Jedro

V skladu z določbo 73. člena SPZ morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti: - kakšna sta narava in namen nepremičnin pravdnih strank, - kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, - ali sporna dejavnost tožene stranke uporabo nepremičnin tožeče stranke otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne, oziroma, - ali dejavnost tožene stranke tožeči stranki povzroča znatnejšo škodo.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo krajevno običajno, da poleg stanovanjskih hiš, nekaj metrov od spalnice, ob 4.50 zjutraj, zaganjajo težki tovornjaki oziroma se opravljajo dejavnosti, ki povzročajo hrup in tresljaje, ki bi ob odprtem oknu (to je tako, kot je v spalnicah pretežni del leta), prebudili vsakega človeka. Nasprotno – ugotovilo je, da so se po letu 2012 moteče proizvodne dejavnosti preselile v obrtne ali industrijske cone, v tem okolišu pa so ostale le že obstoječe nemoteče obrti.

Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednjih nepremičninah je praktično nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega poseganja bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki povzroča vznemirjanje s povsem običajnimi dejanji. Vsakodnevno zaganjanje in ogrevanje težkih tovornjakov v zgodnjih jutranjih urah ter občasno glasno vzdrževanje tekom dneva in vsako soboto, pa niso povsem običajna dejanja, gre za dejanja, ki močno presegajo tolerančni prag.

Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo prav slednje – glede na velikost oziroma dolžino tovornjaka s priklopnikom Volvo namreč opravljanje dejavnosti na bolj oddaljenem, jugovzhodnem delu dvorišča tožene stranke ne pride v poštev, pranje in vzdrževanje pa se sploh vselej opravlja tik ob posestni meji. Kako drugače kot z odstranitvijo tovornih vozil s priklopniki oz. z opustitvijo njihovega zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja neposredno ob stanovanjski hiši oziroma spalnici tožeče stranke bi tožena stranka odpravila moteče tresljaje in smrad, ni nikdar pojasnila. Pritožbeno sodišče drugega načina za odpravo tresljajev in smradu zaradi izpuhov ne najde. Hrup je v abstraktnem smislu mogoče omejiti tudi na drugačen način (tožena stranka v pritožbi prvič ponuja postavitev protihrupne ograje oziroma trdi, da je ponujala njeno postavitev), a glede na majhno oddaljenost prostora, kjer tožena stranka parkira, zaganja, vzdržuje in pere tovorna vozila od spalnih prostorov tožeče stranke (v prvem nadstropju) si višje sodišče ograje, ki bi preprečila zbujanje, ne zna zamisliti. Ograje, v višini tistih ob avtocestah, v strnjeno naselje in ob stanovanjsko hišo ne sodijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki: I. naložilo opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah z ID znakoma parcela 0001 in 0002, v naravi stanovanjska hiša in dvorišče, še posebej so dolžni v celoti odpraviti vzroke za imisije smradu (odpadnih plinov), hrupa in tresljajev kot posledica zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja tovornih vozil s priklopniki ter uporabe objektov na nepremičninah z ID znakoma parcela 0003 in 0004, ki sta v lasti druge toženke, tako da smrad (odpadni plin), hrup in tresljaji kot posledica zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja tovornih vozil s priklopniki ter uporabe objektov na nepremičninah z ID znakoma parcela 0003 in 0004, ki sta v lasti druge toženke, ne bodo prehajali na nepremičnini tožeče stranke, in sicer na način, da z nepremičnin z ID znakoma parcela 0003 in 0004 odstranijo vsa tovorna vozila skupaj s priklopniki, in jih tam ne zaganjajo, vzdržujejo, popravljajo in parkirajo, ji II. v bodoče prepovedalo vznemirjati lastninsko pravico tožeče stranke ter III. zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek.

Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške, te pa odmerilo s kasnejšim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

Meni, da je obrazložitev v delnem nasprotju z izrekom, saj nobeno izvedensko mnenje ne podpira odločitve iz izreka.

