Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da je tožnici škoda zaradi očitanih (protipravnih) ravnanj tožene stranke (predčasnega plačila tožene stranke neposredno glavnemu izvajalcu) nastala en dan po zapadlosti terjatve po najpozneje izdanem računu, ki je zapadel v plačilo 20. 1. 2011, in je zamuda ter škoda zaradi neplačila nastala najkasneje 21. 1. 2011. Na ta dan je zapadla morebitna odškodninska terjatev tožeče stranke in je začel teči petletni objektivni zastaralni rok v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ. Celotna odškodninska terjatev je tako absolutno zastarala v januarju 2016, saj je bila tožba vložena 26. 11. 2020. Celoten obseg škode (ki jo predstavljajo neplačani, vtoževani računi za dobavljeno blago) je bil znan tožeči stranki že ob zapadlosti neplačanih in kasneje tudi vtoževanih računov in se tekom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ni povečevala, temveč se je z delnimi plačili iz stečajne mase le zmanjševal.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba in sklep prvostopnega sodišča.

II.Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

III.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2040,45 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 350.778,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 322.649,89EUR od 21.1.2022 dalje do plačila in (II./I) sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 32.821,91 EUR pravdni postopek v tem delu ustavi, (II./II) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 7.217,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2.Tožeča stranka kot dobavitelj (podizvajalec) glavnega izvajalca družbe A. A. (v nadaljevanju ...), ki je od leta 2011 v stečaju, toži toženo stranko kot naročnika za plačilo odškodnine pri izgradnji predora A. v B., na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka je s predčasnim plačevanjem računov A. A. pred zapadlostjo, onemogočila, da bi tožeča stranka kot podizvajalec lahko zahtevala neposredna plačila od tožene stranke. S tem je tožeči stranki nastala škoda v vtoževani višini, saj A. A. zapadlih računov za opravljene dobave blaga, ni poravnala, prav tako celotnega plačila tožeča stranka ni prejela iz stečajne mase. Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da je odškodninska terjatev tožeče stranke zastarala konec januarja 2016, ko je potekel objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 352. člen OZ). Subjektivni zastaralni rok se je iztekel 23.2.2014, oziroma v letu 2014 (prvi odstavek 352. člena OZ).

3.Zoper prvostopno sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, (zoper prvo točko izreka sodbe ter drugo točko izreka sklepa) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4.Navaja, da je izpodbijana sodba materialnopravno nepravilna in nezakonita, pomeni poseg v ustavne pravice tožeče stranke, zlasti kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

5.Terjatev ni zastarala. Subjektivni zastaralni rok začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in povzročitelja ter pridobi možnost uveljavljanja zahtevka. Sodišče je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, določbe OZ o zastaranju in določbe ZFPPIPP, ko je ocenilo, da je subjektivni rok začel teči z dnem objave oklica o začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem (23. 2. 2011), saj s tem dnem tožeča stranka ni bila seznanjena o obsegu škode in višini škode, niti kdo je povzročitelj škode. Oklic vsebuje zgolj informacije iz 243. člena ZFPPIPP. Bistveno je, kdaj je tožeča stranka izvedela za obseg in višino škode ter za okoliščine kdo odgovarja za povračilo škode, kar pa ji na podlagi objave oklica o začetku stečajnega postopka ni moglo biti znano. Oškodovanec se je imel možnost seznaniti s škodo šele, ko je imel možnost ugotoviti njen obseg. Tega pa v trenutku začetka stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem tožeča stranka ni mogla vedeti in je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna.

6.Glede vedenja tožeče stranke o obsegu in višini škode pritožnica navaja, da je za obseg škode prvič izvedela 18. 11. 2020, ko je s strani stečajnega upravitelja prejela elektronsko sporočilo o dodatnem plačilu priznanih navadnih terjatev, ko je slednji navedel, da bo poleg dveh plačil iz stečajne mase, ki jih je že prejela, dodatno prejela še 0,49% vrednosti priznane terjatve. Pred tem tožeči stranki ni bilo znano v kolikšnem obsegu bodo poplačane njene terjatve v okviru stečajnega postopka. Lahko bi bila tudi v celoti poplačana in ji škoda ne bi nastala.

7.Glede vedenja tožeče stranke o povzročitelju škode pritožnica zatrjuje, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke na zaslišanju prepričljivo pojasnil, da je za oškodovalca izvedel šele konec leta 2020, ko je spoznal trenutnega pooblaščenca, ki ga je seznanil z listinami in dejstvi (kreditno in zastavno pogodbo med A. A. in B. B., nepreklicno izjavo družbe A. A., da bodo vsi prilivi družbe C. C. usmerjeni na poseben račun B. B. za pokrivanje obveznosti po kreditni pogodbi, z dokazili o izvajanju predčasnih plačil družbe C. C. družbi A. A., bančno garancijo in dejstvom, da je C. C. unovčil bančno garancijo, ki je bila namenjena za poplačilo podizvajalcev in denar obdržal zase, s sodnimi odločbami podizvajalcev v katerih so sodišča ugotovila odškodninsko odgovornost tožene stranke). Šele s tem so tožeči stranki postali znani elementi potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Pred tem tožeča stranka s temi listinami ni razpolagala in ni mogla vedeti, da je za škodo odgovorna tožena stranka. Izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, sodišče ni sledilo in ni ustrezno obrazložilo zakaj ne. Takšna dokazna ocena je nedopustna in ni preverljiva (uveljavlja kršitev določbe 8. člena ZPP). Ker je trenutek seznanitve tožeče stranke s povzročiteljem škode odločilno dejstvo, je izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP.

