Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožnica kljub hudi bolezni že takoj po koncu zdravljenja sodelovala pri skrbi za otroka in sodelovala pri gospodinjstvu, prav tako si je tudi z rehabilitacijo leta 1996 še izboljšala svoje delovne zmožnosti ter upoštevaje, da pomoč sorodnikov pri skrbi za otroka pravdnih strank v času tožničine bolezni predstavlja pomoč obema zakoncema in ne le tožencu (toženec ni zatrjeval in izkazal nasprotno) ter dejstvo, da sta oba zakonca ves čas trajanja življenjske skupnosti prejemala dohodke, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da nobeni izmed pravdnih strank ni uspelo dokazati večjega prispevka k nastanku skupnega premoženja.

Da bi poznejši posegi v premoženje (vse do delitve skupnega premoženja) vplivali na drugačen delež posameznega skupnega lastnika, bi moralo obstajati soglasje pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine s parc. št. 362/12 stanovanjska stavba v izmeri 75 m2, gospodarsko poslopje in dvorišče v izmeri 570 m2, vl. št. ... k. o. x., do 5552/10000, ter stanovanjska oprema, navedena v 1. točki izreka, pri čemer delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju znaša ½ (eno polovico). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je pri ugotavljanju, kaj spada v njegovo posebno premoženje, sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se je oprlo le na izpovedbe tožnice in D.Z. ter P.F.. D.Z. je mož tožničine sestre, P.F. pa je sovražna do toženčeve matere, zato njuni izpovedbi nista verodostojni. Prav tako sta bili v nasprotju izpovedbi tožničinih bratov, F. in J. M.. Tožnica in vse priče, ki jih je predlagala, so skušale vlogo toženca čimbolj minimalizirati, kljub temu, da materialni dokazi kažejo drugače. Izpovedba toženca in računi, ki jih je predložil, kažejo, da je bila jeseni 1987 hiša zgrajena do tretje gradbene faze. Iz predloženih računov je namreč razvidno, da je bil ves material za hišo kupljen pred začetkom zunajzakonske skupnosti, res pa je, da toženec za opravljena dela ne more predložiti računov, saj je večino del na hiši opravil sam. Izpovedbe priče J.M., ki je bil v letu 1988 star 13 let, sodišče ne bi smelo upoštevati, saj ni logično da bi v teh letih ves čas delal pri tožencu. Tožencu tudi ni priznal, da je vodil gradnjo in skrbel za nabavo materiala, niti ni vedel, kdo je koristil porodniški dopust, medtem ko je vedel izpovedati vse, kar je bilo tožnici v korist. Nobena od prič ni vedela, da je toženec material nabavljal preko Stanovanjske zadruge, kamor se je včlanil zaradi nakupa blaga brez davka. Če bi sodišče pravilno ocenilo predložene dokaze in z veliko mero kritičnosti upoštevalo izjave prič, bi ugotovilo, da je bila hiša že pred začetkom zunajzakonske skupnosti zgrajena do tretje gradbene faze, prav tako pa je bil ves material za finalizacijo hiše nabavljen pred letom 1988, zato toženec kasnejših računov ni mogel predložiti. Prav tako se toženec ne strinja z odločitvijo o višini deležev na skupnem premoženju ter z ugotovitvijo, da nobena izmed pravdnih strank ni uspela dokazati, da bi pridobivala višje dohodke od nasprotne stranke, ali da bi na druge načine prispevala k nastanku skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec opravljal različna dela pri gradnji in finalizaciji ter opravil glavnino gradbenih del in organiziral tudi gradnjo prizidka. V času bolezni tožnice je skrbel za družino. V tem obdobju je bilo breme skrbi za družino na njem in njegovih sorodnikih. Koristil je porodniški dopust, vodil otroka v vrtec, nabavljal hrano, hodil na roditeljske sestanke. Toženec je bil ves čas zaposlen. Tožnica je imela od bolezni dalje občutno nižje dohodke v primerjavi s tožencem, kasneje pa so njeni dohodki toženčeve presegli le zaradi dodatka za pomoč in postrežbo. Poleg tega je toženec delal tudi na črno. Ob takih ugotovitvah pa se toženec ne more strinjati z odločitvijo o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bila prodaja njegovih delnic izvršena 22. 1. 1997, kot ni res, da je toženec predložil le prvo stran pogodbe o prodaji zemljišča za gradnjo avtoceste.

