Jedro

Glede na zakonsko ureditev v 1. odstavku 413. člena ZKP sodišču ni treba najprej izvesti predlaganega dokaza in šele nato ocenjevati njegovo relevantnost za obnovo postopka. Zadostuje ugotovitev, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se na njihovi podlagi mogla dovoliti obnova.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega R.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obsojeni R.D. je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote na Vrhniki, z dne 23.9.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.12.1993 spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ-77 in obsojen na 10 let zapora, v katerega mu je sodišče vštelo čas prebit v priporu od 16.4.1993 dalje. Na podlagi 70. člena Kazenskega zakona SFRJ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo 10 let. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper to pravnomočno sodbo, s sodbo z dne 15.3.1996 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsoječevi zagovorniki so dne 28.8.1995 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 22.5.1996 zavrglo na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper to odločbo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 3.9.1996 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka so obsojenčevi zagovorniki dne 26.9.1996 iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in odločbi prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi citirani del obrazložitve prvostopenjskega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka ni nerazumljiv, saj gre pri stavku, ki ga navajajo vložniki zahteve, za očitno strojepisno napako. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca obrazložitev izpodbijanega sklepa ni nerazumljiva in zato ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikom zahteve ni mogoče pritrditi, ko zatrjujejo, da je stališče prvostopenjskega sodišča, ki mu je z izpodbijano pravnomočno odločbo v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da predlagani novi dokaz ni takšen, da bi se mogla na podlagi zaslišanja priče H.M. in dejstev, ki bi jih ta povedal, dovoliti obnova kazenskega postopka, najmanj preuranjeno. S tako navedbo zagovorniki obsojenega R.D. po vsebini zatrjujejo, da bi sodišče, glede na to, da se je obsojenec v rednem postopku skliceval na silobran in da tudi samo ni moglo izključiti možnosti, da je žrtev S.L. vsaj v levi roki držala nož, moralo zaslišati H.M. o tem, da mu je Š.R. povedal, da sta bila z žrtvijo dogovorjena, da obsojenca napade s čemerkoli, če bi še enkrat prišel v trgovino na V. in Š.R.-ja takrat v trgovini ne bi bilo ter šele nato odločiti o zahtevi za obnovo kazenskega postopka.

Pomotno je pravno naziranje vložnikov, da bi sodišče predlagani dokaz moralo izvesti in šele nato ocenjevati njegovo relevantnost za obnovo postopka. Glede na zakonsko ureditev v 1. odstavku 413. člena ZKP, ki predpisuje, da sodišče zavrže zahtevo, tudi če ugotovi, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, je povsem jasno, da v takem procesnem položaju to sme storiti, četudi dokaza ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je ob preizkusu zahteve za obnovo kazenskega postopka ugotovilo, tako oceno pa je nato sprejelo tudi pritožbeno sodišče, da zaslišanje priče H.M. kot nov dokaz in dejstva, ki naj bi z njim ugotavljala, (očitno) niso taka, da bi utegnila sama zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev R.D. ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Sodišči sta spoznali, da tudi v primeru, če bi priča H.M., ki iz lastnega zaznavanja o dogodku ne ve ničesar, potrdil navedbe iz zahteve za obnovo kazenskega postopka o tem, kaj naj bi mu o dogovoru s S.L. povedal Š.R., to očitno ne bi zadoščalo, da bi sodišče samo na tej podlagi dovolilo obnovo kazenskega postopka. Obsojenčevi zagovorniki take presoje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne sprejemajo in tako uveljavljajo tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2.odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Pomotno je stališče vložnikov tudi, ko zatrjujejo, da je pisna obrazložitev prvostopenjskega sklepa popolnoma nerazumljiva, ker da se niti ne ve, ali je bil upoštevan ali ni bil upoštevan silobran oziroma prekoračeni silobran ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Prvostopenjsko sodišče je v sklepu resda zapisalo, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo obsojenčevi zagovorniki, "da naj bi šlo za silobran, je uveljavljal obdolženčev zagovornik tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, argumenti v tej smeri so bili v drugostopenjski odločbi zavrnjeni. Torej prikazovanje okoliščine, da naj bi obdolženi storil dejanje v silobranu ali prekoračenem silobranu ni nič novega in je sodišče v zvezi s tem že zavzelo stališče, ter v pravnomočno končanem dokaznem postopku natančno in obširno navedlo zaključke, sledeč predvsem izvedencema medicinske imbalistične (v sklepu in balistične) stroke, zakaj mu gre za silobran ali prekoračeni silobran".

V sklepnem delu stavka, ki se glasi "zakaj mu gre za silobran ali prekoračeni silobran", gre za očitno pomoto pri pisanju, ki bi jo lahko sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 365. člena ZKP odpravilo s sklepom o popravku. Četudi tega ni storilo, pa so v 2. odstavku na 2. strani prvostopenjske odločbe razlogi o odločilnih dejstvih, ki so narekovali sprejeto odločitev, popolnoma jasni in ne dopuščajo nobene dvoumne razlage. Tako je iz celotne vsebine razvidno, da je sodišče ocenilo, da sklicevanje obsojenčevih zagovornikov na to, da je obsojenec ravnal v silobranu oziroma prekoračenem silobranu, ni novo ter da je sodišče že v rednem postopku dognalo, da v ravnanju obsojenca ne gre za silobran ali prekoračeni silobran. Očitno je tedaj, da zatrjevana nerazumljivost obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa in s tem tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki v svoji zahtevi, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornikov obsojenega R.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.