8.Glede obstoječe sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč o odškodninski odgovornosti tožene stranke do podizvajalcev pri projektu izgradnje predora A. pritožnica navaja, da so sodišča ugotovila, da je družba C. C. ravnala protipravno pri izvedbi javnega naročila ter povzročila škodo podizvajalcem, za povračilo katere je odškodninsko odgovorna. Bistveno dejansko stanje, kot so ga ugotovila sodišča, vključuje vedenje tožene stranke, da je glavni izvajalec zastavil vse terjatve do tožene stranke in da bo s prilivi od tožene stranke vračal kredit, zaradi česar so podizvajalci ostali neplačani. Tožena stranka je družbi A. A. račune plačevala predčasno in onemogočila plačilo podizvajalcev. Pritožba povzema relevantne dele priloženih sodnih odločb (Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 1392/2011 z dne 6. 1. 2014 (A11), odločbo Višjega sodišča v Celju, opr. Štev. I Cpg 247/2014 z dne 7. 12. 2014 (A12), revizijsko odločbo vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 53/2015 z dne 31.8.2016 (A13), odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 1337/2013 (A15), odločba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 402/2015 (A139), odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 2318/2018 z dne 23.4.2019 (A140), sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 725/2019 (A141)) in kot sklepno izpostavlja, da je z ustaljeno sodno prakso jasno izkazana odškodninska odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru. To so ugotovila sodišča v primeru drugih podizvajalcev družbe A. A. na podlagi enakih dejstev in listin s katerimi je razpolagalo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Tožeča stranka se je z navedenimi listinami seznanila šele leta 2020, čemur pa sodišče neutemeljeno ni sledilo.

9.Glede subjektivnega zastaralnega roka pritožnica kot sklepno izpostavlja še, da se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je pogoj seznanitve s škodo izpolnjen, ko je oškodovanec mogel ob običajni skrbnosti in vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo vložitev odškodninskega zahtevka. Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je glede na teorijo in sodno prakso odvisen od subjektivnih okoliščin na strani oškodovanca, ki lahko vplivajo na pozen začetek teka roka. Prvostopno sodišče ne more začetka teka subjektivnega roka določiti arbitrarno, kar je storilo v konkretnem primeru in nepravilno štelo, da je terjatev zastarana. Posledično je sodna odločba nezakonita in nepravilna, obremenjena z relativnimi in absolutnimi kršitvami pravdnega postopka (8. člen in 14. točka drugega dostavka 339. člena ZPP). Ker je tožeča stranka pravni laik, ji glede na okoliščine primera, ko je odškodninska odgovornost tožene stranke glede na sodno prakso jasna, ne sme iti v škodo. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo in tolmačilo materialno pravo glede subjektivnega zastaralnega roka ter kršilo določbe pravdnega postopka. Nedopustno in neobrazloženo je odstopilo tudi od ustaljene sodne prakse in na ta način poseglo v ustavno varovane pravice tožeče stranke.

10.Glede objektivnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka škode, pritožnica navaja, da tega trenutka ne smemo zamenjati s škodnim dogodkom, da lahko sovpadata, lahko pa med škodnim dogodkom in nastankom škode mine veliko časa kot v konkretnem primeru, saj škoda, po zatrjevanju pritožbe do konca stečajnega postopka ni nastala. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, določbe o zastaranju, s tem, ko je ocenilo, da je škoda nastala dan po zapadlosti terjatve po najpozneje izdanem računu. Spregledalo je, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 187/2017, da se začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na čas nastanka škode, ta pa ne sovpada nujno z nastankom škodnega dogodka. Razlikovati je potrebno trenutek, ko je tožeči stranki nastala terjatev nasproti družbi A. A. in trenutek, ko je tožeči stranki nastala škoda za katero tožena stranka odgovarja na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti. V stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem, bi lahko bila tožeča stranka tudi v celoti poplačana. Stečajna masa ni bila neznatne vrednosti in je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo njena terjatev v večini (če ne v celoti) poplačana, kar pomeni, da ji škoda sploh ne bi nastala. V kolikor bi tožeča stranka vložila tožbo v letih 2011 do 2016, bi ji nastali nepotrebni stroški. Tožbeni zahtevek tožeče stranke do trenutka končanja stečajnega postopka ne more biti prepozen, saj škoda še ni nastala, ker bi terjatev tožeče stranke lahko bila v celoti poravnana. Lahko je kvečjemu preuranjen, vendar ni, saj je tožeča stranka na podlagi obvestila stečajnega upravitelja škodo lahko matematično izračunala in je določljiva. Prvostopno sodišče je navedbe tožeče stranke pavšalno zavrnilo kot neprepričljive in izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Pri presoji objektivnega zastaralnega roka je napačno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo in kršilo določila pravdnega postopka. Izpodbijana sodna odločba je nepravilna in nezakonita, sodišče je nedopustno odstopilo od ustaljene sodne prakse in na ta način poseglo v ustavno varovane pravice tožeče stranke.

