Jedro

Predlagateljica je onemogočila izvedbo srečanja pri psihoterapevtki na omenjeni kliniki, ko ni želela zapustiti njenih prostorov, zato je prvostopenjsko sodišče 24. 1. 2022 dopolnilo omenjeno začasno odredbo in predlagateljici naložilo, da deklici na srečanje pripelje do parkirišča oziroma vhoda v kliniko, ju tam preda kolizijski skrbnici deklic, ki bo deklici odpeljala na svetovanje oziroma terapijo in hkrati, da je dolžna vsakršno odsotnost deklic na svetovanju opravičiti z zdravniškim potrdilom. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, deklici na ta način ne bosta izpostavljeni materinemu vztrajanju pri njeni navzočnosti in njenim negativnim vplivom. Predlagateljica je kršila tudi spremenjeno odredbo, za kar jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 30. 3. 2022 kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR in hkrati odločilo, da se ji za primer ponovne kršitve obveznosti iz začasne odredbe določi denarna kazen v višini 850,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je predlagateljica dolžna plačati denarno kazen zaradi kršitve sklepa o začasni odredbi II N 65/2020 z dne 19. 7. 2021 v zvezi s sklepom z dne 24. 1. 2022 in sklepom z dne 30. 3. 2022, v višini 850,00 EUR. Odločilo je še, da se ji za primer ponovne kršitve obveznosti začasne odredbe določi denarna kazen v višini 1.000,00 EUR.

2. Predlagateljica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je mld. hčerko A. A. predala kolizijski skrbnici, tako kot ji je bilo naloženo s sklepom, zato do kršitve začasne odredbe ni prišlo. Hčerko je pospremila na Kliniko za psihiatrijo in psihoterapijo B., ker je sama izrazila takšno željo. Iz izreka sklepa o začasni odredbi ne izhaja, da ji ni dovoljeno, da pospremi hčerko in kolizijsko skrbnico do obravnave na B., naloženo ji je bilo le, da mora hčerko predati kolizijski skrbnici, kar je tudi storila, potem pa jo je pospremila do srečanja s terapevtko in očetom. Ne drži očitek sodišča prve stopnje, da je želela prisostvovati terapevtski obravnavi in da naj bi s tem kršila začasno odredbo. Na obravnavi ni bila navzoča, saj je prostore zapustila takoj, ko ji je hčerka zagotovila, da se počuti varno in da lahko ostane sama. Srečanje med hčerko in nasprotnim udeležencem, se je v prisotnosti terapevtke normalno izvedlo, s tem pa zaradi njenega ravnanja, ko je zgolj izrazila željo, da želi biti prisotna, ni prišlo do nobene nedopustne posledice, ki bi utemeljevala denarno kazen. Poleg tega je ravnala izključno v korist hčerke, saj je bila ob njej prisotna le do takrat, ko je to želela.

