Jedro

Upravni organ je na podlagi cenitve dveh izvedencev ugotovil, da vrednost nepremičnin v času vračanja ne presega za 30% vrednosti nepremičnin, v času podržavljenja, zato so izpolnjeni pogoji za vračanje nepremičnine brez poračunavanja razlike v vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila 5. točko izreka odločbe Upravne enote I. z dne 31.1.1995, v ostalem pa zavrnila pritožbo tožeče stranke. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo vzpostavil lastninsko pravico na delu zgradbe, stoječe na parc. št. 3016 k.o. T., v naravi poslovni prostori, in na k navedenim poslovnim prostorom pripadajočemu delu parcele, v korist upravičenke D.B., določil pravico do nadaljnje uporabe poslovnih prostorov v korist tožeče stranke do 7.12.1998, zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine pa zavrnil. Tožena stranka je ocenila, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da so bile tudi pravilno uporabljene materialne določbe Zakona o denacionalizaciji - ZDen o vzpostavitvi lastninske pravice. Vrednost spornih nepremičnin je bila ugotovljena s cenitvama dveh sodnih cenilcev, upravni organ prve stopnje pa je zadostno obrazložil, zakaj je cenitev cenilca D.D. pravilnejša. Razlika v vrednosti po obeh cenitvah ne dosega 30 % vrednosti predmetnih nepremičnin in zato plačilo odškodnine, zaradi novih investicij iz 2. odstavka 25. člena ZDen, sploh ne pride v poštev. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbene navedbe tožeče stranke, da Slovenski odškodninski sklad ne more biti stranka v tem postopku in da bi moral izrek odločbe vsebovati tudi vrednost nepremičnine. Upravni organ prve stopnje bi se v uvodu odločbe moral sklicevati tudi na Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Ur.l.RS, št. 29/95). Vendar ta pomanjkljivost ni bistvena in na odločitev ni vplivala. Tožena stranka pa je odpravila 5. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje, saj je ta o zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine po 73. členu ZDen meritorno odločil. O tem pa bo možno odločati šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, skladno s predpisi o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi ni bil pravilno uporabljen Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP, da se v postopku pred tem aktom ni ravnalo po pravilih postopka in tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno ter zato predlaga, da se odločba odpravi. V ponovljenem postopku pred upravnim organom prve stopnje vrednost nepremičnine še vedno ni bila ugotovljena in ni zapisana v izreku odločbe, kot bi sicer morala biti. Izvedenca, ki sta podala svoji mnenji, nista bila soočena, o dejstvih, ki bi morala biti glede vrednosti in povečanja jasno ugotovljena, pa se lahko samo ugiba. Kršitev določbe 191. člena ZUP pa tožena stranka smatra samo kot nepravilno obrazložitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne, še posebej zato, ker tožeča stranka nima nobenih konkretnih navedb ali dokazov o vrednosti nepremičnin, ki se vračajo oz. njihovi bistveno povečani vrednosti.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pravilno odgovorila na vse navedbe tožeče stranke v njeni pritožbi proti odločbi upravnega organa prve stopnje in tudi v njeno korist odpravila 5. točko izreka. Navedba tožeče stranke v tožbi, da je tožena stranka spregledala kršitev 191. člena ZUP, da vrednost nepremičnine še vedno ni ugotovljena in ni zapisana v izreku odločbe, pa ni utemeljena. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je upravni organ primerjal cenitve obeh izvedencev, samih zneskov pa ni ponovno navedla, in da v nobenem primeru vrednost nepremičnine v času vračanja ne presega za 30 % vrednosti nepremičnine v času podržavljenja. To je razvidno iz cenitev D.D. (vrednost nepremičnine 67.645 DEM ob podržavljenju oz. 76.247 DEM ob vračanju) in M.K. (vrednost nepremičnine 64.126 DEM ob podržavljenju oz. 82.112 DEM ob vračanju). Glede na tako ugotovitev pa so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 25. člena ZDen za vračanje nepremičnine brez poračunavanja razlike v vrednosti. Upravni organ prve stopnje res ni popolnoma sledil napotku tožeče stranke v ponovnem postopku, vendar je utemeljil, kateri deli ocene vrednosti nepremičnine so sprejemljivi in zakaj je prišlo do določenih razhajanj med ocenama. Pri tem je tudi ugotovil, da po nobeni oceni vrednosti nepremičnine, ki se vrača, ni za 30 % povečana glede na vrednost v času podržavljenja, kar pa je bistveno za rešitev v tej zadevi. Tožena stranka je tudi opozorila na neustrezno uporabo izraza "soočil" v odločbi organa prve stopnje, saj je ta opravil le primerjavo cenitev, ne pa pravega soočenja cenilcev. Taka razlaga je tudi skladna z določbo 191. člena ZUP, ki določa ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci, lahko pa se zahteva tudi mnenje kakšnega znanstvenega ali strokovnega zavoda, sama določba pa ne govori o soočenju. Tudi sam upravni organ prve stopnje ni imel v mislih soočenja izvedencev, kar izhaja iz besedila v obrazložitvi njegove odločbe, ki se glasi: "Zaradi razhajanj v cenitvi je upravni organ soočil izvedenca oz. izvedeniški deli". Glede na odločitev, da se upravičenki vrne v last nepremičnina - poslovni prostori v obsegu, kot v času podržavljenja, tudi ni potrebno, da bi bila vrednost nepremičnine zapisana v izreku odločbe in zato to ne predstavlja kršitev ZUP.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Ur. l. SFRJ, št. 4/77). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.50/97).