11.Ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir in sodišče ne more samovoljno, arbitrarno brez obrazložitve odstopiti od sodne prakse. Pritožnica se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 170/2012 z dne 2.10.2012, s katero je sodišče zavrnilo kot preuranjen zahtevek tožeče stranke podizvajalca pri izgradnji predora A., ker se stečajni postopek v trenutku vložitve tožbe še ni končal. Odločitev je potrdilo Višje sodišče v Celju Cpg 64/2013 z dne 20. 6. 2013, sklicujoč se na sodbo VSRS II Ips 184/2009. Prav tako je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka in je bilo jasno stališče, da zahtevek ni zapadel v plačilo zaradi nezaključenega stečajnega postopka glavnega izvajalca. V letu 2019 je v podobnem primeru sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek podizvajalcev pri izgradnji predora A. še vedno preuranjen zaradi nezaključenega stečajnega postopka. Očita, da je izpodbijana sodna odločba izdana v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, s čimer je prvostopno sodišče kršilo pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena člena Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave RS). Tožeča stranka se je znašla v nevzdržnem položaju, ko ji prvostopno sodišče očita, da bi morala vložiti tožbo v letih 2011 do 2016, medtem, ko je isto sodišče v navedenem časovnem obdobju in še leta 2019 zavzelo diametralno nasprotno stališče. V primerih podizvajalcev družbe Č. Č., D. D. in družbe E. E., ki so vložili tožbene zahtevke pred koncem stečaja, so sodišča pojasnila, da škoda še ni nastala in ni mogoče natančno ugotoviti njenega obsega, so pa dopustila, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki bo nastala z zaključkom stečajnega postopka. Niso ugotovila, da naj bi škoda nastala v trenutku zapadlosti posameznih računov, ko niso prejeli plačila. Graja postopanje tožene stranke, ki je najprej zagovarjala stališče, da so tovrstni zahtevki preuranjeni, da je potrebno počakati do zaključka stečajnega postopka, sedaj, pa ugovarja zastaranje, ko ji to koristi, čemur sodišče ne bi smelo slediti. Pravila o zastaranju je potrebno uporabiti glede na okoliščine primera tako, da ne omejijo oziroma preprečijo uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Preveč toga uporaba pravil o zastaranju pomenijo nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, kar je storilo prvostopno sodišče v konkretnem primeru, ko je razlagalo tek zastaralnih rokov zelo togo in ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin. Odločitev je nezakonita, kar ima za posledico kršitev ustavnih pravic tožeči stranki.

12.Tožena stranka po pooblaščencu v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

13.Opozarja, da je zahtevek tožeče stranke nedvomno zastaral, saj sta potekla tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok po 352. členu OZ. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nepravilni in nezakoniti odločitvi. Odločitev VSC Cpg 64/2013 z dne 20. 6. 2012, sklicujoč se na VSRS II Ips 184/2009 z dne 23. 12. 2010, ne predstavlja enotne sodne prakse, temveč osamljeni stališči.

14.Pravilne so ugotovitve prvostopnega sodišča, da je objektivni zastaralni rok nedvomno potekel. Začetek, potek in zaključek stečajnega postopka ne vpliva na nastanek škode in zapadlost terjatve ter posledično tek objektivnega zastaralnega roka. Pritožnica nepravilno navaja, da škoda ni nastala in ni znana do konca stečajnega postopka, ker bi tožeča stranka v stečajnem postopku lahko prišla do celotnega poplačila svoje terjatve. Sklicuje se na 14. točko obrazložitve, da je najkasnejša škoda nastala en dan po zapadlosti terjatve, po najpozneje izdanem računu, ki je zapadel 20. 1. 2011. Morebitna odškodninska terjatev tožeče stranke je zapadla, kar pomeni, da je na ta dan začel teči petletni objektivni zastaralni rok v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ in je celotna odškodninska terjatev zastarala v januarju 2016. Obseg škode je bil znan že ob zapadlosti vtoževanih računov in se tekom stečajnega postopka ne more povečati, le zmanjša se lahko s plačili iz stečajnega postopka. Pritožbeni očitki glede časa nastanka škode, ki naj bi sovpadal z zaključkom stečajnega postopka so zgrešeni, ker je škoda v smislu zamude s plačilom nastala naslednji dan po zapadlosti terjatve. Navadni upnik v stečajnem postopku ne more pričakovati poplačila svoje terjatve v celoti, temveč v manjšem deležu.

15.Tožeča stranka nepravilno povzema sodno prakso v primerih Č. Č., D. D. in družba E. E., ko izpostavlja, da iz navedenih odločb izhaja, da je povračilo škode dopustno zahtevati pred nastankom škode, kar ne drži. Škoda je nastala že pred začetkom stečajnega postopka in se lahko tekom stečajnega postopka le zmanjšuje s posameznimi plačili iz stečajne mase stečajnega dolžnika. V primeru, če tožena stranka plača tožeči odškodnino, vstopi na podlagi 275. člena OZ v stečaj kot upnik stečajnega dolžnika. V zvezi z zadevo F. F. je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da ne gre za ustaljeno sodno.

16.Subjektivni zastaralni rok je potekel, saj je imela tožeča stranka možnost, da se seznani z vsemi relevantnimi okoliščinami glede zatrjevanega obstoja in višine škode. Sodišče ni dalo večjega pomena začetku stečajnega postopka, temveč skrbnosti tožeče stranke. Zastaranje začne teči, ko bi glede na okoliščine lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili vložitev odškodninskega zahtevka. Če bi tožeča stranka toženo obvestila o neplačanih zapadlih računih, bi od tožene prejela enake informacije o predčasnem plačilu situacij kot ostali podizvajalci in bi razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Za začetek subjektivnega zastaralnega roka zadostuje, da so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode. Opozarja, da tožeča stranka ni pravni laik, temveč gospodarski subjekt, ki je dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Podizvajalci tožene stranke (Č. Č., D. D., itd. ) so bili skrbni in so vložili tožbe v nekaj letih po zapadlosti svojih terjatev do glavnega izvajalca in bili v postopku zoper toženo stranko uspešni. Naziranje tožeče stranke, da se je z obstojem in višini škode seznanila šele 18.11.2020 (z e sporočilom stečajnega upravitelja), je v nasprotju s temeljnim načelom zastaralnih rokov, ki upnike sili k aktivnosti in skrbnosti. Sodišče teka zastaralnih rokov ni razlagalo togo, temveč v skladu z namenom in običajno uporabo. Odločitev glede izteka subjektivnega roka je pravilna in zakonita.

