vrnitev navedenih nepremičnin, pozvati tožnika, naj se izjasnita, pri katerem postopku bosta vztrajala oziroma da umakneta svojo zahtevo pred nepravdnim sodiščem. Tožena stranka pa bi morala to pomanjkljivost odpraviti, glede na to, da tega ni storil prvostopni organ oziroma v zvezi z izbirno pravico ni pozval tožnikov, da se o tem izjasnita. Šele, če tožnika navedene zahteve pred nepravdnim sodiščem kljub pozivu ne bi umaknila, bi bilo možno njuno zahtevo v denacionalizacijskem postopku zavreči. Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, zato je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo, skladno z določbo 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen zakona o upravnih sporih).