Jedro

Ugotovitvena odločba se po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku prisilno ne izvršuje, ampak samo učinkuje; zato začasno zadržanje njene izvršitve ni mogoče, mogoča pa je začasna ureditev stanja glede na sporno razmerje ob izkazanih zakonskih pogojih, ki so za ureditveno začasno odredbo predpisani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je je z izpodbijanim sklepom iz razlogov drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka hkrati s tožbo (z njo je izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 2009, s katero je bila za nično izrečena odločba Upravne enote Šentjur pri Celju z dne 12. 7. 2006) zahtevala, da sodišče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta oziroma izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja.

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem oziroma tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ni izkazala. V upravnem sporu je izpodbijana ugotovitvena odločba, s katero se tožeči stranki ne nalaga nobena obveznost, nastanka težko popravljive škode pa tožeča stranka s sklicevanjem na pogodbo o finančnem lizingu za opremo asfaltne baze oziroma na odpuščanje pri njej zaposlenih delavcev, ni izkazala. Uporabno dovoljenje, katerega ničnost se z izpodbijanim upravnim aktom ugotavlja, ne more nadomestiti pravnomočno odpravljenega gradbenega dovoljenja. Zato zadržanje izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta, s katerim se izreka uporabno dovoljenje za nično, v ničemer ne more doseči učinkov, ki jih tožeča stranka pravzaprav želi doseči s predlagano začasno odredbo. Glede odločanja o začasni odredbi po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa tožnica ni navedla, kakšno konkretno začasno ureditev stanja sploh predlaga, niti ni izkazala obstoja spornega pravnega razmerja glede na konkretno dejanje, niti ni za verjetno izkazala potrebe po začasni ureditvi, kot tudi ne nastanka težko popravljivih posledic. Zato predlogu za izdajo začasne odredbe tudi na tej pravni podlagi ni bilo mogoče ugoditi.

3. Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in izda začasna odredba, s katero se naj do pravnomočne odločbe zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta oziroma začasno odredbo za ureditev stanja, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se s stališčem v izpodbijanem sklepu, da začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni mogoče izdati v primeru ugotovitvenih upravnih aktov. Z izdano začasno odredbo bi ji bilo omogočeno nadaljevanje obratovanja asfaltne baze do pravnomočne odločitve, kar pomeni, da ji zaradi prepovedi nadaljnjega obratovanja ne bi nastajala škoda. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo, da ni izkazala zakonskih pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe, saj naj bi eksplicitno navedla, da „sodišče začasno zadrži učinkovanje pravnih posledic odločbe“.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu po presoji pritožbenega sodišča pravilno opredelilo pravno naravo v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta – odločbe, s katero je bilo iz razlogov 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP za nično izrečeno uporabno dovoljenje, ki ga je dne 12. 7. 2006 izdala Upravna enota Šentjur pri Celju. Z izpodbijano upravno odločbo se namreč ugotavlja, da se zaradi pravnomočne odprave gradbenega dovoljenja z dne 14. 9. 2004 za legalizacijo asfaltne baze za nično izreka uporabno dovoljenje, torej upravna odločba, s katero se v smislu ZGO-1 ugotavlja skladnost gradnje objektov s predloženimi projekti ter prostorskimi akti, ki so navedeni v gradbenem dovoljenju. Take ugotovitvene odločbe ni mogoče izvršiti po določbah ZUP, ker se ugotovitvena odločba ne izvršuje, ampak lahko samo učinkuje. Zato po že ustaljeni upravni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklep I Up 271/2000 z dne 6. 4. 2000, sklep X Ips 526/2007 z dne 6. 9. 2007) začasna odredba, s katero se odlaga izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 v primerih ugotovitvenih odločb že pojmovno ni mogoča. Če pa odločbe, ki se izpodbija v upravnem sporu že po naravi stvari ni mogoče prisilno izvršiti, potem niti ni potrebe po presoji ostalih pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi določa ZUS-1. 7. Odložitev učinkovanja ugotovitvene odločbe je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča sicer možno doseči z izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi pa lahko tožnik iz razlogov drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Toda tožeča stranka zgolj z navedbo, da naj sodišče izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja, ni izkazala zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na tej zakonski podlagi, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker se z ureditveno začasno odredbo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje do pravnomočnosti odločbe sodišča in se torej določijo pravice in obveznosti strank, ki jih morata obe upoštevati do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu, mora tožnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe ne le predlagati, kakšno konkretno začasno ureditev stanja zahteva, temveč tudi za verjetno izkazati, da je taka ureditev spornih medsebojnih razmerij potrebna, da se prepreči nepopravljivi poseg v pravno sfero tožnika, ker bi mu drugače nastala težko popravljiva škoda, prav tako pa tudi ne bi bila nesorazmerno prizadeta javna korist ali korist nasprotnih strank. Ker tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 omenjenih navedb ne vsebuje, sodišče prve stopnje njegovemu predlogu utemeljeno in pravilno ni ugodilo.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi s 82. členom ZUS-1).

9. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen in 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).