17.Ustavne pravice tožeče stranke in pravila pravdnega postopka so bila v celoti spoštovana. Neutemeljeni so očitki o grobih posegih v ustavno zagotovljene pravice in sicer pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva (22. člen Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj izpodbijana sodna odločba ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odločitev v zadevi F. F. ni ustaljena sodna praksa, po kateri naj bi bil zahtevek zoper naročnika pred zaključkom stečajnega postopka preuranjen. Tožeča stranka sama citira večje število sodnih odločb, kjer so sodišča odločila, da terjatev ni preuranjena. Te odločitve časovno sovpadejo z odločitvijo F. F. in ne gre za enotno, še manj za ustaljeno sodno prakso, kar je pojasnilo tudi prvostopno sodišče v 14. točki obrazložitve.

18.Tožeča stranka je imela zagotovljen dostop do sodnega varstva, kjer so njene pravice varovane enako kot pravice drugih oseb v enakem položaju, vendar tožbe ni vložila pravočasno. Njena tožba ni bila zavrnjena zaradi preuranjenosti, tega niti ni zatrjevala v postopku. Njen položaj gospodarskega subjekta ni primerljiv s položajem potrošnika v primeru švicarskih frankov, kar neutemeljeno navaja pritožba. Odločitev sodišča ne posega v ustavne pravice tožeče stranke, niti v načelo pravne države ne, saj so pravne posledice nastopile zaradi neaktivnosti tožeče stranke.

19.Celotna škoda je bila znana že pred začetkom stečajnega postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je navedlo tudi prvostopno sodišče, stečajni postopek nad glavnim izvajalcem ni ovira za odločitev o odškodninskem zahtevku. Toženec, ki tožniku plača celotno odškodnino pred koncem stečajnega postopka, namesto njega vstopi v položaj upnika v stečajnem postopku.

20.Pritožba ni utemeljena.

21.Pritožba izpodbija prvostopno sodbo in sklep v prvi točki izreka (zavrnjen zahtevek) in v drugi točki izreka sklepa, kjer je odločeno o stroških postopka. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba in sklep prvostopnega sodišča v navedenem obsegu (350/I člen ZPP). Medtem ko, prva točka izreka sklepa (glede umika) pritožbeno ni izpodbijana in je sklep prvostopnega sodišča v tem delu pravnomočen. Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

22.Za pritožbo ni sporno, da je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja. Za zastaranje odškodninske terjatve sta določena subjektivni (relativni) in objektivni (absolutni) zastaralni rok (352. člen OZ). Subjektivni zastaralni rok določa prvi odstavek 352. člena OZ, objektivni zastaralni rok je določen v drugem dostavku 352. člena OZ in začne teči, ko je škoda nastala. Odškodninska terjatev absolutno zastara v petih letih odkar je škoda nastala, ne glede na to kdaj so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka in ne glede na to ali je subjektivni rok potekel ali ne. Povedano drugače, terjatev je zastarana, ko je potekel objektivni zastaralni rok, ne glede na subjektivni zastaralni rok.

Glede objektivnega zastaralnega roka

23.Neutemeljene in napačne so pritožbene navedbe, da škoda tožeči stranki do konca stečajnega postopka dejansko sploh ni nastala in ni bila znana, ker bi lahko bila tožeča stranka v stečajnem postopku tudi v celoti poplačana. Prvostopno sodišče je v 12., 13. in 14. točki obrazložitve, pravilno pojasnilo, da je tožnici škoda zaradi očitanih (protipravnih) ravnanj tožene stranke (predčasnega plačila tožene stranke neposredno glavnemu izvajalcu) nastala en dan po zapadlosti terjatve po najpozneje izdanem računu, to je računu št. 261/10, ki je zapadel v plačilo dne 20. 1. 2011 in je zamuda ter škoda zaradi neplačila nastala najkasneje 21. 1. 2011. Na ta dan je zapadla morebitna odškodninska terjatev tožeče stranke in je začel teči petletni objektivni zastaralni rok, v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ. Celotna odškodninska terjatev je tako absolutno zastarala v januarju 2016, saj je bila tožba vložena 26. 11. 2020. Celoten obseg škode, (ki jo predstavljajo neplačani, vtoževani računi za dobavljeno blago), je bila znana tožeči stranki že ob zapadlosti neplačanih in kasneje tudi vtoževanih računov in se tekom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem (A. A.) ni povečevala, temveč se je z delnimi plačili iz stečajne mase le zmanjševala. Sodišče je odločalo v tem postopku o odškodninski terjatvi tožeče stranke v razmerju do tožene stranke na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). V stečajnem postopku je družba A. A. (glavni izvajalec) tožeči stranki dolgovala isti znesek na podlagi pogodb sklenjenih med tožečo stranko in A. A., ki so bile podlaga izdanim, zapadlim računom. Družba A. A. kot glavna izvajalka in tožena stranka kot naročnik sta solidarno odgovorni za plačilo podizvajalčeve (tožnikove) terjatve. Gre za nepristno solidarnost, ki je v sodni praksi dopustna tedaj, ko pravni naslov za oba zavezanca ni isti, oba dolžnika pa sta dolžna plačati isto. Upnik solidarne obveznosti sme izpolnitev zahtevati od vsakega od solidarnih dolžnikov (395. člen OZ). Dolžnik, ki je izpolnil, sme zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj (prvi odstavek 404. člen OZ). Upoštevati je tudi ureditev po tretjem odstavku 404. člena OZ, ki določa, da se dolg, ki pade na sodolžnika, od katerega ni mogoče dobiti povračila, sorazmerno porazdeli na vse ostale sodolžnike. Kar pomeni, da je upnik lahko od enega od solidarnih dolžnikov poplačan v celoti, če je drug solidarni dolžnik plačilno nesposoben. Tisti, ki je plačal pa sme nato od plačilno nesposobnega ustrezno regresirati plačani znesek. Pritožba nima prav, da škoda do konca stečajnega postopka sploh še ni nastala in tudi ne, da je tožbeni zahtevek morebiti preuranjen. Morebitna plačila iz stečajne mase le zmanjšajo že nastalo škodo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni.

