Jedro

Zaslišanje stranke kot dokaznega sredstva nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah nasprotne stranke.

Tako odločitev, da se zaslišanje prekine, kot odločitev, da se zakonitega zastopnika odstrani iz razpravne dvorane, predstavljata sklepa procesnega vodstva razpravljajoče sodnice, glede katerih se je toženka imela možnost izjasniti v pritožbi.

Kataster stavb je temeljna evidenca, v katero se evidentirajo podatki o stavbah in delih stavb, preizkus etažnega načrta pa je v pristojnosti GURS. Ta je v upravnem postopku njegovo pravilnost tudi potrdila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo tožničin ključ delitve stroškov, ki se na ta elaborat opira.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo:

I. Delni umik tožbe z dne 31. 7. 2020 za znesek 1.111,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2018 se vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.

II. Toženka mora tožnici v roku 15 dni od dne prejema te sodbe plačati 4.345,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 14,85 EUR od dne 6. 1. 2018 dalje, - od zneska 180,25 EUR od dne 1. 2. 2018 dalje, - od zneska 144,78 EUR od dne 3. 3. 2018 dalje, - od zneska 162,43 EUR od dne 31. 3. 2018 dalje, - od zneska 122,23 EUR od dne 1. 5. 2018 dalje, - od zneska 826,13 EUR od dne 1. 6. 2018 dalje, - od zneska 155,76 EUR od dne 1. 7. 2018 dalje, - od zneska 258,32 EUR od dne 1. 8. 2018 dalje, - od zneska 561,78 EUR od dne 1. 9. 2018 dalje, - od zneska 646,48 EUR od dne 1. 10. 2018 dalje, - od zneska 415,80 EUR od dne 31. 10. 2018 dalje, - od zneska 287,33 EUR od dne 1. 12. 2018 dalje, - od zneska 268,29 EUR od dne 1. 1. 2019 dalje in - od zneska 301,15 EUR od dne 1. 2. 2019 dalje.

III. Toženka mora tožnici v roku 15 dni od dne prejema te sodbe povrniti 1.564,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenega razloga po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je pritožbeno izjavo toženke, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, štelo tako, da toženka I. točke izreka ne izpodbija (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožnica je upravnica poslovno-proizvodnega objekta A. na naslovu Ulica 1 v Kranju, toženka pa je v njem solastnica dveh poslovnih prostorov (št. 2 in 9). Tožnica vtožuje plačilo neplačanega dela stroškov upravljanja in obratovanja po računih, ki so zapadli med januarjem 2018 in januarjem 2019 in ki jih je tožnica založila iz lastnih sredstev. Obratovalne in planirane vzdrževalne stroške tožnica vtožuje na podlagi Pogodbe o upravljanju, ki je stopila v veljavo 1. 12. 2007 in so jo podpisali solastniki, katerih delež presega 50%. Lastniki so s sklepom 8/5/6, ki je bil sprejet s 55,75 % večino, na zboru dne 15. 9. 2011 sklenili, da stroške plačujejo glede na solastniški delež in pripadajoči del objekta ter porabljene energente. Iz Elaborata za vpis stavbe v kataster stavb GURS izhaja bruto površina objekta (odločba GURS je pravnomočna, manjka le še izvedba etažne lastnine v zemljiški knjigi), na podlagi tega elaborata tožnica toženki tudi obračunava stroške. Toženka je lastnica delov stavbe z neto površino prostorov 246,25 m² (manjši poslovni prostor v izmeri 9,25 in večji v izmeri 237,00 m²).

7. Toženka se upira plačilu stroškov recepcijske službe, ki da v objektu ni potrebna in je toženka ne koristi, glede ključa delitve pa trdi, da ker objekt nima urejene etažne lastnine, je treba ob uporabi določb 115. in 116. člena SPZ skleniti pogodbo o medsebojnih razmerjih, stroške pa deliti na podlagi ključa delitve iz Priloge 2 k Pogodbi o upravljanju ali po neto kvadraturi. Zapisnika z dne 15. 9. 2011 da niso podpisali vsi solastniki, pri dveh podpisih tudi ni datumov. Toženka elaborata in sklepa GURS o vpisu stavbe v kataster stavb ni prejela in pri izdelavi elaborata ni sodelovala. Toženka se upira stroškom nad površino 235,05 m².

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se v poslovno-proizvodnem objektu odvijajo dejavnosti, ki varnostno-recepcijsko službo utemeljujejo, in zaključilo, da je recepcijska služba potrebna in kot taka posel rednega upravljanja, ki ima podlago v Pogodbi o upravljanju.

9. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je v zadevi treba v vsakem primeru uporabiti zakonsko določen ključ delitve (115. člen SPZ) in da podatki o površini toženkinih prostorov izhajajo iz sklepa o vpisu stavbe v kataster stavb. Ker je tožnica pojasnila vse postavke svojega zahtevka, toženka pa jim je (razen recepcijske službe in površin) le pavšalno ugovarjala, je zahtevku ugodilo.

10. Toženka v pritožbi utemeljuje več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima izrazito funkcionalen značaj, v konkretnem primeru ni podana. Zagrešena je namreč le v tistih primerih, ko odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana odločba nima, saj vsebuje jasne razloge, ki so vodili k ugoditvi zahtevku.

11. Toženka to kršitev najprej uveljavlja v zvezi s svojo vlogo z dne 20. 4. 2022 (red. št. 37, list. št. 183 spisa), ugovorom zoper vsebino zapisnika o naroku za glavno obravnavo (opravljeno 12. 4. 2022) in z zapisnikom o zvočnem posnetku te obravnave, ki da ju v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, še manj pa navedlo razloge, zaradi katerih naj uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ne bi bila podana. Pritožnica uveljavlja, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Na isto kršitev se nadalje sklicuje tudi z očitkom, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi moralo obrazložiti svojo odločitev, da na naroku ni zaslišalo B. B. 12. Postopanje sodišča, ki se ne odzove na dejanske trditve in pravna naziranja strank ali pa stranki odvzame možnost sodelovanja v postopku, lahko predstavlja kršitev strankine pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno spodaj. Na tem mestu višje sodišče zato še pojasnjuje, da se tretji pritožbeni očitek, v zvezi s katerim se pritožnica sklicuje na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, nanaša na dokazno oceno v zvezi z dejanskim stanjem okrog recepcijske službe, na kar bo višje sodišče prav tako odgovorilo v nadaljevanju.

13. Na tem mestu višje sodišče še dodaja, da očitka o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista bila konkretizirana v smeri zgornje premise te kršitve (prim. 7. in 10 stran pritožbe), zato višje sodišče nanju ni odgovarjalo.

14. V zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica najprej uveljavlja, da je 5. 11. 2021 podala ugovor zoper zapisnik o pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo z dne 26. 10. 2021, ker da ji z opustitvijo vročitve vabila na ta naroka ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ista kršitev naj bi bila podana tudi v zvezi z ugovorom zoper zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 12. 4. 2022 (zakonitemu zastopniku toženke naj ne bi bilo omogočeno podati izjave o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah).

15. V zvezi s prvim ugovorom zoper zapisnik naroka, na katerem toženka ni bila prisotna (red. št. 26, list. št. 121 spisa), višje sodišče k pravilnemu odgovoru sodišča prve stopnje, da je ta brezpredmeten, dodaja le, da imajo stranke pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika le, dokler ni podpisan. Sodišče namreč zapisnika po tem, ko je podpisan, ne sme spreminjati.1 Ker nedovoljeni razlogi za ugovor izhajajo tudi iz drugega ugovora zoper vsebino zapisnika, je sodišče prve stopnje tudi drugi ugovor utemeljeno štelo za brezpredmetnega. Vsebinski razlogi, ki jih je toženka navajala v teh vlogah, pa so v izpodbijani sodbi obravnavani, o čemer bo povedano v nadaljevanju.

