Jedro

Tožeča stranka kot oškodovanec mora za obstoj odškodninske odgovornosti izvajalca komunalne dejavnosti dokazati nastanek škodnega dogodka in škode ter vzročne zveze, izvajalec pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je redno opravljal svoje storitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 434/2014 z dne 19. 5. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 20.120,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila in, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Odločilo pa je, da tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način. Tožeča stranka je na podlagi, v spis vložene dokumentacije izkazala le verjetnost, da bi do škodnega dogodka lahko prišlo na pločniku, kar bi lahko bilo na podlagi fotografij iz leta 2016, na katerih so vidni koloteki vozila po pločniku. Tudi fotografiji, ki sta bili posneti več kot leto dni po škodnem dogodku, ne izkazujeta zatrjevane umazanosti pločnika na dan škodnega dogodka. Poleg tega tožeča stranka o škodnem dogodku ni nikogar obvestila, ne krajevne skupnosti, ne zavarovanca tožene stranke, niti tožene stranke. Ker je na tožeči stranki, da dokaže potek in nastanek škodnega dogodka, sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne more s stopnjo verjetnosti zaključiti, da je prišlo do škodnega dogodka na način in na mestu kot to zatrjuje tožnik, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot materialno pravno podlago za odločitev o tem zahtevku je sodišče prve stopnje uporabilo določbo člena 135 OZ in Zakon o cestah (ZCes-1). Glede pravdnih stroškov pa je uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in s tem zmotno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je prišlo do škodnega dogodka. Tožnik je namreč ves čas postopka zatrjeval isto dejansko stanje in ga je opisal tudi v svoji izpovedbi. Na podlagi priloženih fotografij pa je tudi natančno opredelil lokacijo, kjer je do škodnega dogodka prišlo. Kakšnega dokaza, ki bi omajal tožnikovo izpoved, sodišče ni izvedlo in ga tožena stranka tudi ni predlagala. Nadalje iz zapisnika o pregledu ne izhaja kaj se je na cesti dogajalo dne 22. 9. 2011, ko je prišlo do poškodbe tožnika, saj je ogled bil opravljen dva dni prej. Prav tako sta nezanesljivi in neverodostojni izpovedi obeh prič. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo kako je neprijava škodnega dogodka v vzročni zvezi z nenastankom škodnega dogodka. Če je prvostopno sodišče takšno prijavo štelo za bistveno, bi moralo pojasniti zakaj ter kako bi prijava, če bi jo tožnik podal, vplivala na odločitev sodišča. Ker v tem delu sodba nima razlogov, je podan tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka v pritožbi nadalje navaja, da nikjer v izpodbijani sodbi sodišče ne zapiše, da bi izpoved tožnika o škodnem dogodku štelo za neverodostojno ter ne navede razlogov za takšno stališče. Kljub dejstvu, da izpoved tožnika šteje za verodostojno, pa mu glede nastanka škodnega dogodka očitno ne verjame, kar posledično pomeni, da je sodišče v sodbi zašlo samo s sabo v nasprotje in je posledično sodbo nujno razveljaviti. Prav tako je napačno materialnopravno stališče sodišča, izraženo v točki 18 sodbe o spremembi Zakona o cestah. Vzdrževalec ceste ne more več izpolniti pogojev za vzdrževanje cest s pregledom, izvedenim le dvakrat tedensko. Koncesijska pogodba tako ni usklajena z veljavnim zakonom. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje naj se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljeno pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 14 obrazložitve ugotovilo, da je tožnik zatrjeval, da je padel na cesti, na odseku za katerega je predložil tudi fotografije. Povedal je, da je padel 24. 9. 2011 okoli 17. ure. Blizu ovinka na pločniku so bili vidni umazani koloteki, padel pa je zato, ker je bil pločnik zamazan v predolgi širini in mu je zato naenkrat spodrsnilo in je padel. Fotografije je predložil z namenom, da se vidi mesto, kjer je nastala poškodba. Z drugo fotografijo pa dokazuje, da je sedaj pločnik včasih umazan in da zavarovanec tožene stranke ne opravlja svojega dela. Prav tako iz izvida Splošne bolnice … z dne 26. 9. 2011 izhaja, da je tožnik prišel na pregled v bolnišnico 26. 9. 2011 v zvezi s padcem z dne 24. 9. 2011, iz katerega pa izhaja to, da se je tožnik pri padcu ujel na desnico, da ga je pri tem zabolelo in, da je utrpel zatrjevano poškodbo. Nato pa je sodišče neutemeljeno, ne da bi dokazno ocenilo izpoved tožnika na katerem je bilo dokazno breme, da dokaže obstoj škodnega dogodka in ob dokazni oceni ostalih izvedenih dokazov (člen 8 ZPP) v nasprotju s prej omenjenimi izvedenimi dokazi, zaključilo, da na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ne more s stopnjo prepričanja zaključiti, da je prišlo do škodnega dogodka na način in na mestu kot to zatrjuje tožnik, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe tožnika in je tudi ni ocenilo kot neverodostojno. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov za takšno stališče. Iz obrazložitve, vsebovane v točki 14 bi tako lahko celo izhajalo, da je tožnik, na katerem je dokazno breme za nastanek škodnega dogodka in v nadaljevanju tudi za protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke, dokazal obstoj škodnega dogodka in protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odgovornih navedb tožene stranke, saj je na toženi stranki dokazno breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožena stranka je med drugim zatrjevala, da tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka na tem mestu, kjer to zatrjuje.