24.Pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 187/2017, da se začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na čas nastanka škode, ki nujno ne sovpada z nastankom škodnega dogodka, temveč škoda lahko nastane tudi kasneje, kar naj bi prvostopno sodišče spregledalo, ni utemeljeno. Prvostopno sodišče je nastanek škode pravilno ugotovilo kot je že bilo pojasnjeno. Sodna praksa na katero se sklicuje pritožba v konkretnem primeru tudi ni uporabljiva, saj se nanaša na zastaranje pogodbene odškodninske terjatve, medtem ko tožeča stranka v konkretnem primeru uveljavlja zahtevek na podlagi neposlovne odškodninske obveznosti (po 131. členu OZ). Pričakovanja pritožnice, da bo njena terjatev v celoti poplačana iz stečajne mase niso odločilna za odločitev v tej zadevi. Gre zgolj za neka ugibanja (predvidevanja), ki se niso uresničila, saj je tožeča stranka tožbo vložila. Nerelevantno za odločitev v tem postopku je tudi pritožbeno navajanje, da bi pritožnici nastali visoki pravdni stroški, če bi vložila tožbo pravočasno v letih 2011-2016, nato pa bila v celoti poplačana v stečajnem postopku. Ponovno gre zgolj za ugibanja, ki se niso uresničila in niso relevantna.

25.Pritožba na več mestih in na različne načine skuša neuspešno prepričati, da tožbeni zahtevek do trenutka končanja stečajnega postopka ne more biti prepozen, da škoda sploh še ni nastala, ker bi terjatev tožeče stranke teoretično lahko bila v stečajnem postopku tudi v celoti poravnana. Vendar so takšne pritožbene navedbe zmotne, kot je že bilo pojasnjeno. Tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi ni preuranjen iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo v 23. točki obrazložitve te sodbe in jih na tem mestu ne ponavlja. Tudi sicer za pritožbo ni sporno, da tožbeni zahtevek ni preuranjen. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka šele na podlagi obvestila stečajnega upravitelja z dne 18.11.2020, lahko ugotovila, da ji bo ob zaključku stečajnega postopka nad družbo A. A. nastala škoda in je šele takrat postal ugotovljiv obseg škode. Prvostopno sodišče je pravilno opredelilo, da je škoda tožeči stranki nastala že pred uvedbo stečajnega postopka nad družbo A. A. Celoten obseg škode, je bil znan tožeči stranki že ob zapadlosti neplačanih (in kasneje vtoževanih) računov in se je z delnimi plačili iz stečajne mase škoda le zmanjševala, kar je prvostopno sodišče pojasnilo v 14. točki obrazložitve in k temu ni kaj dodati. Obrazložitev prvostopnega sodišča v tem delu povsem zadošča, prvostopna sodba razloge o odločilnih dejstvih ima, ti so med seboj skladni in prepričljivi in se očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišču prve stopnje ni pripetila. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno pravo glede.

26.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče z odločitvijo v konkretni zadevi nedopustno odstopilo od ustaljene sodne prakse, pri čemer se pritožba sklicuje na sodno prakso v primeru družbe F. F. Družba F. F., je bila prav tako podizvajalec pri izgradnji predora A. Okrožno sodišče v Celju je v navedeni zadevi (opr. št. I Pg 170/2012 z dne 2.10.2012), zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi preuranjenosti, ker stečajni postopek v trenutku vložitve tožbe še ni bil končan. Odločitev prve stopnje je potrdilo Višje sodišče v Celju, opr. št. Cpg 64/2013 z dne 20.6.2013, sklicujoč se med drugim tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 184/2009. Odločitev v navedeni zadevi ni ustaljena sodna praksa, kot zmotno navaja pritožnica, kar je pojasnilo že prvostopno sodišče v 14. točki obrazložitve. Judikat VS RS II Ips 184/2009, na katerega opira svojo odločitev pritožbeno sodišče v zadevi Cpg 64/2013 z dne 20.6.2013, se nanaša na institut odgovornosti zastopnikov obvladujoče družbe po določbi 476. člena ZGD in ne predstavlja ustaljene sodbe prakse, saj gre za edini judikat VSRS o vprašanju zapadlosti terjatve iz 476. člena ZGD (sedaj 543. člen ZGD-1), ki mu ostala sodišča pri odločanju o tem institutu kasneje niso sledila. Četudi drži, da je ravno sodišče pred katerim teče ta konkretni postopek sprejelo odločitev v zadevi F. F., pa pritožba spregleda in zamolči, da je naslovno sodišče odločalo tudi v primerljivih zadevah glede odškodninskih zahtevkov podizvajalcev zoper naročnike kot so npr. Č. Č. zoper C. C., kjer je ugodilo tožbenemu zahtevku. Enaka stališča so bila kasneje zavzeta tudi v zadevah D. D. zoper C. C.in E. E., kjer je večinska sodna praksa štela, da tožbe zoper naročnike vložene pred zaključkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem, niso preuranjene in je dopustno o tožbenem zahtevku na plačilo škode odločiti še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačil iz stečajne mase. Stališče iz leta 2010, na katerega se sklicuje pritožba, glede na drugačno stališče sodne prakse v letu 2011 v primerljivih zadevah, očitno ni bilo enotno sprejeto in tudi ni v skladu z ostalimi judikati VS RS o teku zastaralnih rokov odškodninskih terjatev, kar je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče v 14. točki obrazložitve. Pritožba tako povsem neutemeljeno navaja, da bi bila njena tožba v konkretni zadevi, če bi jo vložila pravočasno, v letih 2011- 2016, zavrnjena kot preuranjena, ker stečajni postopek nad glavnim izvajalcem A. A. še ni bil končan. Povsem zanemari ali pa spregleda, da je isto sodišče v letu 2011 odločalo tudi v primeru Č. Č. zoper C. C., kjer je ugodilo zahtevku podizvajalca, saj je večinska sodna praksa štela, da zahtevki podizvajalcev zoper naročnika zaradi plačila škode (po 131. členu OZ) niso preuranjeni pred zaključkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem (glej 23. točko obrazložitve te sodbe). Neutemeljeno se pritožba sklicuje, da ji navedene odločbe niso bile znane, saj so sodne odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, javno objavljene in bi se pritožnica z njimi lahko seznanila. Glede predloga za obnovo postopka v primeru družbe F. F. d.d., pa tudi ni mogoče govoriti, da je bilo stališče sodišča enako še v letu 2019, če odločba prvostopnega sodišča sploh ni bila pritožbeno preizkušena. Ne gre torej za nikakršno enotno postopanje sodišč in ustaljeno sodno prakso v primeru F. F. d.d. kot zmotno navaja pritožba, ki se sklicuje na odločitev v navedeni zadevi.