16. Razlogi iz prvega ugovora se tičejo toženkine ocene pravilnosti vročanja vabila na prvi narok za glavno obravnavo (red. št. 15, list. št. 56 spisa), v zvezi s katerim v pritožbi trdi, da se določbe tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP uporabljajo šele, ko vročitev sodne odločbe po določbah 133. člena ZPP ni mogoča. Vendar se pritožničin argument ne nanaša na dejansko stanje v tej zadevi: iz pisanja, ki se je vrnilo sodišču, izhaja, da toženka na naslovu sedeža nima hišnega predalčnika; tega pritožnica ne izpodbija. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, in tega toženka prav tako ne izpodbija, da ji je bilo 19. 7. 2021 na vratih poslovnih prostorov puščeno obvestilo, da lahko vabilo na narok dvigne v 15 dneh. K temu gre dodati, da iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje vabilo na narok toženki vročalo dvakrat. Iz obeh obvestil sodišču o opravljeni vročitvi (list. št. 101 in 104 spisa), ki sta javni listini in dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP), izhaja, da osebna vročitev dne 24. 6. 2021 in 19. 7. 2021 ni bila mogoča, zato je bilo toženi stranki na vratih istega dne puščeno obvestilo o tem, kje se pisanje nahaja s pozivom, naj ga v 15 dneh prevzame. Dolžnost pravnega subjekta je poskrbeti, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. Riziko neuspelega vročanja prevzema naslovnik sam. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da v tem primeru vročevalec ni bil dolžan iskati osebe, ki je pooblaščena za sprejem pisanj2, zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je način vročitve s pritrditvijo na vrata mogoče uporabiti zgolj v primeru, ko osebam iz prvega odstavka 133. člena ZPP tega pisanja ni mogoče vročiti. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v ugovoru ni niti trdila, da bi bil ob poskusu dveh vročitev na naslovu toženke prisoten zakoniti zastopnik, niti ni pojasnila, kdo je pooblaščena oseba za vročanje. Razen pavšalnih trditev, da gre za samopostrežno restavracijo, ki je odprta vsak delovni dan in obratuje od 6. do 15. ure in je v času vročanja obratovala, toženka torej ni navedla nobenih okoliščin, ki bi nakazovale na nepravilnost sporne vročitve. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z vročanjem vabil na glavno obravnavo ni podana.

17. Glede na zgoraj ugotovljeno so neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve, da je bila toženka prikrajšana za udeležbo na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo in ji je bilo na ta način onemogočeno izjaviti se o navedbah tožnice, s čimer naj bi bilo prekršeno načelo kontradiktornosti (iz podatkov spisa izhaja, da se zakoniti zastopnik toženke ni udeležil niti naslednjega naroka 18. 1. 2022). Ker je bilo vabilo toženki na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo pravilno vročeno, so neutemeljeni tudi očitki, da se toženka naj ne bi mogla izreči o opozorilih sodišča, ki jih je to v zvezi s specifikacijo tožbenega zahtevka namenilo tožnici.

18. Po pritožbenih trditvah naj bi bilo toženki z opustitvijo vročanja vabila na pripravljalni narok onemogočeno odgovoriti na navedbe tožnice v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2021. Višje sodišče ugotavlja, da je prerekanje tožničinih trditev v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2021 šele v tej pritožbi prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Vloga je bila toženki vročena 18. 10. 2021 (prim. vročilnico na list. št. 113, red. št. 23 spisa), in toženka je imela možnost na vse trditve tožnice iz te vloge odgovoriti na naroku 26. 10. 2021. 19. Nadaljnjo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženka uveljavlja v zvezi z zaslišanjem B. B., ki ga je po stališču pritožnice sodišče prve stopnje prekinilo, ne da bi za tak ukrep navedlo utemeljene razloge. Pritožnica se sklicuje na prvi odstavek 239. člena ZPP3, po katerem se mora stranki v okviru zaslišanja omogočiti, da se izjasni o vseh tistih pomembnih okoliščinah v zvezi z navedbami nasprotne stranke, za katere smatra, da jih je treba še dodatno pojasniti, kar naj bi na zaslišanju hotel storiti B. B., sodišče pa naj bi mu to preprečilo. Zato višje sodišče najprej pojasnjuje, da zaslišanje stranke kot dokaznega sredstva nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pravico, da se izjavi, stranka uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank, v nobenem primeru ne more biti prekršena.4

20. Pritožnica nadalje iz zapisnika o zvočnem posnetku na glavni obravnavi naj ne bi ugotovila ničesar, kar bi lahko predstavljalo utemeljen razlog za prekinitev zaslišanja, predvsem pa ne takšnih besed, ki bi jih bilo mogoče označiti za skrajno neprimerno obnašanje B. B. in ki bi onemogočile nadaljevanje zaslišanja. Do reakcije zakonitega zastopnika je potrditvah pritožnice prišlo šele, ko mu sodnica ni več dovolila nadaljevati izpovedbe. Sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo takih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi se zaslišanje lahko prekinilo, saj naj bi bili ti v domeni vzdrževanja reda na glavni obravnavi in brez konkretnih dokazov ne morejo biti razlog, da se zakonitemu zastopniku odvzame beseda in prepreči nadaljnje navajanje dejstev in okoliščin. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je brez ustreznega sklepa prekinilo zaslišanje in zakonitega zastopnika odstranilo iz sodne dvorane. Za sprejeto odločitev ni izdalo nobenega sklepa in toženka ni imela na voljo pravnega sredstva, da bi se zoper takšno kršitev ustavno varovane pravice lahko branila.