3. Pritožba je bila posredovana v odgovor nasprotnemu udeležencu in kolizijski skrbnici, ki je navedla, da ne drži pritožbena navedba, da bi ji predlagateljica mld. A. A. predala v skladu s sklepom o začasni odredbi. Predlagateljica je že na hodniku klinike z vzdignjenim glasom izražala nestrinjanje oziroma je nasprotovala temu, da gre mld. A. A. sama k terapevtki. Mld. A. A. iz tega razloga tudi ni mogla prevzeti, zato ta ni vstopila v prostor k terapevtki z njo, temveč skupaj s predlagateljico. Predlagateljica je tako vstopila v prostor, kjer se izvaja terapija, skupaj s hčerko in ga zapustila šele po večkratnem pojasnjevanju, da se obravnava ne more izvajati v njeni navzočnosti. Ne drži torej, da naj bi predlagateljica izrazila zgolj željo, da želi biti prisotna pri obravnavi. Ni šlo za izražanje želje, ampak za pogojevanje izvedbe terapevtske obravnave z njeno navzočnostjo. Navedla je še, da je predlagateljici dobro poznana vsebina sklepa o začasni odredbi in da predlagateljica vse do 10. 11. 2022 nikoli ni vstopila v prostor, kjer se je izvajala terapija skupaj z deklico, niti tega namena nikoli prej ni izrazila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku 19. 7. 2021 izdalo začasno odredbo, da so se udeleženci (starša in njuni hčerki) dolžni vključiti v svetovanje na Kliniki za psihiatrijo in psihoterapijo B. in za primer nespoštovanja obveznosti začasne odredbe določilo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Podlaga takšni odločitvi je bila ugotovitev, da mladoletni hčerki do očeta kažeta izrazito odklonilno vedenje, zamero, jezo in velik odpor, od njega sta odtujeni in od leta 2016 z njim nimata več stikov, kar ogroža njun zdrav dolgoročni razvoj. Deklici potrebujeta pomoč v obliki terapije, da bosta lahko znova dobili realen pogled na svet, pomoč pa potrebujeta tudi starša, v prvi vrsti mati, ki bo morda s pomočjo terapije vendarle prepoznala in razumela potrebo otrok po očetu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mati ne prepozna potrebe po tem, da deklici potrebujeta stik z očetom, da njena priprava deklic za stik ni primerna, da ne razume njune stiske in ne razume, da potrebujeta pomoč.

6. Predlagateljica je onemogočila izvedbo srečanja pri psihoterapevtki na omenjeni kliniki, ko ni želela zapustiti njenih prostorov, zato je prvostopenjsko sodišče 24. 1. 2022 dopolnilo omenjeno začasno odredbo in predlagateljici naložilo, da deklici na srečanje pripelje do parkirišča oziroma vhoda v kliniko, ju tam preda kolizijski skrbnici deklic, ki bo deklici odpeljala na svetovanje oziroma terapijo in hkrati, da je dolžna vsakršno odsotnost deklic na svetovanju opravičiti z zdravniškim potrdilom. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, deklici na ta način ne bosta izpostavljeni materinemu vztrajanju pri njeni navzočnosti in njenim negativnim vplivom. Predlagateljica je kršila tudi spremenjeno odredbo, za kar jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 30. 3. 2022 kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR in hkrati odločilo, da se ji za primer ponovne kršitve obveznosti iz začasne odredbe določi denarna kazen v višini 850,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlagateljica v nadaljnjem poteku svetovanja najprej dvakrat odpovedala srečanje, nato pa na srečanje 10. 11. 2022 pripeljala hčerko A. A, vendar je ni predala kolizijski skrbnici na odrejeni način, ampak je zahtevala, da je tudi sama navzoča na svetovanju pri psihoterapevtki. Ob pojasnilu terapevtke, da bo svetovanje izvedla le z očetom (nasprotnim udeležencem) in mld. hčerko A. A., se je predlagateljica zelo razburila, s povišanim tonom nasprotovala temu, da zapusti prostor in žalila nasprotnega udeleženca, žaljiva pa je bila tudi do kolizijske skrbnice otrok. Prostor, kjer se je izvajalo svetovanje, je predlagateljica zapustila šele po tem, ko je deklica pritrdila terapevtki, da se počuti varno in da lahko ostane z njo sama.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da iz izreka sklepa o začasni odredbi ne izhaja, da predlagateljici ni dovoljeno, da pospremi hčerki in kolizijsko skrbnico do obravnave na kliniki, saj je bila dopolnitev začasne odredbe izdana prav v izogib takšnemu ravnanju predlagateljice. Pritožbena trditev, da srečanju pri psihoterapevtki ni prisostvovala, pa predstavlja predlagateljičino sprenevedanje in je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Predlagateljica ni spoštovala izdane začasne odredbe, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da jo kaznuje z zagroženo denarno kaznijo.

9. Na podlagi določbe iz 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) je bilo treba predlagateljičino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.