6. Ker je tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ima zaradi tega sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker so razlogi za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka nejasni in so tudi med seboj v nasprotju, je zato treba sodbo razveljaviti. Če se primerjajo razlogi vsebovani v točki 14 in v točki 17 obrazložitve, je treba sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti, saj sodišče druge stopnje te kršitve ne more samo odpraviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o zadevi odločiti, ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer ob uporabi določbe člena 163 OZ, ki ureja vprašanje odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Glede na navedeno se torej izvajalec storitev dejavnosti splošnega pomena lahko razbremeni odgovornosti za škodo, če dokaže, da je opravljal storitve redno ali da jih ni mogel opravljati iz utemeljenega vzroka. Po drugi strani pa mora oškodovanec dokazati, da je do škode prišlo, prav na določno ugotovljen način in to v posledici kršitve iz sfere dolžnosti izvajalca storitev splošnega pomena, kot tudi protipravnosti njegovega ravnanja in da je vzročna zvezo med njegovimi opustitvami ter nastalo škodo. V danem primeru je tako na tožniku dokazno breme za dokaz dejstev, kako in na kakšen način se je škodni dogodek zgodil, pri tem mora sodišče prve stopnje izhajati iz dokazov, katere mora po pravilu o dokazni oceni, ustrezno dokazno oceniti in ugotoviti ali se je škodni dogodek zgodil zaradi kršitve potrebne skrbnosti zavarovanca tožene stranke pri opravljanju njegove dejavnosti, kot tudi, da je za to dejavnost zadolžen po določenih predpisih oziroma aktih in da je to skrbnost protipravno kršil. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik padel kot zatrjuje v tožbi, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vzrok njegovega padca ter, kot že obrazloženo, po določbi člena 163 OZ ugotoviti protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke. Pri tem bo moralo upoštevati določbo 5. člena ZCes-1.(1) Pri odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati navodila sodišča druge stopnje (prvi odstavek 362. člena ZPP).

8. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, je v posledici moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

9. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe: VSM sklep I Cp 579/2012 z dne 9. 10. 2012, VSC sodba Cp 374/2016 z dne 7. 7. 2016, sklep VSC Cp 434/2015 z dne 7. 1. 2016 in številne druge že sprejete v tej zvezi.