Jedro

Tožnici pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o navedenih dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. O navedenih okoliščinah se je izjavila šele v upravnem sporu, v katerem je očitek kršitve pravil postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljevala s trditvami, da je upoštevano nepremičnino spojila s svojim starim stanovanjem v enotno duplex stanovanje s spodnjimi in zgornjimi prostori in da v spojenem stanovanju živi že od leta 2010.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 2028/2023 z dne 14. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila dodelitev 10. 11. 2023 zaprošene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) tožnici - prosilki za dodelitev BPP v postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju opr. št. I P 217/2023, saj je ugotovila, da je prosilka po podatkih e - zemljiške knjige lastnica 1/1 deleža na nepremičnini k.o. 0000 - A., stavbe 3250, dela stavbe 196, ki v naravi predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi, v katerem prosilka dejansko ne živi. Pri presoji vrednosti navedenih nepremičnin je sodišče upoštevalo podatke s spletne strani prostorskega portala GURS, iz katere izhaja, da vrednost navedene nepremičnine znaša 85.019,00 EUR in je tako presežen znesek 22.336,32 EUR (drugi odstavek 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre)). Zato je organ prošnjo prosilke kot neutemeljeno zavrnil (2. točka drugega odstavka 37. člena ZBPP). Posledično ni presojal ostalega prosilkinega premoženja in njenih dohodkov ter ni odločal o tem, ali prosilka izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, saj mora biti ta podan kumulativno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

2.Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj posega v njen pravni položaj, predvsem pa v pravico do sodnega varstva in pravico do enakosti v postopku. Dejansko stanje v izpodbijani odločbi je ugotovljeno nepravilno, napačno je uporabljeno materialno pravo in storjene so bile bistvene kršitve določb postopka. Glede 9. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ko naj bi bila po ugotovitvah organa lastnica 1/1 deleža na nepremičnini k.o. 0000 - A., stavbe 3250, dela stavbe 196, ki v naravi predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi, v katerem tožnica dejansko ne živi, navaja, da so ti razlogi odločbe povsem napačni. Prosilka namreč v tem stanovanju živi skupaj z dvema mld. otrokoma B. in C. Bivalni prostori tožnice in njenih mld. otrok pa so sestavljeni iz nekoč dveh ločenih stanovanj, ki pa sta od leta 2010 povezani v celoto, torej v skupne bivalne prostore, in predstavljajo t.i. duplex stanovanje dveh etažah. Enotno stanovanje tako predstavlja t.i. zgornje stanovanje, del stavbe 196, in t.i. spodnje stanovanje, del stavbe 173, ki sta med seboj povezani z notranjimi stopnicami. Obe stanovanji od leta 2010 predstavljata t.i. enotno duplex stanovanje s spodnjimi in zgornjimi prostori. V spodnjih prostorih (spodnjem stanovanju, del stavbe 173) je dnevna soba s kuhinjo, kopalnica in wc ter tožničina spalnica. V zgornjem nadstropju (v t.i. zgornjem stanovanju, del stavbe 196) pa sta dve otroški sobi, kopalnica in wc. Tožnica prilaga načrt iz leta 2010, na podlagi katerega je bil izdelan preboj med obema stanovanjema ter izdelane stopnice, na podlagi katerih sta bili obe stanovanji združeni v eno dvonadstropno stanovanje. Prilagajo se tudi fotografije stanovanja. Slednje pa pomeni, da so odločilni razlogi izpodbijane odločbe povsem napačni, saj nekdaj ločeno stanovanje št. 196 predstavlja sedaj s spodnjim stanovanjem združeno enotno veliko dvonadstropno stanovanje, v katerem živi tožnica in njena mld. otroka. Do spojitve obeh stanovanj v eno stanovanje je prišlo zaradi prostorske stiske v spodnjem stanovanju, saj sta mld. otroka potrebovala svoje prostore in svoj mir za učenje. Toženka zato stanovanja št. 196 ne bi smela upoštevati v premoženjski cenzus tožnice, saj tožnica v tem stanovanju skupaj z mld. otrokoma živi že od leta 2010. Tožnica je povsem brez finančnih sredstev, komaj preživlja dva mld. otroka in nima nobenega premoženja. Zaradi pomembnosti sodnih postopkov, ki se vodijo zaradi sporov s tožničinim nekdanjim partnerjem, tožnica nujno potrebuje odobreno BPP. Predlaga, da se ugodi tožbi in se kot nezakonita odpravi izpodbijana odločba, priglaša pa tudi stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

3.Toženka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka

4.Tožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev toženke, s katero je ta ugotovila, da je prošnja tožnice za dodelitev BPP neutemeljena, saj je tožnica po podatkih e - zemljiške knjige lastnica (1/1 delež) nepremičnine, v kateri nima stalnega prebivališča in katere vrednost je po podatkih GURS 85.019,00 EUR, kar presega z zakonom določen cenzus, ki znaša 22.336,32 EUR.

