Jedro

Pri tožnici je podano takšno zdravstveno stanje, da v okviru preostale delovne zmožnosti lahko opravlja delo le s skrajšanim delovnim časom, ker bi delo s polnim delovnim časom poslabšalo njeno invalidnost oziroma bi delo v polnem delovnem času zanjo pomenilo nevarnost za poslabšanje. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 4. 2012 in št. ... z dne 25. 8. 2011 in tožnici delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožna za pretežno sedeče delo (vsaj tričetrt delovnega časa), v preostalem delovnem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, zmožna za delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju - prsno - ledvene hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba, brez počepanja, zmožna za delo, pri katerem je potrebno angažiranje do polovice normalne moči obeh rok in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 9. 2011 dalje. Obenem je tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno upravno odločbo in da se je tožnica dolžna prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, toženec pa je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka.

Zoper II., III. in V. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnega dejstva v zvezi s potrebnostjo časovne razbremenitve. Zaradi tega je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo glede priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom. Vztraja, da časovna razbremenitev ni potrebna, priznanje razbremenitve pa so ustrezne glede na funkcionalno stanje kolenskih sklepov. Če bi tožnica delala s polnim delovnim časom, pri delu tudi ne bi bile podane takšne obremenitve, ki bi lahko predstavljale možnost poslabšanja. Nadalje meni, da bi sodišče prve stopnje v III. točki izreka moralo odločiti, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Tožnica je trenutno pokojninsko in invalidsko zavarovana kot prejemnica denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje, zaradi česar se ji v tem času nadomestilo oziroma dajatev iz invalidskega zavarovanja, ne more izplačevati. Prav tako pa bi odločitev o stroških postopka morala temeljiti glede na delnem in ne na celotnem uspehu tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Skladno s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela, vsaj s polovico polnega delovnega časa, imata pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine (93. člen ZPIZ-1).

V izvedenih dokazih in sicer v mnenju sodnega izvedenca specialista ortopeda in splošnega kirurga, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku in razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

Pri tožnici gre za specifično ortopedsko zdravljenje in vstavitvijo le delnih kolenskih endoprotez, ki se vgrajujejo pri obrabi sklepnega hrustanca in samo na tistem delu, kjer je sklepni hrustanec obrabljen. Sodni izvedenec je že v mnenju strokovno obrazložil razloge, zaradi katerih je tožnica zmožna za delo s krajšim delovnim časom ter jih dodatno podkrepil še na zaslišanju. Pojasnil je, da je tožnica po operaciji naglo pridobila na telesni teži, da pa je telesna teža kontraindikacija za takšno terapijo. Pri velikih in daljših obremenitvah pride do predhodne dodatne obrabe na kolenskih sklepih, ki do sedaj še niso bili obremenjeni. Če pride do omajanja že vgrajenih delnih protez, dodatne obrabe ni možno enostavno zamenjati.

Na podlagi takšnega stanja in strokovno prepričljivega izvedenskega mnenja ter dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri tožnici za takšno zdravstveno stanje, da v okviru preostale delovne zmožnosti lahko opravlja delo le s skrajšanim delovnim časom, ker bi delo s polnim delovnim časom poslabšalo njeno invalidnost oziroma bi delo v polnem delovnem času zanjo pomenilo nevarnost za poslabšanje. S takšnim zaključkom pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe, da časovna razbremenitev pri tožnici ni potrebna, so neutemeljene.

Sodišče je tožnici pravilno na podlagi 93. člena ZPIZ-1 priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine, medtem ko je odmero in izplačevanje na podlagi drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) naložilo tožencu tako, da bo o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine odločil toženec in so pritožbene navedbe, da tožnica kot prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti v tem času ni upravičena do te denarne dajatve, brezpredmetne in neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno glede na uspeh v pravdi, ob upoštevanju tožničinega modificiranega tožbenega zahtevka, skladno s 154. členom v zvezi s 155. členom ZPP priznalo stroške postopka v višini 20,00 EUR.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II., III. in V. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.