Jedro

Če javni prevoz na sporni relaciji obstaja, je tožena stranka dolžna tožnici skladno z ZUJF ter Aneksom h KPnd priznati in izplačevati stroške prevoza v višini stroškov prevoza z (najcenejšim) prevoznim sredstvom, torej tudi kombinacijo javnega prevoza in kilometrine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „Zavrne se zahtevek, ki se glasi:

1. Sklep Upravne enote A. št. ... z dne 16. 7. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 24. 10. 2012, se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza - avtobus, na relaciji B. - C. - A. in nazaj, od meseca avgusta 2012 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati morebitno razliko med dejansko izplačanim stroškom prevoza na delo in z dela in stroškom, ki bi ji moral biti izplačan iz tega naslova, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. julija 2012 dalje do plačila, oziroma od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe prvostopenjskega sodišča dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.“ (I. točka) „Zavrne se podredni zahtevek, ki se glasi:

1. Sklep Upravne enote A. št. ... z dne 16. 7. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 24. 10. 2012, se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza - avtobus, na relaciji B. - D., vlak - D. - A. in nazaj, od meseca junija 2012 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati morebitno razliko med dejansko izplačanim stroškom prevoza na delo in z dela, in stroškom, ki bi ji moral biti izplačan iz tega naslova, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. julija 2012 dalje do plačila oziroma od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe prvostopenjskega sodišča dalje do plačila, vse v 8 - ih dneh pod izvršbo.“ (II. točka) Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 226,70 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožnici prizna pravico do povračila priglašenih pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče napačno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice in podredni tožbeni zahtevek iz razloga, ker je zmotno uporabilo materialno pravo. ZUJF v drugem odstavku 168. člena določa, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi stroški. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ima tožnica možnost prevoza z javnim prevoznim sredstvom, pri tem pa zavzelo zmotno materialno pravno stališče, da je upravičena do kombinacije kilometrine in javnega prevoznega sredstva in navedlo, da je potrebno pri izvrševanju proračuna upoštevati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Tožnica navaja, da je bila tožba vložena 25. 3. 2013, da odgovora na tožbo niso prejeli, tako da bi morala biti izdana zamudna sodba. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z (ne)upravičenostjo tožnice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v vtoževani obliki, torej (samo) za javni avtobusni prevoz in ne v obliki kombinacij kilometrine in vlakovnega javnega prevoza, kot ji je priznal delodajalec. V delu, v katerem konkurirata avtobusni javni in vlakovni javni prevoz, tožnica nikakor ne more uspeti s pritožbo, saj tudi sama potrjuje oziroma se zavzema za povračilo stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Tudi vlakovni javni prevoz je javno prevozno sredstvo. V tem delu je zato njena pritožba pravzaprav nerazumljiva in nelogična. Bistvena pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela je tudi njihova racionalnost za delodajalca s finančnega vidika. V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da ureditev povračila stroškov na delo in z dela ne pomeni povračila dejanskih stroškov prevoza na delo v smislu, da bi delavec tak prevoz tudi dejansko moral uporabljati, pač pa gre za tehnične predpise, ki določajo merila za povrnitev stroškov postopka. Prav načeli učinkovitosti in gospodarnosti po ZUJF potrjujeta pravilno stališče izpodbijane sodbe. Pri tem niti ni jasno, kateri predpis ima v zvezi z ugovorom prezrtosti načela lex specialis derogat legi generali tožnica v mislih kot posebni predpis in katerega kot splošnega. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka in jih naložilo v plačilo tožnici glede na to, da z zahtevkom ni uspela. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Glede pritožbenega ugovora, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v predmetni zadevi odločalo brez glavne obravnave iz razloga, ker sta obe pravdni stranki tako tožnica kot tožena stranka sodišču predlagali, da odloči brez glavne obravnave. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je tožena stranka podala odgovor na pritožbo s priporočeno poštno pošiljko dne 11. 1. 2013, pri čemer je v odgovoru na tožbo navajala, da podaja predlog za odločitev brez glavne obravnave. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1) v 24. členu določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bilo med strankama sporno le vprašanje, ali je tožena stranka tožnici pravilno določila stroške prevoza na delo in z dela, upoštevaje najcenejši možni prevoz na delo v skladu z veljavnimi predpisi.

Dne 1. 6. 2012 je stopil v veljavo Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki je v 168. členu uredil tudi povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. V 2. odstavku tega člena je določil, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Nadalje pa je v 7. odstavku ZUJF zapisano, da se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba, in funkcionarje, pa z uredbo. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (KPnd, Ur. l. RS, št. 40/2012) v 2. odst. 5. čl. določa, da se povrnejo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

Med strankama sicer ni sporno, da tožnica prebiva na naslovu B. 69, B., vozi pa se na delo na A. Tožnica navaja, da na relaciji B. - E. javni prevoz ne obstaja, obstaja pa na relaciji B. - A. in sicer v obliki avtobusnega prevoza s prestopom v C. Stranki sta enotni tudi glede obstoja javnega prevoza z vlakom na relaciji D. - A. in relaciji E. - A.. Tožena stranka pa navaja, da javni prevoz na relaciji B. - D. ne obstoji, tožnica pa zatrjuje, da obstoji, saj tako izhaja iz podrednega tožbenega zahtevka. Če javni prevoz obstaja, je tožena stranka dolžna delavcu skladno z ZUJF ter Aneksom h KPnd priznati in izplačevati stroške prevoza v višini stroškov prevoza z (najcenejšim) prevoznim sredstvom, torej tudi kombinacijo javnega prevoza in kilometrine.

Poudariti je, da je ZUJF med začasnimi ukrepi vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračunov posegel tudi na področje povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterimi drugimi prejemki. Iz 164. člena ZUJF izhaja, da se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki (prvi odstavek). Tako javni uslužbenci, za katere povračila stroškov in nekaterih drugih prejemkov ne ureja kolektivna pogodba, kot funkcionarji prejemajo povračila stroškov in druge prejemke v skladu s tem zakonom (drugi odstavek). Konkretnejša ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela izhaja iz 168. člena ZUJF. Ta določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek). Zaposlenemu pripada povračilo stroškov na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi sredstvi, če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (drugi odstavek). Iz prvega odstavka 169. člena ZUJF tudi izhaja, da je kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivanja oziroma bivališče oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. Enako kot v prvem, drugem in tretjem odstavku 168. člena ZUJF določa tudi Aneks v prvem, drugem in četrtem odstavku 5. člena, v tretjem odstavku pa tudi, kdaj javni prevoz ni možen: če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporabo javnega sredstva glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, neupoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uro časovne izgube v eno smer.

Iz dejanskih ugotovitev v predmetni zadevi ni razvidno, da bi bilo jasno, ali je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 5. člena Aneksa, ki sicer določa, kdaj javni prevoz ni možen, kot je navedeno predhodno. Glede na to, da je tožnica podala primarni tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prevoza v višini javnega prevoza - avtobus na relaciji B. - C. - A. in nazaj in podredni na relaciji v višini javnega prevoza avtobus, na relaciji B. - D., vlak - D. - A. in nazaj, tega iz predložene listinske dokumentacije ni mogoče ugotoviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti zlasti izpolnjevanje pogojev iz 5. člena Aneksa, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in v nadaljevanju odločiti o tožbenem zahtevku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti tako glede primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se v predmetni zadevi sklicuje na novejšo sodno prakso in sicer na odločitev v zadevi Pdp 431/2013 z dne 11. 6. 2013 in na odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.