Jedro

Le z ugotovitvijo, da je bila oseba med vojno službeno premeščena v Avstrijo, še ni dokazan prisilni ukrep izgnanstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.2000, s katero je v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote R/K z dne 13.1.2000 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Tožena stranka je ugotovila, da dokazno gradivo, ki ga je presojal organ prve stopnje in na podlagi katerega je odločil o priznanju statusa, ne daje zanesljive osnove za sklepanje o izpolnjenih pogojih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca. Tožnik je uveljavljal priznanje statusa izgnanca. Njegov oče je bil v letu 1941 zaposlen kot državni uradnik finančne službe v P., od koder so ga nemške okupacijske sile 1.9.1941 poslale na prisilno delo v Avstrijo. Skupaj z njim naj bi bila izgnana tudi tožnik in njegova mati. To naj bi potrdili priči M.S. in T.Č. Iz Arhiva RS pa izhaja, da ni podatkov o izgnanstvu družine K. Iz listin SPIZ o specifikaciji pokojninske dobe za tožnikovega očeta pa je razvidno, da mu je v pokojninsko dobo bil priznan čas od 9.5.1941 do 8.5.1945 kot prisilno delo. Drugih pisnih dokazov ali pričevanj o izselitvi ali izgnanstvu družine K. v dokaznem gradivu ni. Tožena stranka je menila, da zgodovinski viri izpričujejo, da so nemške oblasti številne državne uslužbence s področja financ, železnic, upravljanja in drugih področij javnega pomena, zaradi potreb po delovni sili prisilno premestile v druge kraje, tudi v Avstrijo in Nemčijo. Znani so primeri, ko so s prerazporejenimi delavci odšle tudi njihove družine. Na podlagi dokaznega gradiva v tem primeru pa ni mogoče sklepati, da je bil tožnikov oče na delo v L. 9.5.1941 razporejen prisilno. Tudi datum vrnitve v domovino ni ugotovljen popolno. Po navedbah tožnika naj bi se družina vrnila 10.4.1945, v izreku prvostopne odločbe pa je kot datum vrnitve naveden 8.5.1945. V prvostopni odločbi niso pojasnjeni razlogi za odločitev o vrsti in času trajanja prisilnega ukrepa. V revizijskem postopku je tožena stranka tožnika pozvala, da trditve o prisilni izselitvi ali izgnanstvu in času trajanja zatrjevanega ukrepa dopolni, vendar tega ni storil z obrazložitvijo, da z dokazi ne razpolaga. Tožena stranka je odločbo organa prve stopnje odpravila in prvostopnemu organu naložila, da v ponovnem postopku odpravi nejasnosti in razlike glede posameznih trditev in okoliščin zatrjevanega prisilnega ukrepa in njegovega trajanja ter zbere še dodatne podatke v ustreznih ustanovah v M. in C. ter po možnosti zaprosi za podatke še lokalne organe in ustanove, ki bi vedele o spornih dejstvih in okoliščinah kaj povedati.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj je izdana v zakonitem postopku in na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter s pravilno uporabo materialnih predpisov. Dokazi, izvedeni na prvi stopnji, ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev resničnega stanja stvari in je zato tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljeno odpravila in vrnila zadevo v ponovni postopek in odločanje ter pri tem dala napotke za dopolnitev postopka. Sodišče prve stopnje v celoti sledi razlogom tožene stranke in se v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) nanje sklicuje. Tožbeni ugovor, da je tožena stranka opravila revizijo prepozno, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Skladno z določbo 15. člena Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99 - ZZVN-D) velja za revizijo odločb, ki prispejo v revizijo po uveljavitvi tega zakona rok 6 mesecev od prejema odločbe v revizijo. Revizija se po določbi 103. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI), ki se v tem postopku smiselno uporablja, šteje za pravočasno, če je odločba o reviziji v tem roku odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki. V obravnavani zadevi je bila odločba organa prve stopnje vročena toženi stranki 6.3.2000, odločba o reviziji pa je bila prvostopnemu organu odposlana 5.9.2000, ta jo je prejel 6.9.2000, torej je bila upravni enoti odposlana v roku, določenem v 15. členu ZZVN-D. V pritožbi tožnik navaja, da je bil v času izgnanstva star 9 mesecev in v času vrnitve 4 leta in 9 mesecev, zato se natančno ne more spomniti vsega dogajanja, ki ga je rekonstruiral le po pripovedovanju staršev, ki pa so medtem že umrli. Priče, ki so bile zaslišanje pred prvostopnim upravnim organom, so jasno in nedvoumno izpovedale, da je bil tožnik izseljen istočasno s svojim očetom, niso pa mogle natančno navesti datuma izselitve in vrnitve. Med izselitvijo in zaslišanjem prič je poteklo že več kot 53 let. So pa jasno izpovedale, da sta bila tožnik in njegova mama skupaj z očetom oziroma možem prisilno, proti svoji volji izseljena v L. Tu ni šlo za družinske in ekonomske razloge, saj bi tožnik in njegova mama veliko bolje živela doma. Ta izselitev je bila izvedena zaradi očetovega slovenskega porekla tako kot tudi v vseh drugih primerih, ko je okupator razseljeval Slovence, bodisi na zahod, bodisi na vzhod. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno na enak način kot v mnogih drugih sličnih primerih. Ni pa bilo enakega pristopa pri revizijskem organu, saj je na primer v primeru tožnikove znanke ob enakem dejanskem stanju ravnal popolnoma drugače. Upravno sodišče je zmotno ugotovilo, da je revizijski organ, to je tožena stranka, izvedla revizijo v zakonitem roku 6 mesecev. Iz prvostopnega spisa sledi, da je prvostopenjski organ poslal odločbo v revizijo 1.3.2000. Torej naj bi pošta v L. potovala kar 5 dni. Tu nekaj ne more biti v redu. Pa tudi če bi revizijski organ prejel prvostopenjsko odločbo šele 6.3.2000, vseeno ni opravil revizije v zakonitem 6-mesečnem roku, temveč je ta rok zamudil in je zato revizijska odločba nezakonita in neveljavna. Po trditvi upravnega sodišča naj bi bila revizijska odločba poslana prvostopnemu organu 5.9.2000, prvostopni organ pa naj bi jo prejel že naslednji dan, 6.9.2000. Če se odmisli dolgo potovanje (ali napačno evidentiranje) v primeru, ko je bila prvostopna odločba poslana v revizijo in zelo hitro potovanje pošte v obratni smeri, je v tem primeru revizijski organ spregledal, da je na odločbi o reviziji pečat, iz katerega je razvidno, da je bil osnutek odločbe prepisan šele 11.9.2000 in torej nikakor ni mogel biti poslan prvostopnemu organu 5.9.2000 ter je ta 6.9.2000 tudi ni mogel sprejeti. Če upoštevamo minimalni rok trajanja pošte, to je 1 dan, je prvostopni organ lahko prejel revizijsko odločbo šele 12.9.2000, to pa pomeni, da je bil 6-mesečni rok prekoračen in odločba nima pravne veljave. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in odpravi odločbo tožene stranke ter potrdi odločbo organa prve stopnje.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da tožena stranka revizije ni opravila v zakonitem 6-mesečnem roku, ni utemeljen. Po vsebini enak tožbeni ugovor je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Revizija je opravljena pravočasno, če organ druge stopnje v revizijskem postopku odloči v 6. mesecih od datuma prejema odločbe prve stopnje pa do datuma, ko je odločba organa druge stopnje o reviziji odposlana prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki. V tem primeru je bila odločba organa prve stopnje vročena toženi stranki 6.3.2000, kar kaže dohodna štampiljka na dopisu organa prve stopnje o odstopu upravnega spisa zaradi revizije organu druge stopnje. Odločba o reviziji pa je bila prvostopnemu organu odposlana 5.9.2000, ki jo je prejel 6.9.2000 (štampiljka o prejetju odločbe tožene stranke pri organu prve stopnje). Pritožbene navedbe, da je na odločbi tožene stranke o reviziji štampiljka, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil osnutek odločbe prepisan šele 11.9.2000, ne držijo. Ta ne potrjuje prepisa osnutka tožene stranke, temveč se kvečjemu nanaša na nadaljnje delo organa prve stopnje v zvezi z vročanjem odločbe druge stopnje stranki in drugim.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pri tem dala pravilne napotke za dopolnitev postopka. Ni namreč sporno, da je bil tožnikov oče med drugo svetovno vojno službeno premeščen v L. v Avstriji. Sporno pa je, ali ta premestitev pomeni ukrep nemških oblasti zaradi javnih delovnih potreb ali gre za politični, nasilni ukrep okupatorja in kateri ter v kakšnem trajanju. Glede teh odločilnih dejstev dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj so že glede trajanja ukrepa dokazi različni (izjava tožnika in potrdilo SPIZ o priznani pokojninski dobi) ali pa jih sploh ni (v Arhivu RS ni podatkov o izgnanstvu tožnikove družine). Prav zaradi ugotovitev v zvezi s prisilnim ukrepom in njegovim trajanjem, je organu prve stopnje naloženo, da ta pomembna dejstva v novem postopku, tudi s pridobitvijo novih dokazov, natančneje oziroma popolno ugotovi.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.