Jedro

V pritožbi tožeča stranka ne navaja, da ji je znano, v kolikšni višini bo poplačana v stečajnem postopku. Ker bo to znano šele ob zaključku tega postopka, je v tem trenutku tožba tožeče stranke v pogledu višine nesklepčna. V takem primeru pa ni podlage za prekinitev postopka, pač pa za odločitev o tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi proti I. točki izreka se zavržeta.

II. Pritožbama proti II. točki izreka se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno pričelo glavno obravnavo (1. točka izreka) in postopek prekinilo (2. točka izreka).

2. Proti temu sklepu sta se obe stranki pravočasno pritožili. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje. Prvostopnemu sodišču očita, da je na glavni obravnavi 25. 5. 2011 sprejelo sklep, da bo izdalo vmesno sodbo, namesto tega pa je izdalo izpodbijani sklep. Opozarja na zmotnost stališča prvostopnega sodišča, po katerem utegne priti do situacije, da bi bila tožeča stranka v postopku stečaja nad družbo I., d.o.o., - v stečaju, v celoti poplačana. Tožena stranka pa uveljavlja vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da tožbeni zahtevek s sodbo kot neutemeljen zavrne. Meni, da bi to moralo storiti že sodišče prve stopnje, saj škoda tožnici sploh še nastala ni.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi proti I. točki izreka izpodbijanega sklepa

4. Po določilu 292. člena ZPP lahko sodišče sklene, da se končana obravnava začne znova, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali izjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja. Gre za sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče prve stopnje lahko vedno prekliče in proti kateremu skladno z določilom tretjega odstavka 270. člena ZPP ni pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi proti I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 346. člena ZPP).

K pritožbi proti II. točki izreka izpodbijanega sklepa

5. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker kot upnica v stečajnem postopku nad družbo I., d.o.o., zaradi napake zemljiškoknjižnega sodišča, ne bo v celoti poplačana. Tožeča stranka je namreč omenjeni družbi pred začetkom odobrila posojilo v višini 55.000.000,00 SIT in hkrati sklenila sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na posameznih nepremičninah te družbe. Ko so se nato te nepremičnine prenesle v nov zemljiškoknjižni vložek, pri katerem se je vpisala etažna lastnina, pa zemljiškoknjižno sodišče vknjižene hipoteke ni vpisalo na posamezne dele v etažni lastnini oziroma podvložke. Zato kljub priznani ločitveni pravici v stečajnem postopku nad I., d.o.o., tožeča stranka ne bo prišla do popolnega poplačila svoje terjatve. Razlika med polnim in zmanjšanim poplačilom pa je njena škoda.

6. Iz izpodbijanega sklepa je moč razbrati, da temelj odškodninske odgovornosti za sodišče prve stopnje ni sporen. Tudi zato je zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi sodišče moralo izdati vmesno sodbo. Ta je na mestu le takrat, kadar je to smotrno. To pa je praviloma takrat, kadar bi z ugotavljanjem višine škode nastajali veliki stroški, ob tem pa je temelj tožbenega zahtevka do te mere sporen, da je pred odločanjem o višini tožbenega zahtevka ekonomično izdati vmesno sodbo.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je doslej tožeča stranka v stečajnem postopku delno že poplačala. Kolikšen del terjatve do družbe v stečaju bo ostal nepoplačan, če se bo to sploh zgodilo, pa bo znano šele ob koncu stečajnega postopka. Tudi v pritožbi tožeča stranka ne navaja, da ji je znano, v kolikšni višini bo poplačana v stečajnem postopku. Zato je v tej fazi predlog za zaslišanje stečajnega upravitelja neutemeljen. Ker bo to znano šele ob zaključku tega postopka, je v tem trenutku tožba tožeče stranke v pogledu višine nesklepčna. V takem primeru pa ni podlage za prekinitev postopka, pač pa za odločitev o tožbenem zahtevku. Skladno z določilom prvega odstavka 311. člena ZPP sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno terjatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Odškodninski zahtevek tožeče stranke proti toženi bo nastal takrat, ko se bo (če se bo) ugotovilo, da v stečajnem postopku ni bila v celoti poplačana. To pa se bo (če se bo) zgodilo šele po popolni razdelitvi stečajne mase. Ker pritožbeno sodišče nima pooblastil za spremembo prvostopnega sklepa v zavrnilno sodbo, pritožbenemu predlogu tožene stranke ni moglo slediti.

8. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da sta obe pritožbi utemeljeni, saj ni pogojev za prekinitev postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz drugega odstavka izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank je pritožbeno sodišče pridržalo za odločitev o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP).