Jedro

Načeloma drži, da rojstvo novih otrok ne more biti izgovor za znižanje obstoječe preživninske obveznosti, drži pa tudi, da so preživninski upravičenci vsi zavezančevi otroki in da se sredstva, ki so za to na razpolago, z njihovo številčnostjo pač manjšajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in preživnino, ki jo mora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 503/2003 z 10. 7. 2003 plačevati za mladoletnega sina, toženca, in sedaj znaša 200 EUR, od 1. 11. 2015 znižalo 80 EUR mesečno (I. točka). Višji zahtevek (tožnik je predlagal znižanje na 50 EUR mesečno) je zavrnilo (III. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (IV. tč.). Kot novo, spremenjeno okoliščino na strani tožnika je ugotovilo 100 % telesno okvaro zaradi bolezni hemofilije in levkemije ter posledično njegovo nesposobnost za kakršnokoli pridobitno delo, poleg tega pa še rojstvo dveh otrok (l. 2008 in l. 2010).

2. Proti sodbi se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava; predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da se okoliščine niso spremenile v takšni meri, da bi narekovale kar 60 % znižanje preživnine. Res je tožnik invalid, a prejema dohodke, sicer invalidnino, 500 EUR na mesec. Navaja, da je bil tožnik že ob prvi določitvi preživnine brez dohodkov, sedaj pa je za nazaj navajal drugače, češ da je imel tedaj taxi službo. Pravi, da tako in tako preživnine nikoli ni plačeval in da mati toženca zato prejema nadomestila od preživninskega sklada, 79 EUR mesečno. Tudi hemofilijo je tožnik imel že v času prve določitve, trdi pritožba. Nadalje meni, da ni prav, da daje sodišče prednost preživljanju drugih tožnikovih otrok. Meni, da tožnik mogoče še kaj zasluži na črno in da sodišče ni upoštevalo, da ima osebni avto. Dalje kot napačno graja oceno sodišča, da so se potrebe na strani tožnikove matere izboljšale. Četudi so se, je treba upoštevati vse razmere, saj je ožja družine pri tožniku šestčlanska, z možem skrbita za štiri otroke, na naslovu pa živi kar devet oseb. Poudarja, da je preživljanje otrok poglavitna skrb staršev, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih pravilno presodilo. Pravilno je uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

6. Glede na zanesljive ugotovitve sodišča prve stopnje ne drži pritožbena trditev, da se zdravstveno stanje tožnika od prejšnje določitve preživnine, kar je bilo leta 2003, ni bistveno, drastično, poslabšalo. Drži in ni bilo sporno, da že od rojstva boleha za hemofilijo, ugotovljeno pa je, da se je bolezen močno poslabšala, 2009 so mu zamenjali kolk, 2015 je bil operiran na gležnju, ima pogoste krvavitve v sklepe, l. 2013 je bil spoznan za 100 % invalida, potreben je pomoči in postrežbe.

7. Res je, da prejema invalidnino in druge socialne prejemke, vezane na njegovo zdravstveno stanje, v mesečni višini nekaj čez 500 EUR, po lastni izpovedi, ki jo povzema sodišče prve stopnje, pa je tudi v času prvega določanja preživnine s taxi službo zaslužil približno toliko. Vendar je dejstvo, da so se njegove pridobitne zmožnosti zaradi bolezni bistveno spremenile, in sicer so se praktično izničile. Pritožbene navedbe, da morda na črno kaj zasluži, so ugibanja brez podlage v izvedenih dokazih. Tudi navedbe o njegovem premoženjskem stanju, češ da ima osebni avto, so nekonkretizirane, dokazno nepodprte in nesklepčne. Prvostopenjsko sodišče glede tožnikovega premoženjskega stanja povzema neprerekana dejstva, da je šel tožnik leta 2012 v osebni stečaj, v katerem so mu bile (l. 2014) terjatve odpuščene, kar kaže na to, da aktivnega premoženja nima.

8. Res je, kar navaja pritožba, da preživljanje otrok poglavitna skrb staršev, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in da so starši za preživljanje svojih otrok dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da jim zagotovijo zdrav in skladen psihofizični razvoj. Vendar glede tega pri tožniku obstajajo objektivne omejitve, ko praktično ni sposoben preživljati niti samega sebe, saj se preživlja iz zdravstvenih in socialnih transferjev.

9. Kljub temu je sodišče določilo mesečni znesek, ki ga je dolžan prispevati za svojega mladoletnega sina – tožnika. Pritožbeno sodišče ne dvomi, kot ni dvomilo niti sodišče prve stopnje, da so se tudi potrebe mladoletnega tožnika glede na njegovo starost bistveno povečale glede na čas prve določitve preživnine v letu 2003 (sodišče prve stopnje jih oceni na 400 EUR mesečno). Gre za 14-letnega fanta, ki tako kot njegovi običajni vrstniki potrebuje različne dobrine, povezane s stroški, tako tiste nujne, kot one nekoliko manj nujne.

10. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka po določbi 129.a čl. ZZZDR upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti za bivanje, hrano, oblačila, obutev, varstvo, izobraževanje, vzgojo, oddih, razvedrilo in druge posebne potrebe otroka.

11. K vsemu temu oče več kot 80 EUR glede na svoje pridobitne (ne)zmožnosti ne more prispevati, saj je poleg tožnika dolžan preživljati še dva otroka. Ne drži, da daje izpodbijana odločitev prednost preživljanju drugih tožnikovih otrok, saj zanju prispeva po 60 EUR na mesec. Sodišče prve stopnje je ob tem celo poudarilo sicer nekoliko starejše stališče Vrhovnega sodišča RS iz zadeve II Ips 454/1999, da rojstvo novih otrok ne more biti izgovor za znižanje obstoječe preživninske obveznosti. Načeloma to drži, drži pa tudi, da so preživninski upravičenci vsi zavezančevi otroki in da se sredstva, ki so za to na razpolago, z njihovo številčnostjo pač manjšajo. Tako je tudi v tem primeru.

12. Pritožba ima načeloma prav tudi v tem, da je treba upoštevati razmere tudi na materini strani, pri čemer navaja, kar je sodišče prve stopnje že sámo ugotovilo in upoštevalo, da tudi tožnikova mati skrbi še za tri mladoletne otroke. Vendar je zanesljivo ugotovljeno, da so njene možnosti res neprimerljivo boljše od tožnikovih in tudi boljše, kot so bile ob prejšnji določitvi preživnine. Pravzaprav so razmeroma dobre, celo nadpovprečne (svoj mesečni dohodek ocenjuje na okoli 1500 EUR, kar je približno 1,5 kratnik neto povprečne plače na zaposlenega v RS, prejema pa še otroški dodatek). Tako je v tem primeru pač mati tista, ki sinu edina lahko zagotavlja več kot le golo preživetje.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).