27.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prišlo z odločitvijo v predmetni zadevi do grobih posegov v ustavno zagotovljene pravice, zlasti pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ker je odločitev v očitnem neskladju z ustaljeno sodno prakso. Kot je že bilo pojasnjeno se pritožba sklicuje zgolj na odločitev v zadevi (F. F., ki se opira na sodbo VSRS II Ips 184/2009), ki pa ne pomeni ustaljene sodne iz že pojasnjenih razlogov. Poleg tega že sama pritožba citira večje število sodnih odločb (v zadevah Č. Č., D. D., E. E.), ki časovno sovpadajo tudi z odločitvijo v zadevi F. F., kjer so sodišča (med njimi tudi Okrožno sodišče v Celju in Višje sodišče v Celju v zadevi Č. Č.) odločila, da terjatev podizvajalcev ni preuranjena in so ugodila tožbenim zahtevkom podizvajalcev na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti (131. člena OZ) zoper naročnika. Povsem jasno torej je, da navedena zadeva na katero se sklicuje tožeča stranka (sodba VSC Cpg 64/2013 z dne 20.6.2012, ki se opira na sodbo VS RS II Ips 184/2009 z dne 23. 12. 2010) ne predstavlja enotne, še manj pa ustaljene sodne prakse. Z izpodbijano sodbo ni prišlo do nobenega odstopa od ustaljene sodne prakse in tudi ne do očitanih kršitev.

28.Tožeča stranka je imela zagotovljen dostop do sodnega varstva, drugače v postopku niti ni trdila, saj je bila tožba obravnavana in zavrnjena zaradi zastaranja odškodninske terjatve (352. člen OZ), ne zaradi preuranjeno vloženega zahtevka. Njene pravice so bile varovane enako kot pravice drugih oseb v enakem položaju. Tožeča stranka ima status gospodarske družbe, gre za gospodarski spor in ne gre za primerljiv položaj s potrošniki v zvezi s krediti v švicarskih frankih. Odločitev naslovnega sodišča ne posega v ustavne pravice pritožnice, niti v načela pravne države. Kršitve pravic ni bilo, saj tožeča stranka ni postopala z zadostno skrbnostjo in tožbe ni vložila pravočasno, kar je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo v 12. in 15. točki obrazložitve. Tožeči stranki je bilo ves čas znano, kdo je naročnik oziroma investitor projekta, saj je bila seznanjena s Pogodbo o izvedbi javnega naročila izgradnje predora ... 1982/09, ki je bila tudi javno objavljena v postopku javnega naročila in je vedela kdo so stranke pogodbe. Ne drži torej, da je za povzročitelja izvedela šele 2020. Prav tako je tožeča stranka imela možnost, da pred iztekom zastaralnih rokov ugotovi podatke o izvršenih predčasnih plačilih tožene stranke glavnemu izvajalcu (na način kot so to ugotovili drugi podizvajalci, ki so od tožene stranke kot naročnika zahtevali plačilo neporavnanih računov) in okoliščine iz katerih je že takrat izhajala protipravnost ravnanja tožene stranke in bi objektivno gledano lahko tožbo vložila pravočasno, še preden je prejela obvestilo stečajnega upravitelja z dne 18. 11. 2020 in izvedela za kreditno in zastavno pogodbo. Da bi tožeča stranka tožbo lahko vložila pravočasno izhaja tudi iz samih tožbenih navedb, saj je sama navedla, da je tožena stranka po vsakokratnem obvestilu posameznega podizvajalca slednjemu navedla, da so bile vse prejšnje situacije predčasno plačane, kar pomeni, če bi tožeča stranka toženo obvestila o neplačanih zapadlih računih, bi prejela enake informacije o predčasnih plačilih, kar bi ji zadoščalo za uveljavljanje tožbenega zahtevka za plačilo odškodninske obveznosti, vendar tega ni storila. Nobene pravice tožeči stranki niso bile kršene.

