Jedro

Tožena stranka vse do dneva nastanka nesreče pomanjkljivosti ni odpravila, niti ni ob stroju namestila opozorilnih napisov. Protipravnost ravnanja toženke je torej podana. Vprašanje pa je, ali je ravnanje zavarovanca tožnice pretrgalo vzročno zvezo z nastalo škodo.

Drži namreč trditev pritožnice, da je soprispevek zavarovanca tožeče stranke pomemben, da je prišlo do poškodbe pri delu, ker delavec ni upošteval pisnih navodil za varno čiščenje valjev v mokrem delu stroja z metodo brizganja z vodo, pač pa je uporabil metodo mehanskega čiščenja, ki je imela za posledico zagrabitev krtače in posledične poškodbe roke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15-dni plača znesek 8.148,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013 dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške v višini 40,35 EUR tudi v 15-tih dneh od vročitve sodbe (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke v višini 8.148,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagala, da višje sodišče I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožnica izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter očita kršitev postopka in sicer, da je obrazložitev napačna in sama s sabo v nasprotju. V nadaljevanju obrazložitve se je zato pritožbeno sodišče opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).1

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec tožeče stranke, ki je zaposlen pri toženi stranki, v delovni nezgodi 10. 12. 2011 utrpel zlom podlahtnice in koželjnice, ko je čistil valj za izdelavo kartona. Sodišče prve stopnje je ob zaslišanju prič in predloženi listinski dokumentaciji ter na podlagi izdelanega izvedeniškega mnenja izvedenke za varstvo pri delu ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, istočasno pa tudi, da je delavec tožene stranke (in zavarovanec tožeče) k škodi soprispeval v 50 % in na podlagi tega prisodilo odškodnino, ki predstavlja polovico stroškov zdravljenja, ki jih je imela tožeča stranka z njenim zavarovancem.

6. Določba 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št.9 /1992 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju ZZVZZ) določa, da ima zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko - sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Če zavod ugotovi, da je nastala škoda, zahteva od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku (91. člen ZZVZZ).

7. V tej zadevi ni bila sporna višina pač pa temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je tožena stranka zatrjevala in poizkušala dokazati, da je vzrok za nastanek celotne škode pri zavarovancu tožnice.

8. Temelji za določitev odškodninskega primera in njegove odmene izhajajo iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjeni elementi: protipravnost, obstoj škode, vzročna zveza in odgovornost. Določba 171. člena OZ določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugovor deljene odškodninske odgovornosti zadeva torej element vzročne zveze.2 Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, saj je izvedenka stroke za varstvo pri delu ugotovila, da tožena stranka kot delodajalec ni poskrbela za vgradnjo nepremičnih varoval za izpolnitev zahtev iz 23. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS št. 101/04) ter ni pridobila pozitivnega poročila o pregledu in preizkusu delovne opreme po opravljenem pregledu delovne opreme v letu 2009 vse do nezgode pri delu. Nedvomno je bilo namreč ugotovljeno, da pooblaščeno podjetje za varnost pri delu in varstvo pred požarom, ki je 25. 5. 2009 opravljalo pregled in preizkus delovne opreme pri toženi stranki, ni izdalo pozitivnega mnenja za valj, pri katerem se je poškodoval zavarovanec tožeče stranke. Tožena stranka vse do dneva nastanka nesreče te pomanjkljivosti ni odpravila, niti ni ob stroju namestila opozorilnih napisov. Protipravnost ravnanja toženke je torej podana. Vprašanje pa je, ali je ravnanje zavarovanca tožnice pretrgalo vzročno zvezo z nastalo škodo.

10. Drži namreč trditev pritožnice, da je soprispevek zavarovanca tožeče stranke pomemben, da je prišlo do poškodbe pri delu, ker delavec ni upošteval pisnih navodil za varno čiščenje valjev v mokrem delu stroja z metodo brizganja z vodo, pač pa je uporabil metodo mehanskega čiščenja, ki je imela za posledico zagrabitev krtače in posledične poškodbe roke.

11. Sodišče prve stopnje je pravilo ugotovilo, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki ni ravnala v skladu s predpisi varstva pri delu in da je zaradi tega nastala škoda. Kajti, če bi tožena stranka poskrbela za delovno opremo na takšen način, da ne bi bilo mogoče, da nastane škoda ali da bi namestila varnostna opozorila, do te poškodbe zavarovanca tožeče stranke ne bi prišlo (glej mnenje izvedenke točka 3.3., l. št. 96, točka 3.6., l. št. 99, 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na drugi strani pa drži tudi, da je bilo ravnanje zavarovanca tožeče stranke napačno in ni bilo v skladu z navodili, ki jih je izdala tožena stranka (glej mnenje izvedenke točka 3.4., l. št. 97, točka 3.5., l. št. 99,), in je zato pravilno ugotovilo soprispevek delavca.

12. Glede na dinamiko nastanka škode in glede na škodo samo, je razmerje, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, pravilno. Razmerje 50 % je razumno in življenjsko sprejemljivo. Ni mogoče slediti pritožbenim izvajanjem, da ravnanje tožene stranke sploh ni protipravno oziroma, da je bil prispevek k škodi njenega delavca bistveno višji, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Kot so izpovedali delavci in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), so se podobne poškodbe pri toženki (sicer na drugih strojih) že prej dogajale, pa vendarle toženka ni uredila varnih pogojev za delo in to kljub negativnemu mnenju strokovnjaka za varstvo pri delu. Tožena stranka več kot dve leti (vse do nesreče) ni ukrepala in je imela delovni proces organiziran tako, da je „tiho“ dopuščala čiščenje strojev na način, ki je čim manj oviral proizvodni proces (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. in 353. člen ZPP).

14. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

1 Pritožbeno sodišče se tako ni izrecno izrekalo o tem, kaj so izpovedale priče K., K., D., K., ker so bili odločilni razlogi podani v izvedeniškem mnenju, izpovedbe prič pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in dokazno ocenilo. 2 Glej tudi Sklep VS RS III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014.