Jedro

Nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja očitne kršitve materialnega zakona. Zato to ne more biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odst. 274. in 1. odst. 276. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.12.2000. Tožena stranka je z njo po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti v celoti razveljavila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 1.6.2000. Z njo je prvostopni organ vrnil upravičencem pokojnemu J.V., pokojni A.R. in pokojnemu J.V. nepremičnino ..., ki je vknjižena kot družbena lastnina v upravi Občine L.C., pri vl. št. 186, parc. št. 203/38 k.o. A. Navedeno nepremičnino, ki v naravi predstavlja 9 stanovanj in vrnjenim stanovanjem pripadajoč delež na skupnih prostorih, delih in napravah v stavbi P. ulica in ustrezni delež na zemljišču parc. št. 203/38, jim je vrnil z vzpostavitvijo lastninske pravice, in sicer vsakemu od upravičencev do 1/3. Določen je tudi zavezanec za vrnitev in skrbnik za posebne primere. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da je bil očitno prekršen materialni zakon. Upravni organ prve stopnje je odločil, da so upravičenci do vrnitve predmetnih nepremičnin pokojni J.V,, A.R. in J.V., saj je štel, da so bile navedene nepremičnine zaplenjene z odločbo z dne 29.8.1945. Toda navedeni upravičenci ne izpolnjujejo pogojev za upravičenca glede celotne nepremičnine. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da so omenjeni trije bili vknjiženi kot lastniki, in sicer vsak do 1/6, medtem ko je bil na 1/2 navedene nepremičnine vknjižen kot lastnik M.V. Na podlagi zaplembene odločbe z dne 29.8.1945, na katero se sklicuje prvostopni organ, je bil zaplenjen le njihov delež, vsakemu 1/6 na navedeni nepremičnini, pri 1/2 nepremičnine, kjer je bila vknjižena last M.V., pa je vknjižena lastninska pravica v korist FLRJ, in sicer na podlagi odločbe z dne 21.1.1947. Prvostopni organ je tako določil kot upravičence do vrnitve premoženja osebe, ki glede celotnega navedenega premoženja, ki jim ga je vrnil, ne izpolnjujejo pogojev za upravičenca. Te osebe namreč niso bile v času podržavljenja lastniki navedenega premoženja v deležu, v katerem se ji vrača. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka napačno zaključila, da pravna prednika tožnikov nista izpolnjevala pogojev za denacionalizacijskega upravičenca glede celotnega premoženja. Tožena stranka je odločbo z dne 21.1.1947 napačno materialnopravno presodila. Dala ji je pomen odločbe, ki pomeni podlago za podržavljenje. Po mnenju sodišča pa navedena odločba pomeni le izvedbeno odločbo zapuščinskega sklepa, sprejetega na zapuščinski obravnavi, na podlagi katerega je bila zapuščina prisojena FLRJ, na podlagi zaplembenih odločb, izdanih J.V. in A.R. Zato sodišče ne soglaša z odločitvijo tožene stranke in njeno ugotovitvijo, da je prvostopni organ očitno prekršil materialni zakon. Zadeve ni vrnilo v nov postopek, saj je tožena stranka odločala o zadevi po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici.

Stranki z interesom (M.R.B. in dr. M.K.) v pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da odločba z dne 21.1.1947 dejansko pomeni zaplembeno odločbo, saj je bila izdana v zapuščinskem postopku na podlagi zapuščinske obravnave. Sodišče je odločalo o zaplembi v zapuščinskem postopku. Presoja sodišča prve stopnje je napačna. Sodišče je kršilo postopek, ker zadeve ni vrnilo v nov postopek. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da tožbo zavrne.

Tožnika v odgovoru na tožbo predlagata, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 274. člena ZUP in določbo 1. odstavka 276. člena ZUP lahko pritožbeni organ med drugim razveljavi odločbo organa prve stopnje in to v primeru, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Ta pogoj za uporabo navedenega izrednega pravnega sredstva v konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen.

Očitna prekršitev materialnega zakona naj bi po oceni tožene stranke bila podana s tem, da je organ prve stopnje kot upravičence do vrnitve štel osebe, ki glede celotnega premoženja ne izpolnjujejo pogojev za upravičenca. Toda ugotavljanje statusa upravičenca in obseg premoženja, ki je predmet vračanja, je po presoji pritožbenega sodišča v prvi vrsti ugotavljanje točnega, popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Tudi če je tožena stranka pri svoji odločitvi izhajala iz napačne ocene odločbe z dne 21.1.1947 (kot to ugotavlja v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje), gre še vedno za okoliščine, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne glede na to, da zaradi takšnega dejanskega stanja lahko pride do kršitve materialnega zakona.

Nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa ne predstavlja očitne kršitve materialnega zakona. Zato ne more biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe tožene stranke, to je zakonitost uporabljenega izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe prve stopnje po nadzorstveni pravici. Zatrjevanje pravilnosti oziroma nepravilnosti dejanskega stanja (kdaj je bilo premoženje zaplenjeno, pomen zapuščinske obravnave), ni podlaga navedene presoje. Odločba tožene stranke je bila izdana po uradni dolžnosti. Pritožbeni ugovor, da odločitev sodišča prve stopnje, ki zadeve ne vrača toženi stranki v nov postopek, pomeni kršitev pravice pritožnikov do pritožbe, zato ni utemeljen. Nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov zato ni podan.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.