3. Tožnica na pritožbo toženca ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) v drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo vlaganja pravdnih strank v stanovanjsko hišo od prve betonske plošče dalje. Zemljišče z zgrajeno stanovanjsko hišo do prve betonske plošče in del gradbenega materiala (opeka za zidanje – modularec, opeka za pokrivanje strehe in les z domače parcele) v vrednosti 4.998,00 EUR pa predstavljajo toženčevo posebno premoženje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obsega skupnega premoženja je natančna, skrbna, prepričljiva in življenjsko logična, zato dokazne zaključke sodišča prve stopnje sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeni očitki, ki izpodbijajo dejansko stanje v zvezi z obsegom skupnega premoženja in izpostavljajo, da v toženčevo posebno premoženje sodi stanovanjska hiša do tretje gradbene faze in ne do prve, ter očitki, s katerimi toženec izpodbija dokazno oceno in verodostojnost prič D.Z., P. F. ter J. in F. M., niso utemeljeni.

7. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo gospodarsko poslopje zgrajeno po prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank, to vlaganje toženca v nepremičnino, tudi če bi bilo financirano, kot zatrjuje, iz njegovega posebnega premoženja, na višino deležev ne more vplivati. Da bi poznejši posegi v premoženje (vse do delitve skupnega premoženja) vplivali na drugačen delež posameznega skupnega lastnika, bi moralo obstajati soglasje pravdnih strank, česar pa toženec ni zatrjeval. Zato pritožbene navedbe o tem, kdaj so bile prodane delnice toženčevega očeta in zemljišča za gradnjo avtoceste, s čimer naj bi financiral gradnjo gospodarskega poslopja, niso pravno relevantne.

8. ZZZDR vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Polovični delež se domneva. Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbije. Na njem pa je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev v času zakonske zveze. To domnevo je tako mogoče ovreči le, če gre za očitno nesorazmerje med prispevki zakoncev. O deležih pravdnih strank na skupnem premoženju se odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica redno zaposlena do leta 1992, ko je zbolela in oslepela. V obdobju pred boleznijo je skrbela za mld. otroka in za gospodinjstvo. Ko je bila tožnica zaradi bolezni (izgube vida) od 22. 9. 1992 dva meseca hospitalizirana, je bila mld. hčerka pravdnih strank pri toženčevi mami, mld. sin pa pri toženčevi svakinji. V tem obdobju je bilo breme skrbi za družino v celoti na tožencu in njegovih sorodnikih. Po bolezni je tožnica prejemala pokojnino, invalidnino ter dodatek za pomoč in postrežbo. Toženec je bil v krajšem obdobju trajanja zakonske zveze (16 mesecev) brezposeln. V tem času je prejemal nadomestilo za brezposelnost in delal na črno.

10. Da bi imela tožnica v celotnem obdobju po bolezni občutno nižje dohodke od toženca, kot navaja pritožba, ne drži. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica le v letih 1992 in 1993 nižje dohodke od toženca, kasneje pa so njeni dohodki zaradi izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo celo presegali toženčeve. Po tožničini bolezni je bila sicer glavnina vsakodnevnih gospodinjskih opravil ter skrbi za šolanje otrok res na tožencu, vendar pa je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je tožnica že takoj po zaključku zdravljenja leta 1993 po svojih močeh skrbela za otroka. Pri tem ji je pomagala tudi znanka J.K.. Kljub temu, da je izgubila vid, je pripravila otroka za odhod v šolo in skuhala preprostejše jedi, leta 1996 pa je prav zaradi izboljšanja svojih delovnih zmožnosti odšla za dva meseca na rehabilitacijo v Center za slepe in slabovidne. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju - tožnica je kljub hudi bolezni že takoj po koncu zdravljenja sodelovala pri skrbi za otroka in sodelovala pri gospodinjstvu, z rehabilitacijo leta 1996 pa je poskrbela še za izboljšanje svojih delovnih zmožnosti – ter upoštevaje dejstvo, da pomoč sorodnikov pri skrbi za otroka pravdnih strank v času tožničine bolezni predstavlja pomoč obema zakoncema in ne le tožencu (toženec ni zatrjeval in izkazal nasprotno), je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da nobeni izmed pravdnih strank ni uspelo dokazati večjega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da sta oba zakonca ves čas trajanja življenjske skupnosti prejemala dohodke. Da je tožnica kljub težki bolezni ves čas korektno in po najboljših močeh skrbela za dom in družino, kar pritožba smiselno izpodbija, pa potrjuje tudi ugotovitev, da se je toženec v času trajanja življenjske skupnosti ukvarjal z opravljanjem gradbenih del na črno. Če tožnica ne bi skrbela za dom in družino ter sodelovala pri skrbi za gospodinjstvo, se toženec z dodatno dejavnostjo, ki jo je izvajal na črno, gotovo ne bi mogel ukvarjati. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da delež vsake izmed pravdnih strank na skupnem premoženju znaša eno polovico. Nasprotne pritožbene navedbe, ki tak materialnopravni zaključek grajajo, pa niso utemeljene.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.