21. Z zgornjimi pritožbenimi trditvami pritožnica ne more uspeti. Že iz samega smisla pravice do izjavljanja pred sodiščem izhaja, da ta ne more pomeniti pravice stranke (ali njenega zastopnika oziroma pooblaščenca), da pred sodiščem izjavlja, karkoli želi. Pravica do izjavljanja pred sodiščem je zagotovljena v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva5 in se logično nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Iz zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave (red. št. 35, list. št. 164 spisa) je mogoče zaključiti, da je zakoniti zastopnik toženke vztrajal pri tem, da pove svojo verzijo zgodbered o tem, kako je prišlo do tega, da ima v kleti prostor površine 9,25 m², in ko je želel sodnici pokazati načrte,6 mu ta ni dovolila zapustiti govorniškega odra, ker se je obravnava snemala. Zakoniti zastopnik toženke tega ni upošteval in je odgovoril, da bo povedal, kar ima za povedati. Ko ga je sodnica poslala nazaj pred mikrofon, da bi se slišalo, kar govori, pa ji je odgovoril, naj pride tja, da bo pogledala načrt. S tem je sodnica poskrbela za ustrezen tek postopka in za to, da ni izgubil svoje niti, torej je ravnala tako, kot od nje zahteva zakon (prim. 298. člen ZPP). Pravdne stranke so dolžne procesno vodenje in v zvezi z njim podane zahteve sodnika upoštevati ter ga pri tem ne ovirati, tega pa tudi po stališču višjega sodišča zakoniti zastopnik toženke ni storil. Tako odločitev, da se zaslišanje prekine, kot odločitev, da se zakonitega zastopnika odstrani iz razpravne dvorane, predstavljata sklepa procesnega vodstva razpravljajoče sodnice, glede katerih se je toženka imela možnost izjasniti v pritožbi. Ker je B. B. v nadaljevanju sodnici očital koruptivnost in odločenost o tem, kako bo razsodila, ter da ni pripravljena poslušati dejstev, ki da jih toženka vseskozi navaja, mu je sodnica tudi po stališču višjega sodišča upravičeno naložila, da zapusti sodno dvorano.

22. Pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave, neposrednega obravnavanja in načela enakosti pred zakonom so torej neutemeljeni. S prekinitvijo zaslišanja in odstranitvijo iz dvorane toženkina pravica do izjavljanja v postopku ni bila omejena, prav tako ne pravica do dokazovanja. Sodišču namreč niti ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Eden od utemeljenih razlogov za zavrnitev njihove izvedbe je, da stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda dovolj konkretnih trditev, ki bi se z izvedbo potrjevale. Sodišče prve stopnje je zato odločitev o tožbenem zahtevku utemeljeno sprejelo že na podlagi 212. in 214. člena ZPP, kar višje sodišče pojasnjuje v nadaljevanju.

Glede tožbenega zahtevka:

23. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v objektu mesečno prihaja do tatvin, da se v njem izvaja proizvodna dejavnost in da se v njem nahaja merilni laboratorij, ki povečuje požarno nevarnost, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je varnostno-recepcijska služba potrebna, toženka uveljavlja, da zgornje trditve, ki naj jih v postopku ne bi prerekala,7 nimajo podlage v listinah v spisu. Čeprav držijo trditve, da je toženka tako v odgovoru na tožbo (red. št. 13, list. št. 56) kot v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo tožnice z dne 4. 9. 2020 (red. št. 19, list. št. 92) zgornje trditve v celoti prerekala, pa višje sodišče ugotavlja, da je to storila neobrazloženo. Zgolj na splošno je namreč „v celoti zavrnila navedbe tožnice v točkah 7 in 8 pripravljalne vloge“ (pri čemer se je sklicevala na to, da gre pri vprašanju, ali recepcijska služba sodi med posle rednega upravljanja, za pravno vprašanje). Trdila je zgolj, da okoliščine, kot jih tožnica navaja v prejšnji pripravljalni vlogi, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bila recepcijska služba nujno potrebna za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. Glede navedb o nujnosti recepcijske službe z vidika požarne varnosti je prav tako navedla le, da te navedbe v celoti prereka in da so po njenem stališču trditve tožnice, da je požarni sistem v navedenem poslovno-proizvodnem objektu zastarel, na nivoju pavšalnih zatrjevanj brez kakršnihkoli dokazov o zatrjevani povečani požarni nevarnosti zaradi zastarelega požarnega sistema. Tako prerekanje je prerekanje brez navajanja razlogov.8 V nadaljevanju toženka tudi ni konkretizirano prerekala trditev tožnice, da se v navedenem objektu opravlja proizvodna dejavnost in v njej nahaja merilni laboratorij, pač pa je tej trditvi tožnice očitala le, da od golih navedb ne zmore trditvenega bremena in da tudi v pripravljalni vlogi ni podala nobenih konkretnih navedb v zvezi z opisanimi tveganji. Namesto konkretiziranega prerekanja trditev tožnice je torej toženka podajala svoja procesno pravna naziranja, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da dejstva glede potrebnosti recepcijske službe niso sporna, pravilen. Posledično je očitek, da tožničine trditve nimajo podlage v listinah v spisu, nerelevanten, saj dejstev, ki jih je stranka v postopku priznala, ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Za obrazloženo prerekanje namreč ni mogoče šteti niti trditev toženke, da tožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bile citirane okoliščine razlog za povečana varnostna tveganja. V zvezi s prekinitvijo zaslišanja zakonitega zastopnika višje sodišče na tem mestu še dodaja, da zaslišanje v zvezi s potrebnostjo varnostno-recepcijske službe s strani toženke niti ni bilo predlagano.

