Jedro

Uporaba pridržanja za namen odstranitve tujca iz države mora biti omejena, prav tako se mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna.

Izrek

I. Predlog A,A, za priznanje stranskega intervenienta se zavrne.

II. Tožbi se ugodi, odločba Policijske postaje Ptuj, št. 2253-7/2015/3 (3F693-07) z dne 2. 9. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je uradna oseba Policijske postaje Ptuj tožnici, državljanki Brazilije, ki je v postopku odstranitve iz Republike Slovenije, odredila namestitev v Centru za tujce v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega in je ni mogoče takoj odstraniti iz države. V odločbi se organ sklicuje na določbe 76. in 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). V postopku je bilo dne 2. 9. 2015 ugotovljeno, da ima tožnica veljaven ukrep zavrnitve vstopa v RS z veljavnostjo od 3. 9. 2014 do 2. 9. 2015. Navedene prepovedi tožnica ni spoštovala, saj je dne 27. 2. 2015 vstopila v območje Schengena in nadaljevala nezakonito bivanje v RS. Zaradi navedenega ji je bila izrečena globa, v upravnem postopku pa izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev. Ker tujke ni mogoče takoj odstraniti iz države, saj odločba o vrnitvi še ni izvršljiva, tujka pa zavestno ne spoštuje pravnega reda RS in EU, ker je bila predhodno že v postopkih zaradi nezakonitega prebivanja v RS, kakor tudi obravnavana v prekrškovnih postopkih, je organ upoštevaje navedene okoliščine odredil njeno nastanitev v Centru za tujce. Pri tem je upošteval tudi njeno izjavo in predložena dokazila o nosečnosti, ter zaključil, da gre za sorazmeren ukrep, saj tujka v RS nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, v centru pa ji bo zagotovljena pravica do zdravniške oskrbe. Prav tako je očitno, da uporaba milejših ukrepov ne bi bila zadostna in je njena nastanitev v Centru za tujce potrebna za pripravo na izvedbo postopka odstranitve.

Tožnica v tožbi, ki jo vlaga skupaj z A.A., za katerega predlaga priznanje položaja stranskega udeleženca, nasprotuje izdani odločbi. Meni, da so izpolnjeni pogoji za stransko intervenienco v smislu 199. člena ZPP, saj z A.A. živita v izvenzakonski skupnosti ter se nameravata tudi poročiti. Prav tako pričakujeta skupnega otroka. A.A. bi z odstranitvijo zunajzakonske partnerke v Brazilijo za obdobje najmanj enega leta nastale nepopravljive posledice v smislu izgube partnerke in otroka, ki ga bo tožnica v kratkem rodila. V zvezi z izpodbijano odločbo pa tožnica meni, da gre za nepravilno uporabo materialnega prava, saj se je policija sklicevala zgolj na formalne zakonske pogoje za odreditev omejitve gibanja tožnice, ni pa v ničemer presojala ustreznosti oz. sorazmernosti odrejenega ukrepa v smislu zagotavljanja možnosti ali je mogoče isti cilj doseči z milejšim ukrepom. Tožnica že osem let živi v RS, kjer je zaključila osnovno šolo ter je obiskovala tudi srednjo šolo. Tukaj živi tudi njena mama, ki je pridobila pravico do stalnega prebivanja. V Braziliji pa tožnica nima sorodnikov razen ostarele babice, ki pa ji ne more pomagati. Z A.A. živi že dve leti v zunajzakonski skupnosti, imenovani, ki je redno zaposlen, jo v celoti vzdržuje in tudi plačuje potrebne zdravstvene storitve. Imata tudi namen poročiti se, tožnica pa je trenutno v sedmem mesecu nosečnosti. Odločitev policije je povsem arbitrarna, brez ocenjevanja sorazmernosti izrečenega ukrepa, ki je tudi bil izrečen zadnji dan prepovedi bivanja v RS. Odločitev tudi nasprotuje ustavnemu načelu varstva družine, materinstva, očetovstva in otrok iz 53. člena Ustave RS, kakor 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sicer pa tožnica nima nobene možnosti, da bi kamorkoli pobegnila, zato je odločitev policije tudi neživljenjska. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno ponavlja dejstva glede prebivanja tožnice v RS ter izdanih prekrškovnih odločb in odločbe o vrnitvi brez roka. Navedene okoliščine tudi po sodni praksi Upravnega sodišča (I U 799/2012) zadoščajo za ugotovitev nevarnosti pobega tujca in ni potrebno še dodatno pojasnjevati, zakaj ta nevarnost obstaja. Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala, da tujka zavestno ne spoštuje pravnega reda RS in EU, saj je bila predhodno že v postopku zaradi nezakonitega prebivanja v RS ter tudi odstranjena iz RS, kamor pa se je kljub prepovedi vrnila. Meni, da je ukrep sorazmeren, ker je tujki v Centru za tujce zagotovljena pravica do zdravniške oskrbe, pri obravnavanju pa tudi ni odkrila milejših okoliščin iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. K I. točki izreka: A.A. svoj predlog za priznanje položaja stranskega intervenienta v tem upravnem sporu na strani tožeče stranke opira na določbo 199. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Svoj pravni interes za intervencijo utemeljuje na okoliščini, da s tožnico živi v izvenzakonski skupnosti ter da pričakujeta skupnega otroka.

