Jedro

ZKP zahteva, da mora biti obsojenec o snemanju glavne obravnave predhodno obveščen, ne določa pa sankcije, če ga sodišče o tem ne obvesti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 11. 7. 2014 S. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Oškodovanca J. P. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso ter potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegove pooblaščenke. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 20. 1. 2015 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na štiri mesece zapora, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 17. 2. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika okrajnega sodišča, ali pa, da izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da obsojencu izreče milejšo, pogojno kazen.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 10. 4. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče druge stopnje sprejemljivo odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika glede soglasja za branje zapisnika o izpovedbi priče A. T. in drugih zapisnikov o izpovedbah prič, ki so bile zaslišane izven glavne obravnave ter snemanja glavne obravnave. Sodišče druge stopnje je glede kršitve pravice do obrambe prepričljivo obrazložilo, da uveljavljana kršitev ni podana. Vrhovna državna tožilka še navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti v delu, kjer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in izraža nestrinjanje z obsojencu izrečeno kazensko sankcijo, ni dopustna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 20. 4. 2015 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Vložnik uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ter načela neposrednosti in kontradiktornosti, ker niti obsojenec niti njegov zagovornik nista podala izrecnega soglasja za branje zapisnika o izpovedbi priče A. T., ki je bil dne 18. 6. 2013 zaslišan izven glavne obravnave. Zagovornik je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 3. 2014 izrecno navedel, da ne daje soglasja k branju zapisnikov o izpovedbah prič, zaslišanih izven glavne obravnave in predlagal, da jih sodišče ponovno vabi ter zasliši v prisotnosti obsojenca in njegovega zagovornika (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 340. člena ZKP in 29. členom Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS).

7. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 3. 2014 izhaja drugače kot trdi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti in sicer, da je izrecno nasprotoval, oziroma drugače, ni dal soglasja za branje izpovedb dveh prič in sicer Z. P. ter N. H., ki ju je sodišče v nadaljevanju postopka na naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2014 tudi zaslišalo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 7. 2014, natančneje iz dokaznega sklepa, izhaja, da je sodišče prve stopnje v soglasju s strankami prebralo zapisnik o izpovedbi priče A. T., ki je bil zaslišan izven glavne obravnave dne 18. 6. 2013. Obsojenčev zagovornik bi lahko po tem, ko je sodišče prve stopnje (v soglasju s strankami) prebralo izpovedbo navedene priče, zahteval še njeno neposredno zaslišanje in navedel konkretne okoliščine, o katerih bi bilo potrebno pričo zaslišati, kar pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 7. 2014 ne izhaja; na navedeni zapisnik prav tako nobena stranka ni imela pripomb. Ker iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 7. 2014 v skladu z drugim odstavkom 340. člena ZKP izhaja soglasje obrambe za branje zapisnika o izpovedbi priče A. T., kršitev pravice do obrambe ter načel neposrednosti in kontradiktornosti ni podana.

8. Po navedbah zagovornika sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ni dejansko prebralo zapisnika o izpovedbi priče A. T. ter ostalih, v dokaznem sklepu navedenih zapisnikov in listin, s čemer je ponovno kršilo načelo neposrednosti in obsojenčevo pravico do obrambe (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 340. člena ZKP in 29. člena URS). Zagovornik očitek utemeljuje s tem, da je narok za glavno obravnavo dne 11. 7. 2014 trajal premalo časa, da bi se v času trajanja naroka lahko prebralo oziroma povzelo vse, kar je navedeno v zapisniku o glavni obravnavi z dne 11. 7. 2014. Zagovornik ocenjuje, da je v nasprotju z vsebino listin v spisu zaključek sodišča druge stopnje, da je narok za glavno obravnavo navedenega dne trajal od 12.30 do 14.25 (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

9. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa (zapisnika o glavni obravnavi na listovnih številkah 310 do 313) izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej kazenski zadevi dne 11. 7. 2014 opravilo zadnji narok za glavno obravnavo, ki se je začel ob 12.30, zaključil pa ob 13.50. Sodišče je v skladu z izrecnim soglasjem strank na podlagi določbe drugega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpisek iz kazenske evidence za obsojenca, izpisek pravnomočnih sodb in sklepov o prekrških, zapisnik o zaslišanju priče A. T. izven glavne obravnave dne 18. 6. 2013, zapisnik o zaslišanju priče J. P., skico, ki jo je narisal obsojenec, dopis dr. B. z dne 8. 6. 2013, dopis Centra za socialno delo Slovenske Konjice z dne 13. 12. 2013, fotografije, priložene k listovni številki 52, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, pristopno izjavo z dne 2. 9. 1980, zapisnik o naroku v nepravdni zadevi pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah opr. št. N 7/2005 z dne 24. 9. 2012, izvedensko mnenje izvedenca za psihiatrijo doc. dr. M. K. ter pooblastili na prilogah A1 in B1. Potrebno je pritrditi zagovorniku, da se je narok za glavno obravnavo zaključil ob 13.50 in ne ob 14.25 (takrat je bila razglašena sodba), kar pa v obravnavani zadevi ni odločilno, zato ni podano zatrjevano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in samim zapisnikom o glavni obravnavi z dne 11. 7. 2014. Odločilno je, da iz navedenega zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu navedene zapisnike in listine prebralo (oziroma jih vpogledalo - kot na primer skico in fotografije), stranke, navzoče na naroku, pa na zapisnik niso imele pripomb. Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka zaradi navedenih razlogov niso bile storjene.

10. Vložnik v nadaljevanju zahteve navaja, da sodišče prve stopnje obsojenca, preden je podal svoj zagovor, ni poučilo, da bo njegov zagovor posnet, naveden pravni pouk pa bi moralo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s tretjim odstavkom 314. člena in petim odstavkom 84. člena ZKP). Ker je sodišče prve stopnje s tem kršilo obsojenčevo pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS, je treba iz spisa izločiti zvočni posnetek in prepis zvočnega posnetka, prav tako bi morala biti izločena razpravljajoča sodnica (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 2. in 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 11. 2013 ne izhaja, da je bil obsojenec preden je podal svoj zagovor, poučen o snemanju, vendar pa, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe), iz prepisa zvočnega posnetka (list. št. 158) izhaja, da je bil obsojenec z dejstvom, da se glavna obravnava snema in da bo posnet tudi njegov zagovor, seznanjen. ZKP zahteva, da mora biti obsojenec o snemanju predhodno obveščen, ne določa pa sankcije, če ga sodišče o tem ne obvesti (tretji odstavek 314. člena v zvezi s petim odstavkom 84. člena ZKP)(1), zato uveljavljana kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ni podana. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; kršitev je po navedeni zakonski določbi podana le, kadar se sodba opira na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z URS določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Snemanje zagovora obsojenca na naroku za glavno obravnavo, ne da bi bil obsojenec o snemanju obveščen pred podajanjem svojega zagovora, ne pomeni kršitve z URS določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako po določbah ZKP izrecno ni določeno, da sodišče na tak zagovor ne sme opreti svoje odločbe, zato tudi izločitev razpravljajoče sodnice v smislu 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ni potrebna.

12. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena URS, ko navaja, da je sodišče dokazna predloga zagovornika, da se pribavijo izpiski iz kazenske evidence za oškodovanca in A. L., zavrnilo kot prepozna. Zagovornik je navedena dokazna predloga podal nemudoma, ko je začel zastopati obsojenca, zato sta bila dokazna predloga podana pravočasno. Zagovornik še navaja, da je sodišče obsojenca po opravljenem predobravnavnem naroku, na katerem je obsojenca glede predlaganja dokazov poučilo po četrtem odstavku 285b. člena ZKP, na naroku za glavno obravnavo dne 29. 11. 2013 poučilo o pravici do predlaganja dokazov v njegovo korist, pri čemer iz zadnjega pravnega pouka ne izhaja, da bi bil obsojenec pri podajanju dokaznih predlogov v nasprotju s pravnim poukom, podanem na predobravnavnem naroku, prekludiran (kar je bil razlog za zavrnitev zagovornikovih dokaznih predlogov).

13. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje (točka 8 obrazložitve sodbe), da prekluzija glede predlaganja dokazov po opravljenem predobravnavnem naroku velja tako za obsojenca kot za obsojenčevega zagovornika, in sicer tudi v primeru, ko je zagovornik obsojenca pričel zastopati šele po tem, ko je sodišče izvedlo predobravnavni narok. Pravni pouk o pravici do predlaganja dokazov(2), ki ga je sodišče prve stopnje obsojencu podalo na večih narokih za glavno obravnavo, med drugim tudi na naroku z dne 29. 11. 2013 (po izvedenem predobravnavnem naroku, na katerem je bil obsojenec v zvezi s pravico do predlaganja dokazov poučen po četrtem odstavku 285b. člena ZKP), je dejansko lahko zavajajoč. Ustrezneje bi bilo, da bi ob tem sodišče prve stopnje obsojenca opozorilo na podan pravni pouk iz predobravnavnega naroka. Ob navedenem pa Vrhovno sodišče zaključuje, da kršitev pravice do obrambe obsojenca ni podana. Kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, si je obsojenec na predobravnavnem naroku izgovoril enotedenski rok za predlaganje dokazov (list. št. 55), v katerem pa dokaznih predlogov ni podal. Navedena dokazna predloga je na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 3. 2014 podal obsojenčev zagovornik, ki je prava vešča stranka. Tako bi obsojenčev zagovornik moral upoštevati, da je glede na določbo četrtega odstavka 285b. člena ZKP glede podajanja novih dokaznih predlogov (kljub temu, da na predobravnavnem naroku še ni bil pooblaščen za zastopanje obsojenca) po opravljenem predobravnavnem naroku, prekludiran. V kolikor se zagovornik ne strinja z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe, da navedeni dokazi ne bi pripomogli k dodatni razjasnitvi zadeve, gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Zagovornik uveljavlja kršitev načela enakosti pred zakonom, ker naj bi bila glede na sodno prakso obsojencu izrečena kazen za obravnavno kaznivo dejanje prestroga (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 14. členom URS). Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik kršitve načela enakosti pred zakonom ni uveljavljal v pritožbi z dne 3. 9. 2014, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornik ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da zagovornik s svojimi navedbami po vsebini izpodbija primernost odločbe o kazenski sankciji, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

15. Zagovornik z navedbami, da (1.)je sodišče prve stopnje izpovedbo obsojenčevega sina kot neverodostojno ocenilo zgolj iz razloga, ker je sprva izkoristil pravno dobroto in ni pričal, (2.)so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče glede prič J. P. in Z. P. obrazložilo, da sta v ožjem sorodstvu z oškodovancem, nato pa v celoti sledilo njunima izpovedbama, (3.)je v nasprotju z listinami v spisu zaključek sodišča prve stopnje, da so vse priče skladno izpovedale o načinu obsojenčeve ogrozitve oškodovanca (4.)oškodovanec obsojenčevih groženj ni vzel resno in (5.)je šlo za besedni spopad med obsojencem in oškodovancem, pri čemer gre za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ne uveljavlja nobene izmed kršitev, zaradi katere je skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP z navedbami, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso upoštevane vse olajševalne okoliščine, zato bi sodišče obsojencu moralo izreči pogojno obsodbo, ki v konkretnem primeru predstavlja najprimernejšo kazensko sankcijo. Prav tako so po mnenju vložnika razlogi sodbe sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče zaključilo, da obsojenčevo specialno povratništvo predstavlja obteževalno okoliščino, nato pa obrazložilo, da konkretnih pogojnih obsodb ni preklicalo, ker zadeve med seboj niso povezane, sami s seboj v nasprotju (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Ugotavljanje in vrednotenje okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), se uvršča na področje dejanskega stanja, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Slednje je mogoče storiti le v primeru, če je sodišče pri odločanju o kazni postopalo nezakonito, ker jo je izreklo zunaj predpisanih zakonskih okvirov (5. točka 372. člena ZKP), tega pa z izpodbijano pravnomočno sodbo ni storilo. Ocena v spisu priloženega obsojenčevega izpiska iz kazenske evidence o specialnem povratništvu je skladna s tretjim odstavkom 49. člena KZ-1, ki določa, da sodišče povratništvo obsojenca upošteva pri odmeri kazni. Ker ni bilo pogojev za uporabo 59. člena KZ-1, je bila predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja kot podatek o obsojenčevem prejšnjem življenju pravilno upoštevana kot obteževalna okoliščina, zato zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni podano.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98a. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Mag. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 196. (2) Sodišče prve stopnje je obsojenca opozorilo, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze, ki naj se izvedejo v njegovo korist (list. št. 78).