Jedro

V primeru, ko obtoženec nima bivališča oziroma prebivališča v Republiki Sloveniji, pritožbeno predlagana ukrepa javljanja na policijsko postajo in obljuba, da ne bo zapustil bivališča, ne prideta v poštev za preprečitev obtoženčeve begosumnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe zoper obtoženca podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Ne navaja razloga za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 37. člena ZKP in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor ne podaljša, oziroma da se nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožba se v ničemer ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožba pa na povsem načelni ravni problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti in o begosumnosti, ko glede prvega citiranega pripornega razloga sicer navaja, da tudi obramba ne more mimo tega, da je obtoženec že bil obsojen in da četudi obramba šteje, da je ta priporni razlog dejansko prisoten, ne more mimo tega, da je sodišče prve stopnje za preprečitev te ponovitvene nevarnosti izbralo prestrog ukrep, glede begosumnosti pa obramba pritožbeno trdi, da sodišče nima nobenih trdih dokazov, da bi bil obtoženec begosumen. To, ko pa sodišče navaja, da bi odšel brez potne listine in postal nedosegljiv za izvedbo kazenskega postopka, pa da so zgolj špekulacije sodišča, ki niso z ničemer podprte.

6. Kar se tiče ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje nanizalo številne okoliščine, tako tiste, ki se tičejo obtožencu očitanega kriminalne dejavnosti, kot tiste, ki se tičejo obtoženčeve osebnosti in so relevantne pri oceni ponovitvene nevarnosti. Te okoliščine je tudi korektno ovrednotilo in na njihovi podlagi je sprejelo tudi za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv zaključek, da je pri obtožencu podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Okoliščine, ki so bile relevantne za odločitev o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti pritožbeno niso problematizirane. Tudi glede obtoženčeve begosumnosti pa je sodišče prve stopnje nanizalo številne okoliščine, ki kažejo na to, da obtoženca na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena navezna okoliščin in da je zato podana konkretna nevarnost, da bi obtoženec z begom oviral dokončanje tega kazenskega postopka oziroma prestajanje kazni, zaradi česar se tudi pritožbeno problematiziranje zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti izkaže kot neutemeljeno.

7. Za pritožbeno sodišče pa je v celoti sprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora in o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. S tem, ko se je sodišče prve stopnje predelilo o tem, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obtoženčeve begosumnosti in za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti je implicite odgovorilo tudi, zakaj šteje, da drugi milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Glede na to, da obtoženec nima bivališča ali prebivališča v Republiki Sloveniji seveda hišni pripor kot nadomestni ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, ne pride v poštev. Glede na to je brezpredmetno tudi pritožbeno izvajanje o tem, da se izvajanje hišnega pripora nadzira preko policije, da bi se obtožencu lahko prepovedovalo stike z vsemi ljudmi in da bi lahko ob kakršnikoli kršitvi sodišče hišni pripor nadomestilo s priporom. Pritožba tudi ne pove kaj ima v mislih, ko govori o možnosti izvajanja hišnega pripora v najetem stanovanju.

8. Glede na navedeno, ko obtoženec nima bivališča oziroma prebivališča v Republiki Sloveniji, tudi pritožbeno predlagana ukrepa javljanja na policijsko postajo in obljuba, da ne bo zapustil bivališča, ne prideta v poštev za preprečitev obtoženčeve begosumnosti. Ob tem, ko že po naravi stvari pritožbeno predlagani nadomestni ukrepi ne pridejo v poštev za preprečitev obtoženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, pritožnica tudi zaman pogreša to, da sodišče naj ne bi preverjalo obtoženčevega morebitnega sodelovanja pri izvajanju hišnega pripora, javljanja na policijsko postajo in držanju obljube, da ne bo zapustil prebivališča. Ob tem je brezpredmetna tudi pritožbena razprava, da sodišče ni preverilo obtoženčeve volje, da ukrepa ne bo kršil, temveč je zgolj navajalo, da v to močno dvomi, ker da je tujec, ker je nezaposlen in nekritičen do svojih protipravnih ravnanj, ker da nima premoženja in ga kot tujca na Slovenijo ne veže ničesar.

9. Pritožbi tako ni moč slediti v očitku, da sklep sodišča prve stopnje ni v zadostni meri obrazložen, ker da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o možnosti uporabe milejšega osebnega omejevalnega ukrepa. Takšna opredelitev sodišča prve stopnje izhaja iz točke 16 pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki pa je glede na zgoraj navedeno, za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva.

10. Tako se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje po ustrezno opravljenem testu sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa tudi prepričljivo utemeljilo, zakaj je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti tekom kazenskega postopka in za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti. Ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.