Jedro

Če za delodajalca veljavna kolektivna pogodba določa kriterije za izbiro presežnih delavcev, mora delodajalec izbiro delavcev opraviti na podlagi teh kriterijev, posebej če gre za izbiro med več delavci na istem delovnem mestu, pa preneha potreba le po delu nekaterih.

Ob presoji, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi moralo sodišče zavzeti stališče tudi do navedb o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in izpovedb v zvezi s tem, saj je bila glede na 118. člen ZDR presoja teh navedb bistvena za zakonitost odločitve o tožnikovem reintegracijskem zahtevku.

Izrek

Glede 1. točke prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe se revizija zavrne.

V preostalem (glede 2. in 3. točke prvega odstavka ter drugega odstavka izreka) se reviziji ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 30. 5. 2006. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo ter povračilo stroškov postopka.

2. Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker sta bila pri toženi stranki dva delavca serviserja in je prenehala potreba le po delu enega od njiju, je presodilo, da bi morala tožena stranka izbiro med njima opraviti ob upoštevanju kriterijev iz zanjo veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (KP dejavnosti – Ur. l. RS, št. 10/98). Ker tega ni storila, je bila odpoved nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja pa tudi kršitev Ustave RS. Navaja, da je sodišče presojalo sodbo sodišča prve stopnje preko obsega pritožbe, saj tožnik sodbe z vidika izbire delavca ni izpodbijal. Poleg tega pa se ob svoji odločitvi sodišče ni opredelilo do izrecnih navedb tožene stranke, da tudi za primer nezakonitosti odpovedi vrnitev tožnika na delo ni mogoča in da naj v tem primeru sodišče odloči na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). S tem je sodišče kršilo ustavno načelo o enakem varstvu pravic ter načelo kontradiktornosti v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07), ker se do bistvenih navedb tožene stranke sploh ni opredelilo, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se zaradi tega sodba ne da preizkusiti, ker o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov. Graja presojo sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka opraviti izbiro delavca, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, na podlagi kriterijev KP dejavnosti, sklenjene pred uveljavitvijo ZDR. Ti kriteriji naj bi bili uporabljivi le pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev, glede posamičnih odpovedi pa je bila tudi sodna praksa v spornem času enotna, da določb kolektivnih pogodb o izbiri trajno presežnih delavcev delodajalcu pri tem ni potrebno upoštevati. Zato pomeni odločitev sodišča neutemeljen odstop od enotne sodne prakse, ne glede na to, da se sodišče pri tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija neutemeljeno graja odločitev sodišča druge stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Ker je tožnik v svoji pritožbi izpodbijal presojo sodišča prve stopnje o zakonitosti odpovedi, sodišče druge stopnje ni prekoračilo obsega pritožbe, ko je preizkušalo uporabo materialnega prava v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi tudi glede izbire tožnika izmed dveh delavcev, ki sta opravljala enaka dela serviserja. Glede upoštevanja določb za delodajalca veljavnih kolektivnih pogodb pri izbiri delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se revizija ne more sklicevati na enotno sodno prakso, dokler se Vrhovno sodišče Republike Slovenije do vseh vprašanj ni določno opredelilo. Kot izhaja iz odločb, ki jih navaja že sodišče v izpodbijani sodbi, pa je bilo stališče Vrhovnega sodišča ves čas, da je potrebno tudi pri izbiri posamičnih delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevati veljavne določbe kolektivnih pogodb. Če za delodajalca veljavna kolektivna pogodba določa kriterije za izbiro, mora delodajalec izbiro delavcev opraviti na podlagi teh kriterijev, posebej če gre za izbiro med več delavci na istem delovnem mestu, pa preneha potreba le po delu nekaterih. Ker tožena stranka tega ni storila, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.

7. Utemeljeno pa revizija sodišču očita, da pri izdaji izpodbijane sodbe ni upoštevalo njenih navedb, da nadaljevanje dela tožnika ni več mogoče (ker pri toženi stranki zanj ni dela in glede na izgubo zaupanja v zvezi z nepooblaščeno uporabo zaupne dokumentacije – navedbe na l. št. 31 in 47 spisa), oziroma se neutemeljeno do teh navedb sploh ni opredelilo. Pri tem je treba upoštevati, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi po izvedbi izbire med obema delodajalcema na delovnem mestu serviserja ne more več ponoviti, ker je že potekel zakonski rok za podajo odpovedi (tudi sedaj veljavni le 6-mesečni objektivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR) (1). Zato je odločitev o utemeljenosti navedb o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja bistvena za odločitev o tožnikovem reintegracijskem zahtevku.

8. Ker sodišče ni zavzelo stališč do trditev tožene stranke, da nadaljevanje tožnikovega dela ne bi bilo mogoče, je v prvi vrsti bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 360. člena ZPP, saj sodba glede odločitve o reintegraciji tožnika v delovno razmerje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedbe tožene stranke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja vključno z izpovedbo direktorice tožene stranke na obravnavi pred sodiščem s tem v zvezi za odločitev sodišča prve stopnje niso bile bistvene, ker je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo že iz naslova presoje zakonitosti odpovedi. Ob drugačni presoji zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da je bila odpoved nezakonita, pa bi moralo sodišče zavzeti stališče tudi do določenih navedb o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in izpovedb v zvezi s tem, saj je bila glede na določbe 118. člena ZDR presoja teh navedb bistvena za zakonitost odločitve o tožnikovem reintegracijskem zahtevku (2). Ker izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede presoje teh navedb, nima razlogov o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisno, ali pride res v poštev vrnitev tožnika na delo ali pa bi moralo sodišče odločiti na podlagi 118. člena ZDR o razvezi pogodbe o zaposlitvi.

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede priznanja pravic iz delovnega razmerja in vrnitve tožnika na delo, pa tudi glede stroškov postopka, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Glede odločitve o zakonitosti odpovedi pa je ugotovilo, da revizijski razlogi niso podani in je zato glede tega dela izpodbijane sodbe na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V sodbi VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009 je Vrhovno sodišče za primer nezakonite odpovedi iz poslovnega razloga in vrnitve delavca na delo zavzelo stališče, da tudi glede ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga rok za podajo odpovedi teče od (prvotnega) nastanka poslovnega razloga.

Op. št. (2): Enako stališče, da se mora sodišče opredeliti do določenih navedb stranke glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepu III Ips 462/2006 z dne 26. 6. 2007.