Jedro

Pritožbena graja tožeče stranke glede odločitve v obsegu stroškovnega izreka v točki III izreka prvostopne sodbe je utemeljena. V zadevi vložena tožba je zastavljena tako, da se v bistvu vodi pravda zoper prvo in tretjetoženo stranko, ki sta isti pravdni stranki saj „filiale“ zavarovalne družbe niso samostojne pravne osebe. Prvostopno sodišče je ohranilo tako označbo pravdnih strank ves čas vodenja pravdnega postopka in tudi v prvostopni sodbi. Ostaja pa dejstvo, da je prvotožena stranka v obsegu svoje vloge uspela v celoti, ne pa tudi v vlogi tretjetožene stranke. Zadeva je bila enotno vodena in je obe toženki zastopal isti pravni pooblaščenec – odvetnik. V vloženem stroškovniku za prvotoženko je priglasil nagrado za vsa opravila, ki so bila opravljena v postopku, vodenem istočasno zoper tretjetoženko in tudi v njeno korist. V stroškovniku ni prikazal, katera opravila je opravil izključno za prvotoženko. Tako prvotožena stranka ni konkretno izkazala po višini svojih pravdnih stroškov, kar pomeni, da jih ni ustrezno izkazala (specificirala). Zato jih prvotoženki ni mogoče odmeriti in ji naložiti v stroškovno zavezo tožeče stranke. To pa je zahtevalo spremembo odločitve v točki III izreka prvostopne sodbe v smislu zavrnitve stroškovnega zahtevka prvotoženke (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni in v celoti glasi: „Tretjetožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 6.259,39 (šest tisoč dvesto devetinpetdeset 39/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.02.1990 do 31.12.2001 in 1.848,82 (tisoč osemsto oseminštirideset 82/100) EUR pravdnih stroškov, le-te od prejema prvostopne sodbe, odtlej dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne glede tretjetožene stranke in v celoti glede prvo in drugotožene stranke.“

II. V ostalem se pritožbi tožeče in tretjetožene stranke zavrneta.

III. Tožeča in tretjetožena stranka nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je: - v točki I izreka zavrnilo del tožbenega zahtevka, nanašajoč se na prvo in drugotoženo stranko; - v točki II izreka obsodilo tretjetoženo stranko na plačilo tožeči 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 13.11.2006, v presežku pa zoper tretjetoženko tožbeni zahtevek zavrnilo; - v točki III izreka je zavezalo tožečo stranko k povrnitvi prvotoženi stranki nastalih pravdnih stroškov v znesku 511,21 EUR s pripadki in - v točki IV izreka zavezalo tretjetoženko povrniti tožeči stranki na 1.848,82 EUR odmerjenih pravdnih stroškov s pripadki.

1. Iz prvostopne sodbe izhaja, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanj, da je povzročitelj prometne nesreče z dne 20.11.1987 na območju R. H., P. J. s tovornim priklopnim vozilom niti, da je bil ta udeležen v obravnavani nesreči, kot je tožeča stranka primarno zatrjevala. Pač pa je dokazala v okviru podrednega tožbenega zatrjevanja, da je prometno nesrečo zakrivilo neznano tovorno vozilo zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, ko je v blagem ovinku nekoliko zavozilo na nasprotni vozni pas, po katerem je v istem trenutku nasproti pripeljalo tovorno vozilo tožnika z vlečnim vozilom in sta v tej posledici vozili podrsali po levih straneh. Tretjetožena stranka namreč ni niti zatrjevala drugačnih okoliščin nastanka obravnavane prometne nesreče. Zato so materialna podlaga odškodninske odgovornosti tretjetožene stranke, ki ima sedež na območju kraja nezgode, določila 55. člena v času prometne nesreče veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja – ZTSPOZ iz leta 1976. Ta določajo teritorijalni princip odgovornosti zavarovalnic za v prometni nesreči povzročeno škodo, ki jo je zakrivilo neznano vozilo na takratnem območju bivše SFRJ. Nato je ocenilo za dokazano, da je tožeča stranka utrpela materialno škodo na tovornem vozilu z vlečnim vozilom, vse po levi strani, kar še ni odpravila. Po ugotovitvah izvedenca cenilca K. R. je ocenilo materialno škodo v času izdaje prvostopne sodbe (ob koncu glavne obravnave) na 6.862,10 EUR, česar tretjetožena stranka zgolj s pavšalnim protivljenjem tej cenitvi, ni ovrgla. Tako je prvostopno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je nižji od ocenjene materialne škode. Glavnične obresti je prisodilo kljub oceni, da je zapadla vtoževana odškodnina pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika – OZ, šele od 01.01.2002 (ker da so dosegle glavnico že do 31.12.2001) pa do 28.06.2003, ko so le-te dosegle glavnico, kar bi naj bilo skladno načelnemu pravnemu mnenju VS RS z dne 26.06.2002, ki se nanašajo na odškodnino za premoženjsko škodo, odmerjeno po cenah na dan sojenja. V preostalem zahtevanem obdobju po tožbenem zahtevku, pa tožeči stranki glavnične zamudne obresti po veljavni zakonodaji ne gredo.

