Jedro

Razdružitev prej pridobljenega premoženja ni ovira za ugotavljanje pozneje pridobljenega premoženja, niti ne vpliva na samo odločitev o stvari v tem smislu, da ne more iti več za skupno premoženje, ki je nastalo pozneje s skupnim delom zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je skupno premoženje pravdnih strank razvezanih zakoncev stanovanjska hiša v R. s pripadajočim stavbiščem in travniško parcelo vl. št. 284 k.o... in da znaša tožnikov delež na tem premoženju 1/4; naložilo toženki, naj izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, medtem ko je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. Toženki je še naložilo, naj povrne po delnem pobotanju pravdnih stroškov tožencu 15.922,00 SIT. Ugotovilo je, da je toženka iz svojih sredstev, pridobljenih s poprejšnjo razdružitvijo skupnega premoženja pravdnih strank v Nemčiji, kupila parceli in zgradila hišo, pri slednjem pa je finančno, z delom in organizacijo dela sodeloval tudi tožnik, in to s četrtinskim deležem v razmerju do celotne nepremičnine. Hiša je bila nesporno zgrajena v času zakonske zveze.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. V zvezi s toženkinimi pritožbenimi trditvami je zavzelo stališče, da neutemeljeno oporeka tožnikovemu solastninskemu deležu, ker naj bi tožnik zadržal zase stanovanjsko hišo v Avstriji oziroma izkupiček od njene prodaje. Sodišče je pač odločalo v okviru tožbenega zahtevka le o sporni nepremičnini. Stvar toženkine materialne - procesne dispozicije pa je, ali bo in v kakšnem obsegu uveljavljala delež na nepremičnini v Avstriji.

Proti tej sodbi je vložila revizijo toženka, in to iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Povzema številna dejstva, ki so med strankama nesporna. Iz teh dejstev naj bi sledilo, da sta razdružili svoje skupno premoženje po nemških predpisih. Tožnik je zgradil hišo v Gradcu po tej razdružitvi, res pa še v času trajanja zakonske zveze. Vendar je hišo zgradil sam, brez toženkine vednosti. Do te hiše oziroma izkupička zanjo toženka nima nobene pravice in tako tudi ne do "materialne procesne dispozicije" za uveljavljanje zahtevka na tej hiši. Tožnik pa zato ne more uveljavljati deleža na njeni hiši v Radencih, prav tako zgrajeni po sporazumu o razdelitvi premoženjske skupnosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje na sodišču prve stopnje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res je in nižji sodišči sta tudi ugotovili, da sta pravdni stranki razdružili njuno skupno premoženje v Nemčiji (že poprej dvakrat v letih 1966 in 1972) leta 1976 z notarskim zapisom in po nemških predpisih. Ob tem je mogoče sklepati, da zadnji sporazum o razdružitvi (kot tudi toliko bolj prejšnja dva) ne zajemata pozneje pridobljenega premoženja, in to že po sami naravi stvari. Sicer pa niti toženka sama ne trdi, da bi bilo z notarskim zapisom zajeto tu obravnavano premoženje. Torej razdružitev prej pridobljenega premoženja ni ovira za ugotavljanje pozneje pridobljenega premoženja, niti ne vpliva na samo odločitev o stvari v tem smislu, da ne more iti več za skupno premoženje, ki je nastalo pozneje s skupnim delom zakoncev (mimogrede stranki sta, kot rečeno kar trikrat delili svoje premoženje). Ko je torej sodišče ugotovilo, da je tožnik vlagal med trajanjem zakonske zveze finančna sredstva v gradnjo obravnavane hiše, organiziral delo in tudi sam delal pri tem, čeprav se je gradilo na zemljišču, ki ga je toženka kupila iz svojega posebnega premoženja, je pravilno sklepalo, da gre za skupno premoženje strank (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Skratka, med zakoncema opravljena razdelitev ustvarjenega skupnega premoženja ne preprečuje nastanka skupnega premoženja, ki je bilo pozneje ustvarjeno s skupnim delom, pa čeprav delno iz posebnega premoženja enega ali drugega zakonca.

Tudi nima prav revizija v stališču, da bi moralo sodišče pri odločanju v tej zadevi upoštevati premoženje v Gradcu, ki ga je pridobil tožnik prav tako po zadnji razdružitvi premoženja v Nemčiji. Česa takšnega tožena stranka sploh ni omogočila s svojimi navedbami, trditvami in procesnim razpolaganjem. Najprej je sicer vložila nasprotno tožbo za ugotovitev skupnega premoženja in izstavitev zemljiškoknjižne listine za premoženje v Gradcu, ko pa je sodišče to tožbo zavrglo (toženka se zoper to odločitev ni pritožila), ni v zvezi s tožnikovim, torej zdaj tu obravnavanim zahtevkom terjala niti tega, da bi se premoženje v Gradcu oziroma izkupiček zanj upošteval, družinskopravno gledano, kot enotno skupno premoženje. Nasprotno, toženkino večkrat omenjano stališče je bilo, da "je bila stanovanjska hiša v Grazu izključna last tožnika". Tako je pravilen poudarek iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče v tem postopku odločalo v okviru postavljenega zahtevka. K temu velja še pristaviti, da toženka sama ni omogočila, da bi se ob tem vrednostno obravnavalo premoženje v Gradcu.

Revizijsko uveljavljani graji sta po povedanem neutemeljeni. Ker je odločitev nižjih sodišč materialnopravno tudi sicer pravilna, kar je revizijsko sodišče ugotovilo mimo tistega, kar je vsebovano v reviziji, in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero prav tako pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).