Jedro

Tožnik tistega, kar mu je bilo naloženo z odločbo, prostovoljno ni izpolnil, zato se z izpodbijanim sklepom utemeljeno odreja prisilno izvrševanje odločbe.

V obravnavani zadevi tožnik ne more uspeti z ugovorom, da številka parcele, kjer naj bi gojil ribe, ni pravilna. Gre namreč za številko parcele, navedeno v izreku inšpekcijske odločbe, pravilnosti le-te pa po izrecni določbi prvega odstavka 292. člena ZUP ni mogoče izpodbijati s pritožbo (in posledično tudi ne s tožbo) zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijanim sklepom v prvem odstavku izreka ugotovil, da je odločba istega organa št. 06114-545/2010-2 z dne 16. 2. 2011, s katero je bil tožniku prepovedan odvzem vode za gojenje postrvi iz vodotoka A., ki jo je rabil brez vodnega dovoljenja, postala dne 4. 4. 2011 izvršljiva ter da se zato dovoljuje njena izvršba; v drugem odstavku izreka je ugotovil, da tožnik do predpisanega roka 3. 4. 2011 svojih obveznosti iz odločbe ni izpolnil in da se mu zato določi nov rok za izvršitev odločbe, to je 15. 2. 2012, ter v tretjem odstavku izrekel, da bo v primeru, če tožnik v novem postavljenem roku ne bo izpolnil obveznosti iz odločbe ali bo storil kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, zoper njega uporabljen prisilni ukrep v obliki denarne kazni v višini 500,00 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bilo tožniku z odločbo inšpektorja naloženo, da preneha z rabo vode brez vodnega dovoljenja. Ker tožnik inšpekcije ni obvestil o izvršitvi odločbe, je bil dne 7. 12. 2011 opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da tožnik še vedno odvzema vodo iz vodotoka A. za gojenje postrvi na parceli št. 161/2 k.o. B. V času inšpekcijskega pregleda so se v prvem bazenu nahajale mladice postrvi, v drugem bazenu pa postrvi konzumne velikosti. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti iz odločbe, mu je bil na podlagi tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) določen nov rok za izvršitev odločbe, višina zagrožene kazni pa določena v skladu s prvim odstavkom 285. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je inšpektor ocenil, da bo z njo dosežen namen izvršbe in je hkrati za tožnika najmilejša in primerna.

Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je izpodbijani sklep, ki ga je prvostopni organ izdal po tem, ko je ugotovil izvršljivost inšpekcijske odločbe in po tem, ko je ugotovil, da tožnik prepovedi odvzema vode iz odločbe ne upošteva, zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenim ugovorom, po katerem je tožnik izpolnil odrejeno obveznost s tem, da je vložil zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja, pa pojasni, da z ozirom na vsebino odločbe s tem ni izpolnil naložene obveznosti in da zato pritožbenega ugovora ni bilo mogoče upoštevati.

Tožnik vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da vodotoka A. ne uporablja za gojenje rib. Na to je opozoril že upravni organ, vendar se o tem ni hotel prepričati na terenu. Prav tako je napačno evidentirana parcela, kjer naj bi gojil ribe. Tožnik je obveznost že izpolnil, saj iz potoka ne zajema nobene vode. Zato sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov odpravi odločbo druge stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin, ki so v spisih, povsem jasno sledi takšno dejansko stanje, kot je opisano v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako so nedvomno in jasno izkazani podatki o tem, da je postala odločba inšpektorja, navedena v izreku izpodbijanega sklepa pravnomočna in izvršljiva, iz odločbe pa prav tako nedvoumno sledi, da je tožnik dolžan v določenem roku prenehati z odvzemom vode iz vodotoka A., ki jo brez vodnega dovoljenja rabi za gojenje postrvi. Nadalje je iz spisov, konkretno iz zapisnika št. 06114 -545/2010-6 z dne 7. 12. 2011, ki so mu priložene fotografije kraja ogleda, razvidno, da je bil po poteku roka za izvršitev odločbe na kraju samem opravljen ogled s strani inšpektorja ter pri tem ugotovljeno, da tožnik še vedno odvzema vodo iz vodotoka za gojenje postrvi.

Tožnikove navedbe, tako tiste, da potoka ne uporablja za gojenje rib, kot tiste, po katerih se ogled na terenu ni opravil, so torej v očitnem nasprotju s podatki spisov. Povsem drugačne so tudi od tistega, kar je navajal v pritožbi (da je dal vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje postrvi). Navedbe v tožbi so torej nove in hkrati v nasprotju s podatki spisov, zato jih sodišče ni upoštevalo pri odločanju, temveč je kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje upoštevalo tisto, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Čim pa je tako, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da zakon ni bil pravilno uporabljen. Iz opisanega dejanskega stanja namreč sledi, da tožnik tistega, kar mu je bilo naloženo z odločbo, prostovoljno ni izpolnil. Zato se skladno z določbami ZUP, ki so navedene v obrazložitvi, z izpodbijanim sklepom utemeljeno odreja prisilno izvrševanje odločbe.

Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovorom, da številka parcele, kjer naj bi gojil ribe, ni pravilna. Gre namreč za številko parcele, navedeno v izreku inšpekcijske odločbe, pravilnosti le-te pa po izrecni določbi prvega odstavka 292. člena ZUP ni mogoče izpodbijati s pritožbo (in posledično tudi s tožbo) zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.