2. Pritožbi zoper prvostopno sodbo vlagata tožeča in tretjetožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo le-te v izpodbijanih delih oziroma razveljavitev le-te v tem obsegu.

3. Tožeča stranka napada točko I izreka in zavrnilni del točke II izreka ter stroškovni izrek v korist prvotoženke in navaja v pritožbi, da je predvsem utemeljen tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko, ker da sta zanj odškodninsko odgovorni ti toženki v okviru tožbene podlage, saj je znan povzročitelj prometne nesreče. To bi naj bil P.J., katerega tovorno vozilo s priklopnikom je last drugotoženke in je bilo obvezno zavarovano pri prvotoženki. Ni pomembno, da J. ni bil spoznan za odgovornega storitve očitanega mu prometnega prekrška zaradi zastaranja. Odločilni za vprašanje o tem, kdo je povzročil to prometno nesrečo, so nesporni podatki spisa, da je bil uveden postopek za prekršek zoper J. na predlog policista iz PP S., ki je zbral vse relevantne podatke, in sicer na način – ustno po radiozvezi kmalu po prometni nesreči, ob kontaktiranju s policistom Policijske postaje T.K., ki mu je tudi opisal vidne poškodbe na ustavljenem J. tovornem vozilu. Te so tudi navedene v predlogu za prekršek in so dovolj konkretne (poškodba zadnje leve strani priključnega vozila) za izkaz, da se je prav J. tovorno vozilo s priklopnikom, z levo stranjo podrsalo z levo stranjo tožnikovega tovornega vlečnega vozila. Meni, da gredo tožeči stranki vse zahtevane zamudne obresti od 20.11.1987 (od same nesreče) dalje, najmanj pa od vložitve tožbe do plačila. Nikakor namreč ni mogoče omejiti teka zakonskih zamudnih obresti, ko te dosežejo višino glavnice, kot to zapovedujejo določila OZ, saj tožena stranka ni podala te vrste ugovora. Pa tudi določila OZ-A omogočajo ponovni tek zakonskih zamudnih obresti z 22.05.2007, ne glede na morebitni doseg glavnice že pred tem datumom. Konkretno predlaga spremembo prvostopne sodbe v zavrnilnem delu s stroškovno ugoditvijo tožbenemu zahtevku zoper prvo in drugotoženo stranko, oziroma podrejeno razveljavitev le-te v tem obsegu z vrnitvijo le-te v ponovno sojenje prvemu sodišču, sicer pa vsaj v okviru prvostopne zavrnitve glavničnih obresti zoper tretjetoženo stranko. Napada tudi stroškovni izrek, dosojen v korist prvotoženke ob poudarku, da sta prvo in tretjetoženka ista pravdna stranka. Ker je tretjetoženka v tem postopku propadla, tožeča stranka prvotoženki, ki bi naj bila uspešna v tem postopku, ni dolžna povrniti pravdnih stroškov.

4. Tretjetožena stranka napada prvostopno sodbo v obsodilnem delu točke II in IV izreka ter predlaga razveljavitev le-te v tem obsegu z vrnitvijo zadeve prvi stopnji v tem delu. Enako kot tožeča stranka navaja, da je povzročitelj prometne nesreče znan in ne drži, da na prvi stopnji ni sporno glede načina trčenja tovornih vozil. V tej smeri tretjetoženka ni aktivno zatrjevala oziroma podala ugovorov, ker ni bila pasivno legitimirana v obsegu tožbene podlage, da je povzročitelj te nesreče znan. To pa še ne pomeni, da se je strinjala z zatrjevanji tožeče stranke glede okoliščin in vzroka prometne nesreče. 5. Tretjetožena stranka predlaga, v vloženem odgovoru na pritožbo tožeče stranke, zavrnitev te pritožbe.