29.Pritožba nepravilno povzema sodno prakso v zadevi Č. Č., D. D. in družba E. E., iz katerih izhaja, da je večinska sodna praksa štela, da tožbe vložene zoper naročnika, ki so vložene pred zaključkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem, niso preuranjene. V navedenih zadevah je bilo izpostavljeno, da tožbeni zahtevek ni preuranjen, ker dokončna višina škode še ni znana in bo znana, ko bo jasno, koliko bo dobila plačano iz stečajne mase glavnega izvajalca (stečajnega dolžnika). Tožbeni zahtevek ne more biti preuranjen niti iz razloga, ker stečajni dolžnik in tožena stranka odgovarjata za poplačilo terjatve solidarno, gre za nepristno solidarnost, ki je dopustna v sodni praksi, ko pravni naslov ni isti za oba zavezanca, oba pa sta dolžna plačati isto. Tekom stečajnega postopka se s plačili iz stečajne mase takšna škoda le zmanjšuje. Upnik je lahko od enega izmed solidarnih dolžnikov poplačan tudi v celoti, če je drug solidarni dolžnik plačilno nesposoben, tisti, ki je plačal pa sme nato od plačilno nesposobnega ustrezno regresirati plačani znesek. Ne drži torej, da so sodišča pojasnila, da škoda sploh še ni nastala, kot zmotno navaja pritožba. Zavajajoče so tudi pritožbene navedbe, da sodišča v navedenih zadevah (Č. Č., ...) niso ugotovila, da bi podizvajalcem škoda nastala v trenutku zapadlosti posameznih računov, da so sodišča zgolj dopustila vložitev zahtevkov pred koncem stečajnega postopka, niso pa navedla, da bi bilo to nujno, saj sodišča v navedenih zadevah niso odločala o zastaranju odškodninske terjatve. Pritožba skuša ponovno neuspešno prepričati, da škoda do konca stečajnega postopka sploh ni nastala.

30.Očitki o nedopustnem postopanju tožene stranke, ki enkrat zagovarja stališče, da so zahtevki podizvajalcev preuranjeni, drugič pa, da so zastarani, niso utemeljeni. V konkretni zadevi je tožena stranka od začetka postopka uveljavljala ugovor zastaranja terjatve v skladu z določili ZPP in v okviru zakonsko dopustnih možnosti (352. člen OZ). Sodišče je ugovor tožene stranke presojalo in ugotovilo, da je terjatev zastarala in so tovrstni očitki neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ni zaznalo nobene zlorabe tega instituta s strani tožene stranke.

31.Pritožba neutemeljeno očita, da pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne upošteva posameznega primera, pomenijo nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča. Do kršitve navedene pravice ni prišlo, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v 28. točki obrazložitve. Zastaralnih rokov sodišče ni razlagalo pretogo, temveč glede na okoliščine konkretnega primera. Ob zadostni skrbnosti bi tožnik lahko uveljavljal svoj zahtevek pravočasno (15. točka obrazložitve prvostopnega sodišča in 28. točka te sodbe).

Subjektivni zastaralni rok:

32.Zmotne in zavajajoče so pritožbene navedbe glede teka subjektivnega zastaralnega roka, da se z dnem objave oklica o začetku stečajnega postopka tožeča stranka ni mogla seznaniti z obsegom in višino škode ter povzročiteljem škode. Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena OZ). Subjektivni zastaralni rok začne teči, ko oškodovanec ve za oba pogoja, oziroma, ko bi glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za oba pogoja. Kar pomeni, da se tudi od oškodovanca pričakuje določena skrbnost na kar je opozorilo tudi prvostopno sodišče v 14. in 15. točki obrazložitve. Tožeča stranka je namreč za toženo stranko (kot naročnika in povzročitelja) vedela ves čas, saj je bila seznanjena s Pogodbo o izvedbi javnega naročila izgradnje predora ... 1982/09, ki je bila tudi javno objavljena v postopku javnega naročanja. Vedela je, kdo so stranke pogodbe. Seznanjena je bila s celotnim obsegom škode (višino neplačanih računov), z začetkom stečajnega postopka (objavljenim oklicem o začetku stečajnega postopka) nad glavnim izvajalcem 23. 2. 2011, je tožeči stranki lahko postalo jasno, da neposredno od stečajnega dolžnika verjetno ne bo prejela poplačila celotne terjatve. Tožeča stranka je imela možnost, da pravočasno ugotovi vse potrebne podatke za vložitev odškodninske tožbe na način kot so to zahtevali drugi podizvajalci, ko so od tožene stranke (naročnika) zahtevali plačilo neporavnanih računov. Takšnega zahtevka tožeča stranka na toženo stranko ni naslovila. Če bi ga, bi od tožene stranke prejela odgovor z navedbo razlogov za odklonitev plačila (predčasno plačilo glavnemu izvajalcu). Tožeča stranka namreč v tožbi sama navaja, da je tožena stranka po vsakokratnem obvestilu posameznega podizvajalca o neplačilu slednjemu navedla, da so bile vse prejšnje situacije že predčasno plačane, kar pomeni, da bi tudi tožeča stranka prejela od tožene stranke enake informacije, če bi jo obvestila o neplačanih zapadlih računih. Tako bi razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za vložitev odškodninske tožbe, vendar tega ni storila. Glede na vse navedeno, je prvostopno sodišče ocenilo, da je v trenutku objave oklica začetka stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem 23. 2. 2011, tožeča stranka ob potrebni skrbnosti, mogla in morala razpolagati z vsemi informacijami potrebnimi za vložitev odškodninske tožbe. Subjektivni zastaralni rok se je tako iztekel dne 23. 2. 2014, oziroma najkasneje v letu 2014, upoštevaje še potreben čas za pribavo dokumentacije za vložitev tožbe. Drugačne pritožbene navedbe v zvezi z oklicem objave stečajnega postopka se pokažejo kot neutemeljene. Sklicevanje na določila ZFPPIPP (242.in 243. člen ZFPPIPP) pa zavajajoča in nerelevantna za odločitev v tem postopku. Ob ugotovitvi, da je terjatev tožeče stranke absolutno zastarala, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je nerelevanten iztek subjektivnega zastaralnega roka. V izogib očitkom, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, se v nadaljevanju opredeljuje tudi do teh navedb.

