Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 2.900.000 SIT (12.101,48 EUR) z zamudnimi obrestmi od 28.10.2003 iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in zneske v skupni višini 51.120 SIT (213,31 EUR) z zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka sodbe iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo. V presežku do višine vtoževanega zneska pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi zahtevek proti prvotoženki za plačilo 364.620 SIT (1.521,53 EUR) s zamudnimi obrestmi iz naslova zavarovalnine za trajno invalidnost. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotoženke zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo, in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta odslej iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 3.900.000 SIT (16.274,41 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. V preostalem delu je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v nespremenjenem in še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženkama naloži nerazdelno plačilo nadaljnje odškodnine v višini 2.600.000 SIT (10.849,60 EUR) s pripadki. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi strahu. Navaja tudi, da tožnik zaradi posledic nezgode dvakrat do trikrat mesečno jemlje protibolečinska sredstva, saj se mu bolečine pojavljajo vsakodnevno pri vseh naporih. Sodišči sta premalo upoštevali dejstvo, da je bil tožnik pred nezgodo aktiven športnik, in je sedaj nezmožen za vse športne aktivnosti. Sedaj tudi ne more več delati na svojem vikendu. Prav zaradi posledic nezgode je izgubil službo pri drugotoženki. Tožnik ni več sposoben opravljati svojega poklica in ima kot obrtnik zaposlene druge delavce, da namesto njega opravljajo delo. Trajna invalidnost tožnika je ocenjena na 15%, kar pomeni, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti še bistveno večje, saj gre za širši pojem. Ob nezgodi je bil tožnik star 25 let in bo nadaljnje duševne bolečine prestajal še približno 50 let. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb. Gre za navedbe, da tožnik zaradi posledic nezgode nekajkrat mesečno jemlje protibolečinska sredstva, da se mu bolečine pojavljajo vsakodnevno, da je po nezgodi nezmožen za vse športne aktivnosti, da ne more več delati na svojem vikendu, da je zaradi posledic nezgode izgubil službo pri drugotoženki, da ni več sposoben opravljati svojega poklica in ima kot obrtnik zaposlene druge delavce, da namesto njega opravljajo delo.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 1.500.000 SIT (6.259,38 EUR), za strah v višini 400.000 SIT (1.669,17 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe ter na tretji do peti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnik se je poškodoval pri padcu z višine na beton in pri tem utrpel zlom drugega ledvenega vretenca z odlomom sprednjega roba (huda telesna poškodba). Trpel je 1 teden stalnih hudih bolečin in 1 mesec srednje hudih bolečin, ki so se občasno še stopnjevale do hudih. Telesne bolečine tožnika še trajajo in se ob naporih in spremembah vremena lahko stopnjujejo do srednje hudih telesnih bolečin. Pričakovati je, da bodo te težave ostale. Do določene mere je možno izboljšanje, vendar ne takšno, da bodo bolečine povsem izginile, temveč bodo le obdobja stopnjevanja bolečin bolj redka. Tožnik je bil 17 dni hospitaliziran v bolnišnici v Nemčiji, od tega je bil en teden popolnoma odvisen od tuje nege in pomoči. V bolniškem staležu je bil 197 dni, nato pa je še 149 dni opravljal delo s polovičnim delovnim časom. Doživel je intenziven primarni strah med samo nesrečo, sekundarni strah je bil prav tako intenziven in je trajal 3 mesece. Ob škodnem dogodku je bil star 25 let in je samostojni podjetnik. Ne bo sposoben fizičnih in športnih opravil pri katerih bo potrebno dvigovanje bremen težjih od 15 kg, še zlasti pri upognjeni hrbtenici, pričakovati je tudi težave pri prepogibanju. Izboljšanja z leti ni pričakovati, temveč je nasprotno pričakovati stopnjevanje težav. Ni se več zmožen ukvarjati s karatejem in body buildingom, s katerima se je pred poškodbo aktivno ukvarjal. Zanj kot samostojnega podjetnika, ki v avtu preživi veliko časa, so neugodne tudi bolečine pri daljši vožnji z avtomobilom.

Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika, ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišče druge stopnje je v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožniku odmerilo večjo odškodnino kot prvostopenjsko sodišče za prestane telesne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Glede odškodnine za prestani strah je potrdilo odmero sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera.

Skupni prisojeni znesek 3.900.000 SIT (16.274,41 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 24,2 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).