6. Delno sta utemeljeni obe pritožbi.

7. Ni pritrditi grajama v obeh pritožbah o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, zaradi nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ki da so tudi v nasprotju med seboj. Tovrstne pritožbene graje tudi ni pokazal uradni pritožbeni preizkus zadeve (člen 350/II ZPP).

8. Na prvi stopnji je dovolj in pravilno razjasnjeno vso v zadevi pomembno dejansko stanje in je sprejeta prvostopna sodba v obsegu dosojene glavnice s pravilno uporabo materialnega prava. To pa ne velja za dosojene glavnične obresti niti v obsegu, kolikor so bili zavrnjeni za čas od vložitve tožbe – 20.02.1990 do uveljavitve OZ (01.01.2002), kot bo še pojasnjeno.

Glede temelja tožbenega zahtevka:

9. Ob povzemanju o tem vprašanju pravilnih in zadostnih prvostopnih razlogov je le k izrecnim pritožbenim navedbam obeh pritožb odgovoriti:

10. Navedbe tretjetožene stranke v pritožbi, ki grajajo okoliščine in vzrok te prometne nesreče, so nove. Zanje je tretjetoženka po členu 337 ZPP prekludirana. Tudi, kolikor jih skuša opravičiti, ker da na prvi stopnji v tej smeri ni imela pravnega interesa zanje, ker da ni bila podana njena pasivna legitimacija, glede na tožbeno podlago, da je povzročitelj nesreče znan. Take pritožbene navedbe tretjetoženke ne vzdržijo glede na dejstvo vtoževanega tožbenega zahtevka iz dveh tožbenih podlag (znanega in neznanega povzročitelja nesreče).

11. Zavrača se kot neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena graja tretjetoženke o napačni prvostopni ugotovitvi, kdo je bil zraven tožnika še drugi udeleženec te nesreče. Ta bi naj bil po stališču obeh pritožb P.J. s tovornim vozilom s priklopnikom, last drugotoženke in obvezno zavarovan pri prvotoženki, ne pa neznano tovorno vozilo. Slednjemu stališču v obeh pritožbah ni mogoče pritrditi. Pravilna je prvostopna dokazna ocena, da tožeča stranka ni izkazala, da je kot drugo udeleženo vozilo v tej nezgodi sodelovalo tisto, ki ga je upravljal voznik J.. O tem ima prvostopna sodba argumentirane razloge, ki povedo, da vsebina uradnega zaznamka policista Policijske postaje S., ki je podlaga predloga za uvedbo postopka za prometni prekršek zoper J., nima dovolj dokazne teže v tej pravdni zadevi za identifikacijo drugega v nesreči udeleženega vozila. Ne vključuje namreč natančnih podatkov o obsegu, vrsti in starosti poškodb na „J. vozilu“, za oblikovanje prepričljive ocene, da je prav njegovo vozilo bilo v stiku s tožnikovim. Le pavšalni opis poškodb na „J.“, „... poškodba zadnje leve strani priključnega vozila ...“, ne pomeni zadostnega dokaza. Vse to pomeni, da pa je tožeča stranka izkazala podredno zatrjevano tožbeno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka le zoper tretjetoženo stranko po teritorialnem principu, ker gre za primer povzročitve vtoževane škode po neznanem povzročitelju.

12. Dosojene višine glavnice obe pritožbi ne grajata.

13. Glede obsega glavninčnih zamudnih obresti:

14. Sodišče druge stopnje sprejema prvostopno dokazno oceno o času zapadlosti vtoževane terjatve, to je že pred uveljavitvijo OZ, konkretno z vložitvijo tožbe (20.02.1990) in se drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke zavračajo, saj ni izkazala vročitve sicer zgolj pavšalno zatrjevanega obstoja predpravdnega odškodninskega zahtevka tretjetoženi stranki.

15. Stališče prvega sodišča, da tožeči stranki ne pripadajo glavnične zamudne obresti že pred 01.01.2002, ker so do tedaj že dosegle glavnico, ni skladno z zakonodajo in sodno prakso.

