Jedro

Delavcu v srednji šoli, ki dela izmenično en teden v dopoldanski in naslednji teden v popoldanski izmeni, pripada za čas dela v popoldanski izmeni dodatek za izmensko delo od 1. 9. 1994 dalje, t. j. od uveljavitve Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v R Sloveniji (Ur. l. RS št. 52/94).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka Srednja šola ... je dolžna plačati tožnikoma I. P. in Z. P 1. 9. 1994 do 25. 5. 1995, za čas, ko sta delala v popoldanski izmeni, 10 % dodatek na njuno osnovno plačo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v 8 dneh.

Kar tožnika zahtevata več, se zavrne.

Stranke nosijo vsaka svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov na izplačilo 10 % dodatka na njun osebni dohodek od 1. 1. 1992 dalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse v 8 dneh ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.005,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 1995 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnika, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata njeno razveljavitev, oziroma spremembo in ugoditev njunemu tožbenemu zahtevku. Menita, da jima pravico do dodatka daje 38. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti in da sodišče mnenja Ministrstva za šolstvo in šport ne bi smelo upoštevati, saj gre za mnenje financerja, ki je lahko pristranski.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnika zahtevata izplačilo 10 % dodatka na njuno plačo od 1. 1. 1992 dalje, t. j. že po uveljavitvi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v R Sloveniji, ki je začela veljati 19. 10. 1991 (KPND, Ur. l. RS št. 18/91 - 64/95). Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 12/91), niti Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Ur. l. RS št. 16/92, 42/93) nimata posebnih določb o izplačevanju dodatkov za izmensko delo. Tudi Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, ki je stopil v veljavo s 23. 4. 1994 (Ur. l. RS št. 18/94) in z uveljavitvijo katerega so prenehale veljati nekatere določbe Zakona o plačah delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih, v 19. členu določa le, da zaposlenim v javnih zavodih in državnih organih pripadajo dodatek za delovno dobo, dodatek za manj ugodne delovne pogoje, ki se pojavljajo občasno in niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času in drugi dodatki, določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, v 20. členu pa določa, da se dodatki izplačujejo v višini, določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom.

Osnova za obračun je osnovna plača zaposlenega. Iz teh dveh členov ne izhajata višina in pogoji pod katerimi delavcu pripada dodatek za izmensko delo. Zato je potrebno izhajati iz 38. člena KPND, ki je veljala ves čas spornega razmerja in ki v 1. točki določa, da delavcem pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolij, nevarnost pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, v primeru, ko so to posebni pogoji, ki se občasno pojavljajo in zato niso ovrednoteni v osnovni plači. Dodatki se obračunavajo le za posebne pogoje, ki se občasno pojavljajo in le za čas, ko je delavec delal v pogojih, za katere mu dodatek pripada.

Besedilo člena je jasno in ne zahteva posebne razlage, zaradi česar se pritožba tožnikov napačno sklicuje na to, da jima dodatek za izmensko delo pripada na podlagi tega člena kolektivne pogodbe.

Nesporno je namreč, da tožnika ne delata le občasno v popoldanski izmeni, temveč, da delata 1 teden v dopoldanski in naslednji teden v popoldanski izmeni.

Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča za čas od uveljavitve Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v R Sloveniji (Ur. l. RS št. 52/94, s kasnejšo spremembo in dopolnitvijo v Ur. l. RS št. 49/95 in 34/96), potrebno izhajati le iz določb te kolektivne pogodbe. Ta v 79. členu določa, da delavcem pripadajo dodatki za posebne pogoje dela, ki niso ovrednoteni v osnovni plači, pri čemer se obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada, osnova za izračun pa je osnovna plača delavca za polni delovni čas, oziroma ustrezna urna postavka. 85. člen določa, da dodatki za manj ugoden delovni čas pripadajo delavcem za ure, ko delajo v manj ugodnem delovnem času, 86. člen, ki opredeljuje dodatek za izmensko delo, pa določa, da za izmensko delo v popoldanskem in nočnem času pripada delavcu dodatek v višini 10 % od osnovne plače. Iz panožne kolektivne pogodbe tako ne izhajajo posebne omejitve za priznanje dodatka za izmensko delo, ki se le občasno pojavlja, kot to določa 38. člen KPND in je zato za delavce v dejavnosti vzgoje in izobraževanja ugodnejša. Uporablja se za vse zavode in delodajalce v dejavnosti vzgoje in izobraževanja, ki opravljajo javno službo, itd. (2. člen te kolektivne pogodbe). Le iz določb te kolektivne pogodbe (brez upoštevanja omejitev, ki jih pri izplačilu dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, določa KPND) je potrebno izhajati, saj je v razmerjih splošne kolektivne pogodbe, panožnih kolektivnih pogodb in kolektivnih pogodb za posameznega delodajalca zastopano načelo, da panožna kolektivna pogodba delavcem lahko priznava več pravic od splošne kolektivne pogodbe, oziroma, da podjetniška kolektivna pogodba delavcem lahko priznava več pravic od panožne ali splošne, ne pa obratno. Tožnikoma je tako potrebno priznati dodatek za izmensko delo v popoldanskem času v višini 10 % od osnovne plače, brez omejitev, ker le teh ne določa panožna kolektivna pogodba. Za utemeljenost takšnega stališča govorijo tudi, sicer v času odločanja sodišča prve stopnje še neuveljavljene Spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 49/95, ki se uporabljajo od 1. 9. 1995 dalje), ki v 1. odstavku 85.a člena določajo, da delavcu, ki opravi celotno tedensko delovno obveznost v popoldanskem času, pripada za čas dela v popoldanskem času dodatek v višini 8 % na osnovno plačo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikoma priznalo dodatek v višini 10 % od osnovne plače za čas, ko sta opravljala delo v popoldanskem času in sicer za obdobje od 1. 9. 1994 dalje (t.j. od datuma uporabe Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v R Sloveniji - 114. člen), pa do datuma odločanja sodišča prve stopnje (t.j. do 25. 5. 1995). Dodatek tožnikoma pripada po obračunu od osnovne plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec in sicer v skladu z 78. členom panožne kolektivne pogodbe, ki določa, da delavci prejemajo plačo za pretekli mesec do 10. dne v mesecu. Zahtevek tožnikov za izplačilo dodatka za izmensko delo že od 1. 1. 992 dalje je sodišče zavrnilo, saj dodatek tožnikoma pred 1. 9. 1994, ko je veljala le določba 38. člena KPND in se še niso uporabljale določbe panožne kolektivne pogodbe, ne pripada.

Pritožbeno sodišče tudi ni odločalo o tem, da tožnikoma pripada dodatek tudi po datumu odločitve sodišča prve stopnje v predmetnem sporu, saj takšnega zahtevka nista postavila, zapadli v plačilo pa so tudi le zneski dodatkov do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 326. člena ZPP). Kot že navedeno, je prišlo kasneje tudi do sprememb in dopolnitev panožne kolektivne pogodbe, z opredelitvijo drugačne višine dodatka.

Glede na doseženi uspeh strank v sporu je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 4. točke 373. člena ZPP.