Jedro

Tožnica bi morala za (uspešno) uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja postaviti tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja med pravdnima stranka se namreč v skladu s sodno prakso ne more ugotavljati le kot prehodno vprašanje (13. člen ZPP), ampak se zahteva postavitev ustreznega tožbenega zahtevka, in sicer v rokih iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR (oziroma sedaj prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR. S postavitvijo tožbenih zahtevkov za uveljavljanje denarnih terjatev (brez hkratnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in/ali ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) delavec tudi ne more obiti roka iz 204. člena ZDR (oziroma 200. člena ZDR-1) s sklicevanjem zgolj na splošni 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1). Ker tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnica v tem sporu ni postavila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka za ugotovitev, ali je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja, ampak je tožbene zahtevke za uveljavljanje denarnih terjatev pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačane osnovne plače za mesec september 2010 v znesku 448,50 EUR, za plačilo neizplačane osnovne plače za mesec oktober 2010 v višini 451,50 EUR, za plačilo neizplačanih dodatkov za opravljeno nadurno delo v znesku 313,95 EUR, za plačilo povračila stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 105,96 EUR in za plačilo neizplačanega sorazmernega dela regresa v višini ustreznega neto zneska od bruto zneska 266,67 EUR, vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna v osmih dneh toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 289,75 EUR (II. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 4.500,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da bo ta del zadeve po pravnomočnosti sklepa odstopljen v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi s stroškovno posledico, sklep o nepristojnosti pa spremeni tako, da ugotovi, da je Delovno sodišče v Mariboru stvarno pristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka vse do naroka za glavno obravnavo, ko je izvedela za domnevno upoštevno sodno prakso, ni zanikala obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje bi zato moralo delovno razmerje med strankama šteti kot priznano dejstvo s strani tožene stranke. Tožničina zaposlitev pri toženi stranki bi se potrdila že z zaslišanjem obeh strank, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog preuranjeno zavrnilo. Opozarja na določbo 15. in 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in meni, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi ne glede na to, ali je bila med njima sklenjena kakšna druga pogodba oziroma sploh ni bilo sklenjene nobene pogodbe. Bistveno je, da med strankama obstoj delovnega razmerja ni bil sporen, čeprav ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ni pravne podlage. Denarne terjatve, ki so predmet tega postopka, lahko tožnica uveljavlja brez predhodnega postopka pri delodajalcu neposredno pri sodišču, zastaralni rok za njihovo uveljavljanje pa tudi še ni potekel. Iz določbe 204. člena ZDR (niti iz določbe 15. člena ZDR) ne izhaja, da bi moral delavec, ki nima pisne pogodbe o zaposlitvi, med zaposlitvijo ali najkasneje v enem mesecu po njenem prenehanju predhodno sodno uveljavljati obstoj delovnega razmerja, sicer je prekludiran pri uveljavljanju svojih premoženjskih pravic. Takšno postopanje sodišča je tudi v nasprotju z Ustavo RS. Vztraja, da je sodišče prve stopnje stvarno pristojno tudi za odločanje o odškodninskem zahtevku, saj med pravdnima strankama obstaja faktično delovno razmerje, tožnica pa se je poškodovala med delovnim časom v prostorih delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem sporu tožnica od tožene stranke uveljavlja več denarnih zahtevkov. Iz njene trditvene podlage izhaja, da naj bi pri toženi stranki delala v času od 18. 6. 2010 do 18. 10. 2010 in da naj bi imelo razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR. Med pravdnima strankama ni sporno, da pogodbe o zaposlitvi nista sklenili in da tožena stranka tožnice ni prijavila v obvezna socialna zavarovanja. Tožnica je z delom pri toženi stranki prenehala zaradi zdravstvenega stanja in neporavnanih obveznosti.

K pritožbi zoper sodbo:

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo plače oziroma njene razlike, dodatkov za opravljeno nadurno delo, povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ter sorazmernega dela regresa za letni dopust. Iz obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni (pravočasno) postavila tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zato ni pravne podlage za uveljavljanje plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za (uspešno) uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja postaviti tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja med pravdnima stranka se namreč v skladu s sodno prakso(1) ne more ugotavljati le kot prehodno vprašanje (13. člen ZPP), ampak se zahteva postavitev ustreznega tožbenega zahtevka, in sicer v rokih iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR (oziroma sedaj prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). S postavitvijo tožbenih zahtevkov za uveljavljanje denarnih terjatev (brez hkratnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in/ali ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) delavec tudi ne more obiti roka iz 204. člena ZDR (oziroma 200. člena ZDR-1) s sklicevanjem zgolj na splošni 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1). Ker tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnica v tem sporu ni postavila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka za ugotovitev, ali je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja, ampak je tožbene zahtevke za uveljavljanje denarnih terjatev pravilno zavrnilo. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pravdni stranki in s tem smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP. Iz istega razloga ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi moralo sodišče prve stopnje obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama šteti kot nesporno dejstvo v skladu z določbo 214. člena ZPP (ta očitek je sicer neutemeljen že zato, ker obstoj delovnega razmerja ni dejstvo, ampak pravno razmerje, zato zanj določba 214. člena ZPP niti ne pride v poštev).

8. Glede na zgoraj navedeno sodišče prve stopnje tudi ni poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Prav tako niso podane druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

9. Sodišče prve stopnje se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o odškodninskem tožbenem zahtevku in sklenilo, da bo ta del zadeve po pravnomočnosti sklepa odstopljen v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru. Tudi v tem delu pritožba neutemeljeno navaja, da med pravdnima strankama obstoji delovno razmerje, saj bi morala to uveljavljati s tožbenim zahtevkom in pravočasno, kot že navedeno. Pritožbeno sodišče zato v izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ni poseglo.

10. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Glej na primer odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013.