16. Res določila OZ prepovedujejo obrestovanje obresti od obresti (ne ultra alterum tantum), izvirajočih iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, kot je v zadevi primer. Vendar se taka določila uporabljajo šele za čas po 01.01.2002 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/2004 z dne 02.03.2006. To pa v smislu pravilne uporabe materialnega prava v zadevi pomeni, da so zamudne obresti tekle od zapadlosti (20.02.1990 naprej do 31.12.2001, ne glede na dejstvo, da so do takrat že dosegle glavnico, ker je bilo do uveljavitve OZ takšno obrestovanje dopustno. Šele takrat so zamudne obresti glede na omenjeno ustavno odločbo nehale teči, saj za njihov nadaljnji tek ni več pravne podlage. Citirana ustavna odločba je razveljavila 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zato je bilo ugoditi pritožbi tožeče stranke in ji dosoditi vtoževane glavnične zamudne obresti od 20.02.1990 do 31.12.2001. 17. Uporaba citiranih zakonskih določil in ustavne odločbe je obvezna (pravilna uporaba materialnega prava), torej ni morebiti odvisna od ugovora tožene stranke v tej smeri. Glede na dejstvo izpodbijanja s pritožbo tretjetožene stranke tudi v obsegu s prvostopno sodbo dosojenih glavničnih zamudnih obresti od 01.01.2002 do 13.11.2006, ko so dosegle glavnico, pa je zahtevala pravilna uporaba materialnega prava na pritožbeni stopnji, delno ugoditev pritožbi tožene stranke s tem, da je bilo v tem obsegu prvostopno sodbo spremeniti z v tem delu zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

18. Nadalje tudi ni osnove za ugoditev pritožbi tožeče stranke, ki se zavzema za dosojo tretjetoženi stranki vtoževanih glavničnih zamudnih obresti za čas od uveljavitve OZ-A (22.05.2007) do plačila. Res je, da določila OZ-A več ne prepovedujejo obrestovanja obresti od obresti, vendar se po stališču ustavnega sodišča (npr. po odločbah opr. št. Up-227/2005-19 in Up-699/2005-22) ne uporabljajo za primere, kot je ta, ko so zamudne obresti od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ker so po samem zakonu že prej prenehale teči in več ne morejo začeti znova.

19. Pritožbena odločitev temelji na določilih člena 358/V ZPP.

20. Pritožbena graja tožeče stranke glede odločitve v obsegu stroškovnega izreka v točki III izreka prvostopne sodbe je utemeljena. V zadevi vložena tožba je zastavljena tako, da se v bistvu vodi pravda zoper prvo in tretjetoženo stranko, ki sta isti pravdni stranki saj „filiale“ zavarovalne družbe niso samostojne pravne osebe. Prvostopno sodišče je ohranilo tako označbo pravdnih strank ves čas vodenja pravdnega postopka in tudi v prvostopni sodbi. Ostaja pa dejstvo, da je prvotožena stranka v obsegu svoje vloge uspela v celoti, ne pa tudi v vlogi tretjetožene stranke. Zadeva je bila enotno vodena in je obe toženki zastopal isti pravni pooblaščenec – odvetnik. V vloženem stroškovniku za prvotoženko je priglasil nagrado za vsa opravila, ki so bila opravljena v postopku, vodenem istočasno zoper tretjetoženko in tudi v njeno korist. V stroškovniku ni prikazal, katera opravila je opravil izključno za prvotoženko. Tako prvotožena stranka ni konkretno izkazala po višini svojih pravdnih stroškov, kar pomeni, da jih ni ustrezno izkazala (specificirala). Zato jih prvotoženki ni mogoče odmeriti in ji naložiti v stroškovno zavezo tožeče stranke. To pa je zahtevalo spremembo odločitve v točki III izreka prvostopne sodbe v smislu zavrnitve stroškovnega zahtevka prvotoženke (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).

21. Pritožbi izrecno ne grajata stroškovnega izreka v točki IV izreka prvostopne sodbe.

22. O pritožbenih stroških tožeče in tretjetožene stranke je odločeno po členu 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP s tem, da nosita obe pritožnici vsaka svoje pritožbene stroške. V obsegu njunega delnega pritožbenega uspeha, to je delno glede pripadkov, jima niso nastali posebni pritožbeni stroški.