Jedro

Nepravilno je bila uporabljena določba 2. odst. 125. čl. ZUP pri izdaji sklepa o zavrženju zahtevka za denacionalizacijo. To določbo uporabi upravni organ v primeru, če po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni navedla nobenega predpisa oz. pogoja, ki bi tak sklep utemeljeval.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. ... z dne 20.11.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo Župnijskega urada D. za vzpostavitev lastninske pravice na stavbišču, parc. št. 6, vl. št. 83 k.o. P.p.. Stavbišče je bilo podržavljena Rimokatoliškemu župnijstvu v M. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora Ljubljana C. št. ... z dne 3.6.1960. Na zemljišču brez stavbe je vpisana družbena lastnina v uporabi Občine Ljubljana C.. Vlagatelj Župnijski urad D. je pravni naslednik razlaščenca, kar je izkazano z potrdilom Nadškofijskega ordinariata z dne 23.4.1993. Tožena stranka je utemeljila svojo odločitev s tem, da je zavrnila zahtevo tožeče stranke za vrnitev v last in posest poslovne stanovanjske stavbe na isti parc. št. 6. Zaradi tega tudi ni mogla ugoditi zahtevku vlagatelja za vpostavitev lastninske pravice na stavbišču. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je vložila tožbo v upravnem sporu proti odločbi tožene stranke, s katero je ta zavrnila njen zahtevek za vrnitev v last in posest stavbe, ki stoji na predmetnem stavbišču. Če bo sodišče ugodilo tožbi za odpravo te delne odločbe, bo potrebno ugoditi tudi tožbi proti sklepu tožene stranke, ki je preuranjen. Tožeča stranka se bo tako lahko, ob pravilno vodenem postopku, izjavila o tem, kako spreminja svoj zahtevek. Vsekakor pa vztraja pri zahtevku za denacionalizacijo podržavljenega premoženja.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki jih je podala v odgovoru na tožbo v zadevi U ../95. Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je pri odločanju v upravni zadevi, ko je odločala o vrnitvi poslovno stanovanjske stavbe T.6, Ljubljana, nepravilno uporabila določbe materialnega predpisa (ZDen) in pravil postopka (ZUP). Drugi odstavek 25. člena ZDen določa, da se po izbiri upravičenca nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, bodisi ne vrne, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača upravičenec odškodnino. V obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka zahtevala vrnitev podržavljene nepremičnine v last in posest, bi morala tožena stranka, potem, ko je ugotovila povečanje vrednosti podržavljene nepremičnine, v nadaljevanju postopka ob sodelovanju upravičenca in zavezancev, ob upoštevanju določb 5. člena ZUP (varstvo pravic občanov in varstvo javnih koristi) in 14. člena ZUP (pomoč neuki stranki) šele odločiti o zahtevku. Vrnitev nepremičnine po 2. oziroma 3. alinei 2. odstavka 25. člena ZDen dejansko pomeni ugoditev zahtevku po temelju pod določenimi pogoji, ki jih navaja zakon. Upravičenec in zavezanci bi sicer lahko med postopkom (na prvi stopnji) sklenili poravnavo o premoženju, ki je predmet denacionalizacije. V primeru, da taka poravnava ni sklenjena, pa mora o zahtevku upravičenca odločiti upravni organ. ZDen upravnemu organu ne daje pooblastila, da zavrne zahtevek za denacionalizacijo, če med strankami ni sklenjena poravnava ali če zahtevek samo po mnenju upravnega organa ni pravilno oblikovan. Po določbi 140. člena ZUP je namreč dolžnost uradne osebe, ki vodi postopek, da opozori stranko na njene pravice v postopku in na pravne posledice njenih dejanj ali opustitev v postopku. Če je tožena stranka bila mnenja, da zahtevek tožeče stranke ni pravilno oblikovan, bi jo morala na to posebej opozoriti, prav tako pa tudi na posledice, če tega ne bo storila, ne bi pa smela zahtevka brez tega zavrniti.

Tožena stranka je zato nepravilno uporabila določilo 2. odstavka 125. člena ZUP, ko je zavrgla zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na stavbišču, zaradi tega, ker je že zavrnila zahtevo vlagatelja za vrnitev poslovno stanovanjske stavbe, ki stoji na njem. Ker je odločitev tožene stranke glede zavrnitve zahtevka za vračilo poslovno stanovanjske stavbe nepravilna in nezakonita, ne more biti razlog za utemeljitev izpodbijanega sklepa. Sodišče poleg tega opozarja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 2. odstavka 125. člena kot podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Navedeno določbo sme uporabiti pristojni organ le v primeru, če po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka. V konkretnem primeru tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nobenega predpisa oziroma pogoja, ki bi tak sklep utemeljeval. Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).