33.Glede vedenja tožeče stranke o obsegu in višini škode, je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da ni mogoče slediti tožeči stranki, da je prvič izvedela za obseg in višino škode 18.11.2020 (iz elektronskega sporočila stečajnega upravitelja o dodatno priznanem izplačilu iz stečajne mase), saj je bil celoten obseg škode (v višini neplačanih, zapadlih in vtoževanih računov) tožeči stranki znan že pred uvedbo stečajnega postopka, kot je že bilo pojasnjeno. Ta škoda se je s posameznimi izplačili iz stečajne mase le zmanjševala, kar je prav tako že bilo pojasnjeno. Do poplačila tožeče stranke v stečajnem postopku v celoti ni prišlo, saj v tem primeru ta tožba ne bi bila vložena in so tovrstne pritožbene navedbe nerelevantne.

34.Glede vedenja tožeče stranke o oškodovalcu, okoliščinah primera, s katerimi naj bi tožeča stranka bila po pritožbenih navedbah seznanjena šele leta 2020, sklicujoč se na izpoved zakonitega zastopnika, ter da ji je bilo šele na podlagi predloženih listin (kreditne in zastavne pogodbe,....) znano, da je za škodo odgovorna tožena stranka, niso utemeljene. Prvostopno sodišče je v 15. točki obrazložitve pojasnilo zakaj ni možno slediti tem pritožbenim navedbam. Tožeča stranka je za toženo stranko vedela ves čas postopka, saj je bila seznanjena s pogodbo ... 1982/09, kar je že bilo pojasnjeno. Tožeča stranka je imela možnost da pravočasno ugotovi preostale potrebne in zadostne podatke o izvršenih predčasnih plačilih tožene stranke glavnemu izvajalcu na način kot so to ugotovili in naredili drugi podizvajalci, ko so od tožene stranke zahtevali plačilo neplačanih zapadlih računov. Če bi obvestila toženo o neplačanih zapadlih računih, bi od tožene prejela informacije potrebne za vložitev odškodninske tožbe, kar je tudi že bilo pojasnjeno. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je preverljiva, v skladu z 8. členom ZPP, saj je prvostopno sodišče ocenilo vse dokaze vsakega posebej in vse skupaj. Prvostopna sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj skladni in se očitana 14. točka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, prvostopnemu sodišču ni pripetila.

35.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se je tožeča stranka prvič seznanila z sodnimi odločbami Č. Č., D. D. in E. E. šele, ko so bile s strani odvetnika predstavljene zakonitemu zastopniku tožeče stranke, saj so odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije javno objavljene in bi se z vsebino le teh tožeča stranka lahko seznanila. Nerelevantno in neutemeljeno za odločitev v tej zadevi je tudi pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na protipravno ravnanje tožene stranke in odškodninsko odgovornost tožene stranke, v smislu, da je nekaj podizvajalcev že dobilo povrnjeno škodo od tožene stranke, tožeča pa ne, saj je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen zaradi zastaranja odškodninske terjatve. Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja, se mu s protipravnostjo, (ki jo je sicer ugotovilo v izpodbijani sodbi) in odškodninsko odgovornostjo tožene stranke do podizvajalcev pri projektu izgradnje predora A., kot predpostavkama odškodninske odgovornosti, ni bilo potrebno več ukvarjati in so pritožbeni izseki iz odločbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1392/2011 z dne 6. 1. 2014, odločbe Višjega sodišča v Celju I Cpg 247/2014 z dne 7. 12. 2014 ter revizijske odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 53/2015 (I Pg 1392/2011) z dne 31. 8. 2016 (Č. Č.), odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, X Pg 1337/2013 z dne 11. 12. 2014, odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 402/2015 z dne 1. 2. 2017, odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2318/2018 z dne 23. 4. 2019 E. E. d.o.o., odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 725/2019 z dne 22. 1. 2020, ki potrjujejo protipravno ravnanje in odškodninsko odgovornost tožene stranke, nerelevantni. Tožeča stranka ni pravni laik temveč gospodarski subjekt od katerega se zahteva skrbnost dobrega gospodarstvenika in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

36.Glede na pojasnjeno pritožba neutemeljeno očita, da je prvostopno sodišče napačno in arbitrarno določilo tek subjektivnega zastaralnega roka, saj je upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je odškodninska terjatev zastarala, ker je potekel tako objektivni kot tudi subjektivni zastaralni rok iz 352. člena OZ, je pravilna. Pritožba neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP, ki se sodišču prve stopnje ni pripetila. Prav tako pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitve pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je prvostopno sodišče izreklo in opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Sodišču prve stopnje se prav tako ni pripetila kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba razloge o odločilnih dejstvih ima, ti so med seboj skladni in preverljivi. Sklicevanje pritožbe na odškodninsko odgovornost tožene stranke glede na izpostavljeno sodno prakso ni relevantno, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja.

37.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

38.O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

39.Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo za odgovor na pritožbo priglašenih 2750 točk po tarifi številka 22/1 Odvetniške tarife ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR, z 22% DDV, skupaj znaša 2.040,45 EUR.

40.Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.040,45 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------

1Prvi odstavek 352. člena OZ določa: Odškodninska terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki je škodo povzročil.

2Drugi odstavek 352. člena OZ določa: V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

3Vsebine kot je navedena v pritožbi v odločbi VSRS III Ips 187/2017 ni zaslediti, podobna vsebina je le v odločbi III Ips 87/2017 -3.

4VSRS III Ips 187/2017 :"Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode. Ta ne sovpada nujno z nastankom škodnega dogodka. Tedaj je le vzpostavljeno odškodninsko razmerje. Tako za pogodbeno škodo ni nujno, da nastane istočasno s škodnim dogodkom temveč lahko nastane tudi kasneje, zaradi česar ni nujno, da bi zastaranje pogodbene odškodninske terjatve začelo teči že s kršitvijo pogodbene obveznosti"

5Da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je s predčasnimi izplačili toženi stranki onemogočila, da bi tožeča stranka prišla do poplačila...

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 352, 352/2, 631

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sodba Cpg 97/2024, z dne 07.03.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:CPG.97.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.