Jedro

Izdaja sklepa o zavrnitvi začasne odredbe po izteku 3 dnevnega roka iz 2. odst. 19. člena ZDSS, ne pomeni bistvene postopkovne kršitve, saj je ta rok instrukcijske narave.

Tožnica ni navedena v seznamu delavcev, katerim je delovno razmerje v postopku prisilne poravnave prenehalo v okviru programa razreševanja presežnih delavcev. Zato bi se zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko štel za verjetno izkazanega. Za odločitev, da se v zadevi izda začasna odredba, zgolj izkazanost zahtevka še ne more zadostovati, saj bi morala biti poleg navedenega pogoja izkazana še ena izmed predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvršitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 30.3.2003, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnice s 150 dnevnim odpovednim rokom, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas zadržanja izvršitve redne odpovedi obdržati na delu, pod grožnjo denarne kazni v višini 150.000,00 SIT, in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. Ugotovilo je, da v tožničinem primeru niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe iz določbe 272. čl. ZIZ.

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) v zvezi z določbo 366. čl. ZPP. Navaja, da je sodišče o predlogu odločilo po izteku 3 dnevnega zakonskega roka. Nadalje pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je ni bilo na poimenskem seznamu delavcev tožene stranke, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, kar izkazuje nezakonitost postopka glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega ji bo z prenehanjem zaposlitve povzročena nenadomestljiva škoda, saj nadomestilo, ki ga bo dobivala od zavoda za zaposlovanje, ne bo zadostovalo za njeno preživljanje, kot preživljanje šoloobveznih otrok. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na obstoj bistvenih kršitev postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). V tej zvezi poudarja, da izdaja sklepa po izteku 3 dnevnega roka iz določbe 2. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) še ne more pomeniti obstoja bistvene postopkovne kršitve. Navedena zakonska določba sicer predpisuje, da odloči sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe najkasneje v treh dneh. Vendar gre pri takšnem času za rok, ki je inštrukcijske narave oz. za časovno opredelitev začetka procesnih opravil, ki jih mora izvesti sodišče v skladu s postavljenim zahtevkom iz predloga ter preizkusom izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe. Nadalje lahko sodišče v skladu z določbo 1. odst. 19. čl. ZDSS med postopkom po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku v cilju, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Ker v zadevi ni šlo za odločanje o začasni odredbi po uradni dolžnosti, temveč na predlog tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo obstoj pogojev za začasno odredbo v skladu z določbo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijanem sklepu o neizkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker delovno mesto tajnice - administrator kot samostojno delovno mesto zaradi postopka prisilne poravnave in spremenjene notranje organizacije delovnih mest ekonomsko ni bilo več upravičeno. Iz sklepa z dne 20.3.2003, na podlagi katerega je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi, je sicer razvidno, da ima takšna odločitev podlago v pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi. Vendar iz seznama delavcev, ki jim je v okviru programa razreševanja presežnih delavcev in sprejetega načrta finančne reorganizacije tožene stranke prenehalo delovno razmerje, ne izhaja, da je tožnici to prenehalo na takšen način, saj v seznamu presežnih delavcev ni navedena. Zato bi se zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor se ga bo obravnavalo z vidika izvedenega postopka prisilne poravnave pri toženi stranki, lahko smatral za verjetno izkazan. Vendar za odločitev, da se v zadevi izda začasna odredba, zgolj izkazanost zahtevka še ne more zadostovati, saj bi morala biti poleg navedenega pogoja izkazana še ena izmed predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. V tej zvezi se pritožbeno sodišče strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu o neizkaznosti nenadomestljive škode. Odločilno je, da bo lahko tožnica z iztekom odpovednega roka uveljavila pravico do ustreznega denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, kar pomeni, da bo v nadaljevanju razpolagala z določenimi denarnimi sredstvi za preživljanje sebe in svoje družine. Dejstvo, da bodo iz tega naslova prejeta denarna sredstva zmanjšana zaradi odplačevanja kreditov, pa ne morejo vplivati na drugačno obravnavo pogoja nastanka nenadomestljive škode, saj gre pri naloženih kreditnih obveznostih za razloge, nastale zgolj s prostovoljno odločitvijo tožnice še pred postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).