Jedro

Igranje odbojke, če je to izvajano v skladu z uveljavljenimi pravili športne igre in na ustrezno urejenem igrišču, ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Ta namreč predpostavlja, da se neko dejavnost lahko obravnava kot nevarno dejavnost samo takrat, kadar je pri njej tveganje večje od običajnega in nevarnosti, ki jim je nekdo izpostavljen, presegajo nevarnosti, s katerimi se lahko sreča vsak človek pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Igranje odbojke ne more predstavljati take nevarnosti. Odbojka ni šport, pri katerem bi prišlo do dotika in poleg upoštevanja narave te igre tudi zato ne velja za nevarnega. Do poškodb pri odbojki ne prihaja pogosto, in zato zaradi vseh okoliščin ta igra ne predstavlja izjemnega tveganja glede na večino vsakdanjih opravil. Zato v spornem primeru ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri igranju odbojke v zvezi s svojim delom.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka, odmerjene na 392.148,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu potem, ko je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke kot delodajalca za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri igranju odbojke, ki je bilo v zvezi z njegovim delom, priznalo odškodnino v skupnem znesku 1,215.287,50 SIT s pripadajočimi obrestmi in pripadajoči del stroškov postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znesek priznane odškodnine zvišalo na 1,515.287,50 SIT z ustreznimi obrestmi, ustrezno spremenjene priznalo stroške postopka, v ostalem pa pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti delodajalca za škodo, do katere je prišlo pri igranju odbojke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ni pravilno stališče sodišča, da je v spornem primeru mogoče ugotoviti objektivno odgovornost tožene stranke za škodo tožnika v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZOR. Taka odgovornost je izjema, ki je igranje odbojke kot športne dejavnosti ne more zajeti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Je pa revizijsko sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava.

Po določbi drugega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) se za škodo, od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Zato je treba ugotavljati, ali igranje odbojke predstavlja večjo škodno nevarnost, kar ima za posledico objektivno odgovornost. V postopku pred nižjimi sodišči je bilo ugotovljeno, da je do poškodbe tožnika prišlo dne 20.11.1992 na regijskem tekmovanju policijskih enot v odbojki. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca z roko v trdo podlago. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je dogodek, čeprav kot šporno tekmovanje, bil v zvezi s tožnikovim delom in da je bil organizator tekmovanja tožnikov delodajalec. Drugačno od mnenja v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje in v obravnavani sodbi sodišča prve stopnje pa je mnenje revizijskega sodišča o tem, ali je odbojka kot športna igra sama po sebi nevarna dejavnost. Revizijsko sodišče ugotavlja, da glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZOR igranje odbojke, če je to izvajano v skladu z uveljavljenimi pravili športne igre in na ustrezno urejenem igrišču, ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Ta namreč predpostavlja, da se neko dejavnost lahko obravnava kot nevarno dejavnost samo takrat, kadar je pri njej tveganje večje od običajnega in nevarnosti, ki jim je nekdo izpostavljen, presegajo nevarnosti, s katerimi se lahko sreča vsak človek pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Igranje odbojke (iz računalniške baze VS RS - SODB je razbrati, da se športne igre na splošno ne uvrščajo med nevarne dejavnosti - tako na primer v sodnih odločbah opr. št. II Ips 365/98, II Ips 566/96) ne more predstavljati take nevarnosti. Odbojka ni šport, pri katerem bi prišlo do dotika in poleg upoštevanja narave te igre tudi zato ne velja za nevarnega. Do poškodb pri odbojki ne prihaja pogosto, in zato zaradi vseh okoliščin ta igra ne predstavlja izjemnega tveganja glede na večino vsakdanjih opravil. Zato v spornem primeru ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri igranju odbojke v zvezi s svojim delom.

Morebitna krivdna odgovornost tožene stranke (glede na določbe prvega odstavka 154. člena ZOR) ni bila niti zatrjevana s strani tožnika niti dokazovana in ugotavljana s strani nižjih sodišč. Prav tako ni bilo ugotovljeno, če je igranje odbojke v konkretnem primeru lahko pomenilo večjo nevarnost od povprečne nevarnosti glede na okoliščine primera, zato revizijsko sodišče do teh vprašanj ni zavzelo nobenega stališča. Odgovornost tožene stranke po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost) torej ni podana, krivdna odgovornost tožene stranke pa ni bila zatrjevana in tudi ne dokazana. Ni torej dokazan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot je navedeno v 1. točki izreka.

O revizijskih stroških je revizijsko sodišče odločilo ob upoštevanju določb tretjega odstavka 166. člena ZPP-77 in v skladu z določbo 16. člena zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97), tar št. 10 odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 29/2000 in 49/2000) in prvega odstavka 154. člena ZPP-77, pri čemer je toženi stranki odmerilo stroške za zastopanje na prvi stopnji v znesku 319.884,00 SIT, za pritožbo v znesku 32.780,00 SIT in za revizijo 39.484,00 SIT, kar znese skupaj 392.148,00 SIT.

Določbe ZPP-77 in ZOR je sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).