Jedro

Ne glede na to, da je bil tožnik v času pred zaključkom napredovalnega obdobja imenovan za mentorja in da je v tem času pripravil mentorski načrt, je dejstvo, da je mentorstvo opravljal šele po poteku napredovalnega obdobja. Iz tega razloga mu tožena stranka pri oceni utemeljeno ni podala dodatnih točk iz naslova mentorstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: razveljavilo sklep št. ... z dne 30. 5. 2008 v delu, ki določa, da se 10 točk prenese v naslednje napredovalno obdobje ter sklep št. ... z dne 4. 7. 2008 in sklep št. ... z dne 3. 9. 2008 ter naložilo toženi stranki, da je dolžna izdati tožeči stranki v roku 30 dni dopolnilno odločbo k odločbi z dne 30. 5. 2008, v kateri je dolžna upoštevati napotke sodišča iz sodbe glede priznanja točk, ki se prenesejo v naslednje napredovalno obdobje (I. odstavek izreka); zavrnilo tožnikov zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati mesečno razliko plače med količnikom 3,8 in 4,0 za obdobje od 1. 6. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka (II. odstavek izreka sodbe); sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki je naveden med pritožbenimi razlogi v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 do 45/2008). Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je razsodilo, da se v naslednje napredovalno obdobje prenese le 50 točk in ne višje število. Napačno je stališče, da tožnik v napredovalnem obdobju od 15. 3. 2005 do 1. 5. 2008 ni upravičen do točk za mentorstvo, saj ne drži ugotovitev sodišča, da je tožnik mentorstvo izvajal šele po poteku tega napredovalnega obdobja. Mentorstvo mu je bilo določeno 18. 3. 2008, torej v času, ki ga ocenjevalno obdobje zajema, in v teku napredovalnega obdobja je tožnik moral predložiti tudi izvedbeni načrt, ki ga je odobril njegov nadrejeni, kar pomeni, da je obveznosti, ki mu jih je nalagalo mentorstvo, že začel izvajati. Zato bi moralo sodišče naložiti toženi stranki, da mu mora z novo odločbo priznati tudi 50 točk za mentorstvo, kar pomeni, da bi mu ob pravilni uporabi prava moralo pripadati skupaj 100 dodatnih točk za napredovanje. Glede stroškov postopka pa tožnik navaja, da je v večjem delu zahtevka uspel, zato bi mu morala tožena stranka povrniti stroške po načelu uspeha. V tem okviru naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in naloži toženi stranki, da tožniku za napredovanje prizna dodatnih 100 in ne le 50 točk, ter stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je pri navedenem preizkusu ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa še dodaja: Glede na določbo 5. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS št. 41/1994 s spremembami), po kateri se v napredovalno obdobje šteje čas, ki ga je zaposleni prebil na delovnih mestih enake ali podobne zahtevnosti, se za tožnika šteje v napredovalno obdobje čas od 15. 3. 2005 do 1. 5. 2008. Tožnik po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni upravičen do točk za mentorstvo, ker ga je dejansko izvajal šele po preteku napredovalnega obdobja, v obdobju od 26. 5. 2008 do 1. 8. 2008. To potrjujejo listine v spisu. Zlasti iz izvedbenega načrta praktičnega izobraževanja študenta Višje ... šole U.Š. (priloga A11), ki mu je bil za mentorja dodeljen tožnik, izhaja, da morajo študenti Višje ... šole opraviti 10 tednov praktičnega izobraževanja v obdobju od 26. 5. 2008 do 1. 8. 2008 (v tem času se po načrtu prične neposredno delo z mentorjem). Bistvena je ugotovitev o dejanskem poteku mentorstva. Čeprav je bil tožnik za mentorja imenovan že v marcu 2008 in je za ta namen pred začetkom mentorstva izdelal izvedbeni načrt, to ne more biti odločilno, ker se je mentorstvo v celoti izvajalo po poteku napredovalnega obdobja. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti ni mogoče upoštevati stališča tožnika, da bi moralo sodišče naložiti toženi stranki priznanje 50 točk za mentorstvo tožniku zato, ker je tožnik prepričan, da mu tožena stranka v bodoče teh točk za napredovanje ne bo upoštevala zaradi tega, ker je bil sprejet Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki je pogoje za napredovanje uredil drugače. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da tožnik do dodatka za mentorstvo v obravnavanem napredovalnem obdobju ni upravičen.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožnik je deloma uspel v zadevi, vendar nikakor ne z večjim delom tožbenega zahtevka kot zmotno meni pritožba. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pravilna in skladna z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP.

Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker v pritožbenem postopku ni uspel (165., 154. člen ZPP).