Jedro

Glede na zagovornikove navedbe, da bi bila prisotnost obdolženca v kazenskem postopku dosežena z uporabo milejšega ukrepa, ker je obdolženec med postopkom dal obljubo, da se bo odzival na pozive sodišča, da bo sporočal svoje bivališče in da se ne bo izogibal postopku, je treba upoštevati, da pripor ni bil podaljšan iz razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ampak iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 31.5.2002 podaljšalo pripor tudi zoper obd. E.K. do 18.6.2002, in sicer iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik obd. E.K. se zoper ta sklep ni pritožil, pač pa so se pritožili obd. D.H. in njegov zagovornik ter zagovorniki obdolženih I.S., D.H., A.J. in L.M., njihove pritožbe pa je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 20.6.2002 zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik obd. E.K. je dne 19.6.2002 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 31.5.2002, v kateri kar na treh mestih nepravilno navaja, da je senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom z dne 31.5.2002 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora. Okrožno sodišče v Kopru namreč s sklepom z dne 31.5.2002 ni odločalo o pritožbi, pač pa o podaljšanju pripora zoper sedem soobdolžencev, o pritožbi zoper ta sklep, zoper katerega se zagovornik obd. E.K. sicer ni pritožil, pa je, kot je že navedeno, odločalo Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 20.6.2002. Sicer pa zagovornik obd. E.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, predlaga pa, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zagovornik izpodbija sklep o podaljšanju pripora z navajanjem okoliščin, ki naj ne bi utemeljevale suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Pripor pa je, upoštevaje količino mamila, ki je predmet tega kaznivega dejanja, skladen tudi z načelom sorazmernosti.

Zahteva zagovornika obd. E.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovornik obd. E.K. uvodoma v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, pa je iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko zatrjuje, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, oporeka pa tudi ugotovitvi sodišča o sorazmernosti, ki jo predstavlja obdolženčevo dejanje glede ogrožanja varnosti ljudi ter med pravico obdolženca do osebne svobode. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni odveč pripomniti, da je bilo s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave ugotovljeno, da je tudi obd. E.K. utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanje po 1. odstavka 196. členu KZ, po končani preiskavi pa je bila tudi zoper tega obdolženca vložena obtožnica, ki je postala pravnomočna dne 26.7.2002, ko so bili zavrnjeni zoper njo vloženi ugovori. Glede na navedbe obdolženčevega zagovornika, da bi bila prisotnost obdolženca v kazenskem postopku dosežena z uporabo milejšega ukrepa, ker je obdolženec med postopkom dal obljubo, da se bo na pozive sodišča odzival, da bo sporočal svoje bivališče in da se ne bo izogibal postopku, pa je potrebno še dodati, da zoper obdolženca ni bil podaljšan pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, torej zaradi begosumnosti, pač pa po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, torej zaradi ponovitvene nevarnosti, katero je sodišče ugotovilo med drugim tudi zaradi njegovega prejšnjega življenja, saj je bil že obsojen zaradi kaznivih dejanj po 2. odstavku 311. člena KZ in po 2. odstavku 197. člena KZ.

Zahteva zagovornika obd. E.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).