Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka skladno z določbo petega odstavka 88. člena ZDR-1 30. 11. 2015 nabila pošiljko z odpovedjo na oglasno mesto, nakar je po poteku 8 dni, to je 8. 12. 2015, nastopila fikcija vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Rok 30 dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tako iztekel 7. 1. 2016. Dne 8. 1. 2016 vložena tožba je zato vložena prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice (I. točka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep (pravilno: izpodbijani del sklepa) vlaga pritožbo tožnica in navaja, da je odločitev sodišča formalistična in ne zagotavlja nobene pravne varnosti, tožnico pa ovira pri uveljavitvi njenih pravic zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je tožbo vložila pravočasno v roku 30 dni, tudi od fiktivne vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sta obe priči izpovedali, da sta tožnico večkrat peljali domov, zlasti priča A.A.. Navaja, da je priča v Sloveniji živela na področju B. in je zato večkrat peljala tožnico domov, ker je bilo to na poti do njenega bivališča. Vztraja, da je toženi stranki povedala, da dejansko živi na naslovu C., v D., pa so ji povedali, da se bo v pogodbo vpisal naslov, ki je naveden na osebni izkaznici, ker imajo tako pravilo. Čeprav tega zakon (formalistično) ne narekuje, je po njenem mnenju prav, da bi jo delodajalec opozoril, naj zaradi varstva in spoštovanja pravic sporoči svoj dejanski naslov. Navaja, da ob sklepanju pogodbe ni vedela, da je treba dejanski naslov sporočiti še pisno. Dalje pove, da v času zaposlitve pri toženi stranki ni imela časa za urejanje dokumentov z novim naslovom, ker je delala po 10 ur in več na dan in vse dneve v tednu, zato ji je to uredila mama. Prepričana je, da je tako direktorju kot neposredno nadrejeni dobro znano njeno dejansko bivališče, saj je sicer ne bi po službi velikokrat peljala domov, kot sta sama izpovedala. Meni, da je priča A.A. gotovo vedela za njen dejanski naslov, saj je sicer ne bi vozila na drug konec D., kot je bil naveden v pogodbi, da bi tožnica prišla varno domov, kot je sama poudarila. Ker je navedena priča izpovedala, da organizira podružnice po Evropi in je trenutno na E., po mnenju tožnice priči orientacija po mestih ni neznana ali ji ne bi smela biti neznana, še zlasti ne v D.. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa v 8. točki, iz katere izhaja, da je začel z dnem 9. 12. 2015 teči rok za vložitev tožbe, torej se je rok iztekel 8. 1. 2016, ko je tožnica tudi vložila tožbo, kar je pravočasno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in nadaljevanje s postopkom ter zahteva povračilo stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožnica glede na določbo tretjega odstavka 200. člena pravočasno vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala tožena stranka. Pravilno je ugotovilo, - da je v pogodbi o zaposlitvi navedeno tožničino bivališče na F. v D., - da tožnica toženi stranki po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni sporočila, da je njen dejanski naslov prebivanja C., v D., ter - da toženi stranki tudi ni bilo znano, da je tožničino dejansko bivališče na drugem naslovu, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi.

7. Tožnica v pritožbi nasprotuje dokazni oceni izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved priče A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Do pritožbenih navedb o tem, da priča A.A. pozna ulice v D. oziroma bi jih morala poznati, zaradi česar naj bi ji bilo ob vožnjah tožnice v C. znano, da tožnica prebiva na drugem naslovu in ne na F., se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Pritožbena navedba, da tožnice ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi nihče ni opozoril, da mora pisno sporočiti toženi stranki svoj dejanski naslov, ki je drug, kot naslov, naveden v pogodbi o zaposlitvi, na odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati, saj zakon take obveznosti delodajalcu ne nalaga. Še več, iz določbe 36. člena ZDR-1 in enako iz 14. točke tožničine pogodbe o zaposlitvi (A 1) izhaja tožničina obveznost obveščanja tožene stranke o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, in o spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Iz podpisane pogodbe o zaposlitvi (točka 20) izhaja tudi, da tožnica biva na naslovu, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, in soglaša, da se ji vsa pošta, ki ji jo bo pošiljal delodajalec, pošilja na ta naslov. Dejstvo, da naj tožnica ne bi imela časa urediti dokumentov z dejanskim naslovom v času dela pri toženi stranki, na odločitev v zadevi ne vpliva. Ugotovitve sodišča, da tožena stranka (pri njej zakoniti zastopnik in tudi priča A.A.) ni vedela za dejanski naslov tožnice, tožnica ne more izpodbiti zgolj s trditvijo, da je morala A.A. vedeti za dejanski naslov tožnice, saj je sicer ne bi vozila na drugi konec D., kot je naveden v pogodbi. Za tako sklepanje glede na ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi ni osnove.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je glede na ugotovitve v 8. točki obrazložitve sklepa tožba vložena pravočasno tudi, če se šteje rok za vložitev tožbe od fikcije vročitve odpovedi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka skladno z določbo petega odstavka 88. člena ZDR-1 30. 11. 2015 nabila pošiljko z odpovedjo na oglasno mesto, nakar je po poteku 8 dni, to je 8. 12. 2015, nastopila fikcija vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Rok 30 dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tako iztekel 7. 1. 2016 in ne 8. 1. 2016, dan 9. 12. 2015 je namreč prvi dan začetka teka roka za vložitev tožbe, in se torej všteva v ta rok, ki se je tako pravilno iztekel 7. 1. 2016. Dne 8. 1. 2016 vložena tožba je torej vložena prepozno.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).