Jedro

Tožnik je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazal z dovoljenjem za souporabo stanovanja v kraju izobraževanja. Zato mu je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v skladu z ZPPreb je določila šele novela ZŠtip z dne 2. 7. 2013, ki je v predmetni zadevi seveda ni mogoče uporabiti retroaktivno. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču, zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugoditvenem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 11. 2013 o zavrnitvi pritožbe v zvezi z zahtevanim dodatkom k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča (I. točka izreka). Tožniku je za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dodatka v plačilo do plačila, in sicer od zneska 85,53 EUR mesečno za čas od vsakega 16. v mesecu dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne 217,77 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ugoditveni del sodbe, vključno s stroškovnim izrekom izpodbija tožena stranka. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na 44. člen Zakona o štipendiranju, ki določa, da se o delitvi Zoisove štipendije vedno odloča z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s 1. septembrom za dijake oziroma 1. oktobrom za študente. Na ta dan morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje sprejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka, ki je glede na 3. člen Zakona o štipendiranju del štipendije, o katerem ni mogoče odločati samostojno in tega samostojno obravnavati. Do dodatka za bivanje je študent tako upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan študijskega leta in najkasneje v treh dneh od dneva te nastanitve tudi uredil prijavo začasnega prebivališča pri pristojnem organu. Sodišče naj bi zato zmotno razlagalo 30. člen Zakona o štipendiranju, ki sicer dejansko določa, da dodatek za bivanje pripada štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča, vendar zgodovinska in teološka razlaga kažeta na to, da namen zakonodajalca ni bil, da bi dodatek za bivanje pripadel vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Ker morajo biti pogoji za priznanje pravice izpolnjeni z dnem dodelitve, bi bila prijava začasnega prebivališča pravočasna do 4. 10. 2012. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bila zato odločba izdana ob uporabi podatkov iz uradnih evidenc, ki pa niso izkazovale prijavljenega začasnega prebivališča. Sklicuje se tudi na zadevo opr. št. Psp 571/2013, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da štipendist, ki 1. oktobra še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka od začetka šolskega oziroma študijskega leta, ampak šele od prijave začasnega prebivališča dalje.

V zvezi s stroškovno odločbo meni, da so neutemeljeno priznani stroški prevoza pooblaščenemu odvetniku, ter se pri tem sklicuje na zadevo opr. št. II Cp 3281/2011. Po navedeni sodni odločbi stranke sicer imajo pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si za zastopanje izberejo odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.

Tožeča stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja ničesar takega, da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani ugoditveni del sodbe je utemeljen s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

Sporno pravico o dodatku za bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča k že priznani pravici do nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije za šolsko leto 2012/2013 je potrebno izključno presojati po določbah Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 in 40/2005; v nadaljevanju ZŠtip), veljavnih v času izdaje izpodbijanega posamičnega upravnega akta. Torej po 30. v zvezi s 26. členom ZŠtip, ki opredeljuje pravico do navedenega dodatka pod pogojem bivanja zunaj kraja stalnega prebivališča. Z zakonom določeno bivanje izven kraja stalnega prebivališča kot pogoj za priznanje spornega denarnega dodatka pa seveda ni dovoljeno pogojevati z izkazano prijavljenostjo začasnega prebivališča po Zakonu o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006; v nadalj. ZPPreb-UPB1) kot zmotno meni tožena stranka. Z ZŠtip predpisani pogoj dejanskega bivanja je za pravnorelevantno študijsko leto 2012/2013 mogoče dokazati tudi z dejanskim prebivanjem, kot v obravnavani predmetni zadevi z dovoljenjem za souporabo stanovanja na naslovu A., v B. za čas od 15. 9. 2012 do 15. 10. 2013. Zadostuje torej dejstvo dejansko dokazanega bivanja v času študija zunaj kraja stalnega prebivališča, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar je z izpodbijanim ugoditvenim delom drugostopenjski upravni akt kot nezakonit pravilno odpravilo in od začetka študijskega leta zakonito priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji, vključno z vtoževanimi akcesornimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v skladu z ZPPreb je določila šele novela ZŠtip (Ur. l. RS, št. 56/2013 z dne 2. 7. 2013), ki je v predmetni zadevi seveda ni mogoče uporabiti retroaktivno. Opustitev prijave in posledično ne predložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato v okoliščinah konkretnega primera ne more imeti pravnih posledic na pravico do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, ker takšen pogoj ob odločanju za študijsko leto 2012/2013 še sploh ni bil predpisan.

Pravno irelevantno je tudi pritožbeno sklicevanje na materialnopravno stališče, zavzeto v zadevi opr. št. Psp 517/2013, v kateri je bilo dejansko zapisano, da pravica do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča pripada šele od prijave začasnega prebivališča dalje. Z enakimi argumenti kot v prejšnji točki te obrazložitve je bila interpretacija in uporaba 30. člena v zvezi s 26. členom ZŠtip spremenjena že v zadevi opr. št. Psp 234/2014 z dne 21. 8. 2014, zaradi česar pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper stroškovni izrek sodbe, s katero je toženi stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadaljevanju ZOdvT) naloženo povračilo 217,77 EUR, v katerega je zakonito vključenih tudi 18,50 EUR potnih stroškov iz naslova kilometrine. Gre namreč za strošek iz 2. točke opombe 6. dela Odvetniške tarife, ki je nastal v zvezi s poslovnim potovanjem s C., na katerem imata pooblaščena odvetnika sedež odvetniške pisarne, na obravnavo v D. in nazaj. Glede na organiziranost socialnega sodstva ima Delovno in socialno sodišče sedež v Ljubljani. Po tretjem odstavku 13. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) socialno sodišče posluje na območju celotne Republike Slovenije tako, da naroke opravlja med drugim tudi na sedežu drugih delovnih sodišč v državi. V sodno-socialnih sporih zato sploh ne more priti do izbire odvetnika v kraju zunaj območja sodišča. To pa pomeni, da stališče, sprejeto v zadevi opr. št. II Cp 3281/2011 v predmetni zadevi ne more biti uporabljivo, zato je pritožba tudi v tej smeri ostala brezuspešna.