V skladu z določbo 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu primeroma uporabljajo določbe ZPP za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1. Vprašanje strank v upravnem sporu pa določa ZUS-1. Tožnik je tako lahko oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena). Člen 20 ZUS-1 pa določa tudi dva stranska udeleženca in sicer t.i. prizadeto osebo (oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo) in tretjo osebo, kateri bi ureditev spornega razmerja lahko posegala v njene pravice. Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu tako določa ZUS-1 in ne ZPP.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da A.A. do sedaj ni bil stranka v upravnem postopku, z izpodbijano odločbo pa tudi ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zaradi navedenega je sodišče njegov predlog za priznanje stranskega intervenienta v tem postopku zavrnilo.

K II. in III. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 76. člena ZTuj-2 policija za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra za čas do njegove odstranitev iz države, vendar največ za 6 mesecev. Po določbi 78. člena istega zakona namestitev tujca v centru ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo.

Zakonodajalec je s sprejemom ZTuj-2 v nacionalno zakonodajo vnesel tudi pravni red Evropske unije, ki se nanaša na prostovoljno vračanje in odstranjevanje tujcev iz države. Med drugim je prenesena tudi direktiva sveta 2007/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Navedena direktiva določa, da je pri uporabi prisilnih ukrepov treba upoštevati načelo sorazmernosti in učinkovitosti glede na uporabljene ukrepe in zastavljene cilje. Uporaba pridržanja za namen odstranitve mora biti omejena, prav tako se mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. To pomeni, da je treba pri omejevanju svobode gibanja sprejeti milejše ukrepe in sicer vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Policija zato mora tako glede na okoliščine konkretnega primera in glede na posameznega tujca presoditi, kateri ukrep je ustrezen in s katerim je mogoče zagotoviti uspešno odstranitev tujca iz države.

V obravnavanem primeru je z izpodbijano odločbo policija odredila nastanitev tožnice v Centru za tujce, pri čemer se je sklicevala le na izpolnjevanje zakonskih pogojev za odreditev omejitve gibanja, to je, da je tožnica kljub prepovedi vstopila v državo in njeno predhodno nezakonito bivanje v RS ter da je ni mogoče odstraniti. Pri tem je sicer navedla, da je navedeni ukrep sorazmeren, ker tožnica, ki je v postopku predložila dokaze o nosečnosti, nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, kar pa ji bo v Centru za tujce zagotovljeno. Glede na dosedanja tožničina ravnanja pa je tudi posplošeno zaključila, da uporaba milejših ukrepov ne bi bila zadostna ter da je zaradi izvedbe postopka odstranitve njena nastanitev v Centru za tujce potrebna.

V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da tožnica že dalj časa biva v Sloveniji, s tem, da od leta 2012 dalje nima urejenega prebivanja, da ji je že bila izrečena odločba o prostovoljni vrnitvi (6. 12. 2013), ki je bila tudi izvršena ter izrečena prepoved vstopa v državo za obdobje enega leta. Po drugi strani pa je tožnica že kot mladoletna leta 2007 prišla v Slovenijo, kjer živi tudi njena mama, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v RS. Do 22. 8. 2012 je tudi sama imela v Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje. Tožnica sedaj živi v izvenzakonski skupnosti z A.A., s katerim tudi pričakuje otroka, prav tako se namerava z njim poročiti. Nosečnost je tožnica izkazala že toženi stranki v postopku, v tožbi pa je priložila tudi izjavo A.A., ki jo je ta podal dne 3. 9. 2015 pri Centru za socialno delo Ptuj, o priznanju očetovstva otroka, ki ga bo rodila tožnica. A.A. je državljan Republike Slovenije, navedena izjava pa ima pravne posledice v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tožena stranka je v postopku sicer upoštevala tožničino nosečnost, pri čemer pa je sorazmernost odrejenega ukrepa opravičila z zagotovljeno pravico do zdravniške oskrbe v Centru za tujce, glede na to, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Takšno sklepanje pa po presoji sodišča ni utemeljeno. Tožnica je v postopku predložila zdravniško dokumentacijo o nosečnosti in poteku nosečnosti, torej je koristila zdravstvene storitve. Prav tako je pojasnila, da ji zdravstvene storitve plačuje njen partner, s katerim živita v izvenzakonski skupnosti in je tudi zaposlen. Z možnostjo dostopa do zdravniške oskrbe torej v konkretnem primeru ni mogoče opravičiti sorazmernosti ukrepa. Prav tako je zaključek, da uporaba milejših ukrepov ne bi bila zadostna, posplošen, saj se opira zgolj na dosedanje postopke v zvezi s tožničinim nezakonitim prebivanjem v RS, ne upošteva pa trenutnih dejanskih okoliščin, da ima zagotovljeno bivanje pri partnerju ter da je noseča. Navedene okoliščine pa kažejo na to, da obstaja možnost, da si tožnica v skladu s predpisi uredi svoje bivanje v Republiki Sloveniji. Teh okoliščin pa tožena stranka pri izreku ukrepa nastanitve v Centru za tujce ni presojala, zato je njen zaključek o sorazmernosti in o primernosti izrečenega ukrepa preuranjen.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru naredila napačen sklep glede dejanskega stanja, v posledici česar je nepravilno uporabila materialno pravo, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka glede na konkretne okoliščine primera presoditi, ali je upoštevaje načelo sorazmernosti in učinkovitosti mogoče z uporabo milejših prisilnih ukrepov zagotoviti namen omejitve gibanja. V ponovnem postopku mora pristojni organ odločiti čim prej, najpozneje pa v roku 6 dni po prejemu te sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče izpodbijano odločbo odpravi, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, sodišče pa je o zadevi odločilo na seji senata.