24. Posledično pritožnica neutemeljeno napada sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso (odločbo VSL II Cpg 21/2020 z dne 6. 5. 2020), ki da nima podlage v izvedenih dokazih. Ker se o sodni praksi, ki se ne nanaša na konkretno sporno zadevo, sodišče prve stopnje ni dolžno izrekati, so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da se o sklicevanju toženke na sodbo VSL I Cpg 1487/2015 z dne 26. 1. 2016, sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da se v objektu izvajajo dejavnosti, katerih narava narekuje varnostno receptorsko službo, je pravilen.

25. Pritožnica nadalje uveljavlja, da so bile trditve tožnice, ki jim je sodišče v celoti sledilo, in sicer, da v objektu mesečno prihaja do tatvin, prepozne in jih sodišče ne bi smelo upoštevati, še manj pa na njih utemeljiti zaključkov v izpodbijani sodbi, ker da tožnica ne v dopolnitvi tožbe z dne 26. 6. 2019 ne v prvi pripravljalni vlogi teh navedb ni podala, niti ni tega storila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki se je opravila v njeni navzočnosti 26. 10. 2021. Višje sodišče ugotavlja, da so pritožbene trditve o prekluziji trditev, podanih na naroku 18. 1. 2022 sicer utemeljene, vendar v zadevi niso odločilne. Tudi ob neupoštevanju prepoznih trditev, da je varnostna služba potrebna tudi iz razloga kaznivih dejanj, saj da se na tem območju dogaja veliko kraj, je zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri recepcijski službi v tej zadevi za posel rednega upravljanja, upoštevaje dejanske ugotovitve o dejavnosti v spornem objektu, izhajajoče iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe9, pravilen.

26. V zvezi s pritožbenim očitkom o kršitvi pravil o prekluziji glede navedb toženke v njeni tretji pripravljalni vlogi pa višje sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, da bi bil utemeljen (pa ni), na pravilnost in zakonitost odločitve ne bi mogel vplivati. Pritožbeni očitek se namreč nanaša na toženkine trditve, da je postala lastnica prostorov v skupni neto površini 235,05 m², ne pa 246,35 m², kot naj bi navajala tožnica, in da je le 235,05 m² lahko temelj za obračun stroškov. Ni sporno, da bruto površina objekta izhaja iz Elaborata za vpis stavbe v kataster stavb GURS in da je odločba GURS pravnomočna, manjka pa le še izvedba etažne lastnine v zemljiški knjigi, ter da tožnica toženki na podlagi tega elaborata stroške tudi obračunava. Pritožnica v zvezi s tem izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da manjše neto površine njenih poslovnih prostorov ne more uveljavljati v tem postopku. Vendar s trditvami, da sklep GURS o vpisu stavbe št. 001/2010 z dne 8. 8. 2011 toženki nikoli ni bil vročen, ne more uspeti. Že sodišče prve stopnje je pritožnici pravilno pojasnilo, da bi lahko kršitev pravic postopka (oziroma v tem primeru napačno ugotovljeno dejansko stanje) uveljavljala le v tistem postopku, v katerem so ji bile kršene, v tem pravdnem postopku pa so te (tudi pritožbene) trditve nerelevantne, prav tako trditve, da toženka v postopku izdelave podlag za elaborat nikoli ni sodelovala. Kataster stavb je temeljna evidenca, v katero se evidentirajo podatki o stavbah in delih stavb, preizkus etažnega načrta pa je v pristojnosti GURS. Ta je v upravnem postopku njegovo pravilnost tudi potrdila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo tožničin ključ delitve stroškov, ki se na ta elaborat opira10. Posledično pritožnica ne bi uspela, četudi bi sodišče prve stopnje njene trditve o površini prostorov štelo za pravočasne. Nerelevantno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na določbe pravilnika, ki da urejajo podrobnosti postopka izvedbe evidentiranja nepremičnin glede meritev. Do pritožbenih trditev s tem v zvezi se zato višje sodišče ni opredeljevalo.

