Jedro

Držijo navedbe zagovornika, da je okrožna državna tožilka v skladu z drugim odstavkom 296. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) na predobravnavnem naroku za primer priznanja predlagala izrek blažje kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, vendar obtoženec dejanja ni priznal, temveč je priznal le določena dejstva.

Ker obtoženec na predobravnavnem naroku dejanja ni priznal v celoti, tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izrek milejše kazni od predpisane na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1 in sodišče prve stopnje tudi ni bilo vezano na kaznovalni predlog tožilstva.

Obtoženec je res pridobitno sposoben, na kar kaže tudi sama izvršitev kaznivega dejanja, vendar nima prejemkov ali premoženja in je tako slabšega socialnega položaja. Prestati bo moral sorazmerno dolgo zaporno kazen in v tem času ne bo mogel biti zaposlen, plačati pa bo moral še denarno kazen. Glede na navedeno obtoženec očitno nima sredstev za plačilo stroškov kazenskega postopka in je tako pritožbeno sodišče sodbo sodišče prve stopnje v tem delu spremenilo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

II. V preostalem delu se pritožba zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen treh let zapora ter denarno kazen 400 dnevnih zneskov po 5,00 EUR. Določilo je rok za plačilo denarne kazni in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je vštelo čas odvzema prostosti od 24.11.2022 od 9.35 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu zaseglo mobilna telefona in odločilo, da se uničita. Obtožencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kazenske sankcije in naloženih stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo vse relevantne okoliščine in izreklo primerno kazensko sankcijo. Držijo navedbe zagovornika, da je okrožna državna tožilka v skladu z drugim odstavkom 296. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) na predobravnavnem naroku za primer priznanja predlagala izrek blažje kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, vendar obtoženec dejanja ni priznal, temveč je priznal le določena dejstva. Nato je bila opravljena glavna obravnava ter je bil obtoženec obsojen po spremenjeni obtožnici tudi za prevoz A. A., državljana Kosova, ki mu je bila izrečena prepoved v stopa v Shengenski prostor, iz očitkov zoper njega pa je sodišče prve stopnje izpustilo vsebino, ki dejansko obsega kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Ker obtoženec na predobravnavnem naroku dejanja ni priznal v celoti, tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izrek milejše kazni od predpisane na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1 in sodišče prve stopnje tudi ni bilo vezano na kaznovalni predlog tožilstva. Ob tem na predobravnavnem naroku niso bili znani podatki o obtoženčevi predkaznovanosti na Hrvaškem, iz njegovih osebnih podatkov pa je izhajalo, da naj bi bil nekaznovan.

5. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne okoliščine za odmero kazni in obtožencu izreklo zaporno kazen, ki je na zakonskem minimumu. Tako je pravilno upoštevalo, da je predpisana kazen od treh do desetih let zapora ter denarna kazen.

6. Glede obtoženca niso podane niti posebne olajševalne okoliščine, ki bi lahko predstavljale pogoj za izredno omilitev kazni po drugi alineji 50. člena KZ-1. Obtoženec je na predobravnavnem naroku in v končni besedi res priznal določena dejstva, vendar slednje nima bistvene teže, saj je bil pri dejanju prijet skupaj s tujci v vozilu. Navedeno tako tudi ni odločilno prispevalo k hitremu in ekonomičnemu zaključku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo predkaznovanost obtoženca, ki je bil na Hrvaškem že trikrat obsojen s pogojnimi obsodbami zaradi nedovoljene trgovine, torej kaznivih dejanj, ki jih je izvršil zaradi pridobitve premoženjske koristi, pri čemer dejstvo, da plačila v obravnavani zadevi še ni prejel, ne kaže na nižjo kriminalno količino, temveč na dejstvo, da so ga policisti zalotili pri izvrševanju kaznivega dejanja. Dejstvo, da obtoženec na Hrvaškem zoper kaznovalne naloge ni ugovarjal, v ničemer ne ovrže ugotovitev o njegovi predkaznovanosti. Obravnavano kaznivo dejanje, ki ga je izvršil zaradi istega namena, pa je storil celo v času preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obtoženčevo obžalovanje in tudi kriminalno količino, pri čemer ni šlo za posebej nizko število tujcev, kot to navaja zagovornik, saj jih je vozil osem. Tudi ne drži, da javni red in mir ni bil prizadet, saj so tujci brez dovoljenj vstopili in se gibali po ozemlju Republike Slovenije in za navedeno sostorilcem že plačali. Navedbe zagovornika o tem, da so tujci zlorabili azilno zakonodajo in prispeli do ciljnih držav nikakor ne kaže na nizko težo očitanega kaznivega dejanja ali obstoj razloga za izredno omilitev zaporne kazni. Tudi preostale okoliščine, ki jih zatrjuje zagovornik, ob zgornjih ugotovitvah ne kažejo na obstoj posebnih olajševalnih okoliščinah. Obtoženec ni relativno mlad in naiven, saj je star 33 let in je bil predhodno že trikrat obsojen. Slabši ekonomski in družinski položaj obtoženca, ki je brez otrok, samski, brez premoženja ali zaposlitve, glede na njegovo starost ni razlog, ki bi kazal na izrek omiljene kazni. Kolikor zagovornik zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri obtožencu ni našlo posebnih obteževalnih okoliščin, je sodišče prve stopnje vse okoliščine primerno ocenilo, in pri tem obtožencu izreklo ustrezno kazen, ki je celo na zakonskem minimumu, ni pa izreklo še nižje kazni. Kolikor zagovornik navaja, da obtoženec ni ogrožal življenja in zdravja potnikov, da ni bil član hudodelske združbe, da v Sloveniji še ni bil kaznovan, da tujci niso bili kazensko preganjani v matični domovini in da niso kazali znakov bolezni, se mu kaj takega z izpodbijano sodbo ne očita in takšno naštevanje negativnih dejstev v ničemer ne kaže na obstoj posebnih olajševalnih okoliščin. Kolikor pa zagovornik očita nesorazmerno visoko predpisane zaporne kazni v 308. členu KZ-1, so predpisane kazni sicer res višje, kot so bile v preteklosti, vendar navedeno še ne kaže na neustavnost ureditve.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo število dnevnih zneskov in njihovo višino. Glede na zgoraj ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo denarno kazen 400 dnevnih zneskov, upoštevaje najvišje število dnevni zneskov, ki glede na določbo drugega odstavka 47. člena KZ-1 znaša 1.500 za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti. Glede višine dnevnega zneska je ustrezno upoštevalo slabo premoženjsko stanje obtoženca, dejstvo, da nima otrok in splošne gospodarske razmere v matični državi.

8. Se pa zagovornik utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, v kateri je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Obtoženec je res pridobitno sposoben, na kar kaže tudi sama izvršitev kaznivega dejanja, vendar nima prejemkov ali premoženja in je tako slabšega socialnega položaja. Prestati bo moral sorazmerno dolgo zaporno kazen in v tem času ne bo mogel biti zaposlen, plačati pa bo moral še denarno kazen. Glede na navedeno obtoženec očitno nima sredstev za plačilo stroškov kazenskega postopka in je tako pritožbeno sodišče sodbo sodišče prve stopnje v tem delu spremenilo.

9. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je videti iz izreka, v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker je obtoženec s pritožbo delno uspel, obrazložitev o stroških pritožbe kot nepotrebna odpade.