Navaja, da odločitev posega v pravice tožene stranke. Že v odgovoru na tožbo 24. 1. 2011 so toženci napisali, da je tožba popolnoma šikanozna. Šikaniranje se je začelo v letu 2007, ko je bil pravni prednik prve toženke obveščen, da ne sme več uporabljati poti po parceli 0005 in 0006 k. o. X. Že v letu 2011 je tožena stranka zapisala, da imata tožnika zdravstvene težave, ki izvirajo od drugod, pa jih skušata prevaliti na tožence.

Sodišče je na podlagi subjektivnega dojemanja tožnikov kar na pamet odločilo, da je emisija prekomerna.

Pritožniki naštevajo druge vplive v bližnji okolici – letališče Lesce, avtocesto Jesenice – Ljubljana, ropot vlaka, cesto Lesce – Begunje in se čudijo, da tožečo stranko moti le njihova dejavnost. Izpostavljajo, da se vzdrževanje in popravljanje vozil morda opravlja dvakrat mesečno ob sobotah dopoldne in nikdar ne preseže predpisane ravni hrupa. To iz sodbe ni popolnoma razvidno.

Neresnično je, da gre v konkretnem primeru za čisto stanovanjsko območje. Tožena stranka enako dejavnost opravlja že desetletja, dovoljenih ravni emisij pa ne presega. Sedanja vozila so mnogo tišja in ekološko bolj sprejemljiva. Še danes se v vseh okoliških hišah, tudi pri tožeči stranki, opravlja tudi poslovna dejavnost. Tožena stranka v pritožbi dodaja, da so ves čas zaradi dobrih sosedskih odnosov predlagali, da se sporazumno najde možnost izdelave protihrupne zaščite, ker pa gre za šikaniranje, pripravljenosti tožeče stranke za sporazum ni bilo. Pritožniki so predlagali postavitev protihrupnih ograj in se želeli dogovoriti, kje na zemljišču, ki je veliko, lahko opravljajo posamezno dejavnost, pa so vedno naleteli na gluha ušesa. Višje sodišče pa je opozorilo, da je potrebno slediti drugim možnostim omejitve lastnine. Pred prepovedjo bi moralo sodišče odločati o načinu, da bi toženci še vedno lahko uporabljali nepremičnino.

Sodišče ne more slediti subjektivnim ugotovitvam tožnikov, da imajo vse zdravstvene težave in problemi vzrok v dejavnosti tožene stranke. Prva tožnica je izjemno občutljiva, psihiatrično se zdravi že od leta 1973 in hoče živeti v sterilnem okolju. Pritožniki so najprikladnejši, da jih uniči, vse druge imisije je sploh ne zanimajo.

Tudi razpoke na hiši po ugotovitvah izvedenca niso posledica imisij.

Smrad in vibracije niso objektivno ugotovljene.

Tožena stranka dodaja, da parkira vozilo na svojem dvorišču in ga običajno po dveh minutah zagona v jutranjih urah odpelje. Trudijo se, da se vozilo zjutraj ne ogreva več kot par minut. Menjave gum se izvajajo morda dvakrat mesečno (sobota dopoldne). Ves čas pazijo, da so od parcelne meje čim bolj oddaljeni. Ob preizkusu pri zaprtem oknu v spalnici tožene stranke zagona tovornjaka nihče ni slišal. Dejavnost pritožnikov ne moti nikogar drugega, ker imisije niso prekomerne.

3. Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Opozarja, da so navedbe o drugih povzročiteljih hrupa v okolici pritožbene novote. Enako velja za navedbe o poravnavanju in sporazumnem reševanju zadeve ter panelnih protihrupnih ograjah. Izpostavlja, da tudi iz izpovedi drugega toženca izhaja, da je tovorni promet v okolišu prepovedan in da ima zakupljeno parkirišče v Naklem, da pa bi parkiranje tam povečalo stroške in izgubo časa. Opozarja, da je treba upoštevati, da tožena stranka nima dovoljenj za garažiranje vlačilcev, kar izhaja iz dopisov UE s 15. 2. 2021, 11. 9. 2019 in 23. 4. 2018. Tožena stranka s svojo uporabo nepremičnine zlorablja pravico.