27. V zvezi s ključem delitve pritožnica trdi še, da se sodišče ni opredelilo do njenih trditev v odgovoru na dopolnitev tožbe, pri čemer se sklicuje na obrazložitev v 31. točki izpodbijane sodbe na strani 12. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da so nerelevantne pritožbene trditve, da naj toženka v svojih vlogah nikdar ne bi zatrjevala, da je bila pogodba o upravljanju neveljavna. Višje sodišče ugotavlja, da niti ni jasno, na kaj merijo pritožbene trditve v nadaljevanju, ko se toženka sklicuje na besedilo 116. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, po katerem so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Pritožnica trdi, da naj bi se s sklepom št. 8/5/6 delilni ključ glede na določila Pogodbe o upravljanju 2007 povsem spremenil, pri čemer pa spregleda, da je sodišče upoštevalo tako dejstvo, da sklep z dne 15. 9. 2011 določa ključ delitve enako kot 115. člen SPZ, dogovor o prvotnem ključu pa (glede na to, da Pogodba o upravljanju ni bila podpisana s strani vseh etažnih lastnikov) niti ne bi bil veljavno sklenjen. Če pogodba o medsebojni razmerjih ni sklenjena, pa to ne pomeni, da toženka ni dolžna izpolnjevati svojih obveznosti na skupnih delih, ki so sorazmerne z njenim solastniškim deležem (115. člen SPZ). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi zato, ker se je delilni ključ glede na določila Pogodbe o upravljanju 2007 spremenil, morali etažni lastniki skleniti pogodbo o medsebojnih razmerjih. Pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je bil na istem zboru sprejet sklep, s katerim je bil upravnik pooblaščen, da v skladu z izdano odločbo GURS uskladi lastniške deleže in površine prostorov ter delov objektov ter slednje uporabi pri nadaljnji delitvi stroškov. Kot povedano, je prav ta podlaga vtoževanim in spornim stroškom. Da za spremembo dogovora, ki odstopa od zakonsko predvidenega, in ponovno uporabo zakonskih določb soglasje vseh lastnikov ni potrebno in zadošča soglasje etažnih lastnikov z več kot polovico solastniških deležev, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato sklicevanje na spremembo delilnega ključa zaradi izdane odločbe GURS ni utemeljeno.

28. Višje sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki bi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve v postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

29. Nobena od pravdnih strank ni priglasila stroškov pritožbenega postopka.

1 Prim. Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 517. 2 Prim. podobno v poslovni stavbi z več poslovnimi prostori: VSL Sklep Cst 244/2017 z dne 16. 5. 2017. 3 Ta se sicer nanaša na zaslišanje priče kot dokaznega sredstva. 4 Primerjaj, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 508. 5 Iz prvega odstavka 23. člena Ustave. 6 Da to v tej zadevi ni relevantno, izhaja iz nadaljevanja te obrazložitve. 7 Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). 8 Prim. drugi odstavek 214. člena ZPP. 9 Sprejem in usmerjanje strank, upravljanje s požarnimi centralami, ukrepanje ob alarmih, obhodno varovanje, izdaja ključev, vodenje potrebnih evidenc, naloge varnostne službe ter občasno prevzemanje in oddajanje pošte (ob povečanem požarnem tveganju - merilni laboratorij in toženkina kuhinja ter zastarelem požarnem sistemu). 10 Po 8. členu zakona o katastru nepremičnin je kataster nepremičnin temeljna evidenca podatkov o položaju, obliki, fizičnih in drugih lastnostih parcel, stavb in delov stavb, ki izkazuje dejansko stanje nepremičnin.