6.Do BPP je na podlagi 13. člena ZBPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Po določilih prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja, pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določila zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP). Na podlagi določila 27. člena ZSVarPre se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravice iz javnih sredstev (PZUJPS), ki dosega ali presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, torej višino 22.336,32 EUR.

7.Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na podatkih o vrednosti nepremičnine tožnice - dela stavbe 196, stavbe 3250, k.o. 0000 - A., ki je po podatkih GURS vredna 85.019,00 EUR. Toženka je pridobila podatke o navedeni nepremičnini po uradni dolžnosti. Ti podatki pa so bili odločilni za odločitev, da se tožničina prošnja za dodelitev BPP zavrne kot neutemeljena, saj je bilo ugotovljeno, da vrednost njenega premoženja znaša več kot v zakonu določen premoženjski cenzus, ki je v času vložitve prošnje znašal 22.336,32 EUR.

8.Sodišče ugotavlja, da tožnici v obravnavani zadevi pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o navedenih dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se namreč ne upošteva kot premoženje prosilca in njegove družine stanovanje, v katerem prosilec z družino dejansko prebiva ter ima tam prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja (kriteriji zanj so določeni v drugem odstavku 17. člena ZUPJS).

9.Tožnica se je o navedenih okoliščinah izjavila šele v upravnem sporu, v katerem je očitek kršitve pravil postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljevala s trditvami, da je navedeno nepremičnino spojila s svojim starim stanovanjem v enotno duplex stanovanje s spodnjimi in zgornjimi prostori in da v spojenem stanovanju živi že od leta 2010. Predložila je tudi tloris 1. nadstropja, iz katerega so vidne stopnice, ki povezujejo obe nadstropji stanovanja (priloga A4), in fotografije obeh delov povezanega enotnega stanovanja (priloga A5). Tožnici med upravnim postopkom ni bila dana možnost, da se o teh dejstvih niti o s strani organa pridobljenih podatkih iz zemljiške knjige izjasni, saj je toženka odločala po skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

10.Kadar je bil postopek uveden na zahtevo stranke (kot v konkretni zadevi na podlagi prošnje tožnice za dodelitev BPP), dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka (tožnica je navedla, da je to stanovanje, ki ga je kot premoženje ocenila toženka, dejansko spojeno s stanovanjem, v katerem živi - gre za enotno duplex stanovanje), in je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke (v konkretni zadevi vrednost tožničine nepremičnine presega z zakonom določeni cenzus po 27. členu ZSVarPre), ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati oz. ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je sama navajala, izjavi, sploh, ker to izhaja tudi iz 18. člena ZUPJS v zvezi s 14. členom ZBPP, ki je podlaga za odločitev v zadevi, saj tožnica smiselno navaja, da navedeno stanovanje ne prestavlja njenega premoženja, ker je združeno s starim stanovanjem v novo, enotno duplex stanovanje, v katerem živi od leta 2010. Zato bi moral organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na nepremičnino, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženja v zvezi z uveljavljanjem BPP, seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imela možnost ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju.

11.Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka, ki se uporablja tudi v postopkih dodeljevanja BPP (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

12.Tako je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki je vplivala tudi na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

13.Ker je po presoji sodišča toženka z opustitvijo načela zaslišanja stranke zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem naj ta, skladno s stališčem sodišča, ki se tiče postopka, o zadevi ponovno odloči. V ponovljenem postopku bo moral organ za BPP odpraviti zgoraj navedeno bistveno kršitev pravil postopka in o svojih ugotovitvah dati možnost tožnici, da se o njih izjavi. Pri tem naj organ razišče tudi, ali vrednost spojenega enotnega duplex stanovanja, v katerem tožnica s svojo družino živi, presega vrednost primernega stanovanja v skladu 17. in 18. členom ZUPJS, in ali s tem morda šteje za tožničino premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju njenega premoženjskega statusa.

14.V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

K II. točki izreka

15.Tožnica je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora toženka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena izven glavne obravnave, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287.