Tožeča stranka še dodaja, da je tožena stranka ob ogledu in preizkusu na kraju samem poskušala ublažiti posledice hrupa in opisuje, kako je bilo to narejeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih, ki ne nasprotujejo njenemu izreku. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo pritožba obrazloži s stališčem (oz. drugačno dokazno oceno od tiste v izpodbijani sodbi), da nobeno izvedensko mnenje ne podpira odločitve, torej ni bila storjena.

6. V skladu z določbo 73. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti: - kakšna sta narava in namen nepremičnin pravdnih strank, - kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, - ali sporna dejavnost tožene stranke uporabo nepremičnin tožeče stranke otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne, oziroma, - ali dejavnost tožene stranke tožeči stranki povzroča znatnejšo škodo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta nepremičnini tožeče stranke na podlagi občinskega prostorskega načrta opredeljeni kot območje poselitve – čiste stanovanjske površine, nepremičnine tožene stranke pa kot območje poselitve – splošne stanovanjske površine. Tožena stranka v pritožbi navaja: „Enostavno neresnične pa so trditve, da gre v konkretnem primeru za čisto stanovanjsko območje, kjer tožena stranka opravlja svojo dejavnost ob stanovanjski hiši toženih strank.“ S tem ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, saj se povsem očitno odziva le na trditve (najbrž na trditve nasprotne stranke). Poleg tega gre za nekonkretizirano nasprotovanje, ki dvoma v ustrezno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje ne uspe vzpostaviti.

8. Sodišče prve stopnje je v zaključilo, da so nepremičnine pravdnih strank uvrščene v območje III. stopnje varstva pred hrupom. Pritožbeno ponavljanje tega je nepotrebno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso problematizirane, hrup, ki ga povzroča tožena stranka1, skoraj dosega (a ne presega) za takšno področje dovoljene ravni hrupa.2,3 Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da prostorski akt, sprejet že v letu 2012, v okolišu, kjer ležijo nepremičnine pravdnih strank, dopušča opravljanje nemoteče obrtne proizvodne dejavnosti, ki ne potrebuje površin za motorna vozila, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 ton, ni pa dopustno opravljanje gospodarske dejavnosti s takšnimi vozili, kot jih ima tožena stranka4, čemur ta v pritožbi ne nasprotuje. Prometni znak na Cesti (kjer stojijo nepremičnine tožeče in tožene stranke) prepoveduje promet za tovorna vozila – razen za lokalni promet. Tudi tej ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožba ne nasprotuje. Moteče obrtno proizvodne dejavnosti in tiste, ki potrebujejo površine za tovorna vozila nad 3,5 ton dovoljene mase, so se po ugotovitvah sodišča prve stopnje (po letu 2012) preselile v obrtne ali industrijske cone, v tem okolišu pa so ostale le že obstoječe nemoteče obrti5; nikogar drugega ni, ki bi imel kamione parkirane na domačem dvorišču, jih doma vzdrževal in pral, kot to počne tožena stranka. Z vztrajanjem, da se v vseh okoliških hišah še danes opravlja tudi poslovna dejavnost6, tožena stranka ugotovitev, da so se moteče obrtno proizvodne dejavnosti po letu 2012 preselile v obrtne ali industrijske cone, ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da dejavnost tožene stranke glede na naravo in namen nepremičnin ni (več) krajevno običajna.

9. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da tožena stranka vsako jutro ob 4.50 zaganja kamion(a) na mestu, ki je približno sedem metrov oddaljeno od nepremične tožene stranke. Glede na dolžino kamiona Volvo (16,60 m) je sodišče prve stopnje zaključilo, da vozilo ne more biti parkirano drugje, kot je bilo ob ogledu 20. 4. 2021, torej dlje od nepremičnin tožeče stranke. Zaključka sodišča prve stopnje o tem, kako dolgo kamion ogreva, v izpodbijani sodbi ni7, tožena stranka v pritožbi govori o dveh minutah oz. par minutah. Na podlagi dokazne ocene8, ki v celoti ustreza zahtevam 8. člena ZPP, in je logično preverljiva ter življenjsko prepričljiva, pritožniki pa ji konkretizirano niti ne nasprotujejo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi hrup kamiona ob zagonu in posledično tresljaji, ki se prav tako čutijo, ob odprtem oknu prebudil(i) vsakega človeka, ne samo prvo tožnico, za katero je sicer (neizpodbijano) ugotovilo, da je bolj občutljiva. To, da tožečo stranko prav vsak dan v letu ob 4.50 zjutraj zbudi glasno zaganjanje kamiona, ki povzroči tudi tresljaje, ki se v stavbi čutijo (o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo ob ogledu in preizkusu na kraju samem9), ter izpuhe, ki tožeči stranki onemogočajo zračenje10, otežkoča uporabo nepremičnin tožeče stranke, ki so v območju (čistih) stanovanjskih površin, preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi bilo krajevno običajno, da poleg stanovanjskih hiš, nekaj metrov od spalnice, ob 4.50 zjutraj, zaganjajo težki tovornjaki oziroma se opravljajo dejavnosti, ki povzročajo hrup in tresljaje, ki bi ob odprtem oknu (to je tako, kot je v spalnicah pretežni del leta), prebudili vsakega človeka. Nasprotno – ugotovilo je, da so se po letu 2012 moteče proizvodne dejavnosti preselile v obrtne ali industrijske cone, v tem okolišu pa so ostale le že obstoječe nemoteče obrti.

10. To, ali uporaba nepremičnine tožene stranke tožeči stranki povzroča tudi znatnejšo škodo, glede na zgoraj opisano, ni pravno odločilno, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe o vzrokih za psihično stanje prve tožnice in vzrokih za poškodbe na stavbi tožeče stranke, ne odgovarja.

11. Pritožba terja še odgovor na vprašanje, ali bi bilo mogoče imisije sanirati drugače, tako da bi tožena stranka še vedno lahko uporabljala nepremičnino, za kar se zavzema v pritožbi. Najprej naj višje sodišče opozori, da toženi stranki z izpodbijano sodbo uporaba njene nepremičnine ni prepovedana, na njej ji je le prepovedano zaganjati, vzdrževati, popravljati in parkirati tovorna vozila s priklopniki, ker s tem povzroča prekomerne imisije v obliki hrupa, tresljajev in smradu.

12. Prav vsakega poseganja v tujo nepremičnino res, kot je to sodišče že obrazložilo v predhodnih sklepih s 4. 6. 2014 in 15. 6. 2016, ni mogoče prepovedati.11 Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednjih nepremičninah je namreč praktično nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega poseganja bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki povzroča vznemirjanje s povsem običajnimi dejanji.12 Vsakodnevno zaganjanje in ogrevanje težkih tovornjakov v zgodnjih jutranjih urah ter občasno glasno vzdrževanje tekom dneva in vsako soboto13, pa niso povsem običajna dejanja, gre za dejanja, ki močno presegajo tolerančni prag.

13. Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način.14 Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo prav slednje – glede na velikost oziroma dolžino tovornjaka s priklopnikom Volvo namreč opravljanje dejavnosti na bolj oddaljenem, jugovzhodnem delu dvorišča tožene stranke ne pride v poštev, pranje in vzdrževanje pa se sploh vselej opravlja tik ob posestni meji. Kako drugače kot z odstranitvijo tovornih vozil s priklopniki oz. z opustitvijo njihovega zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja neposredno ob stanovanjski hiši oziroma spalnici tožeče stranke bi tožena stranka odpravila moteče tresljaje in smrad, ni nikdar pojasnila. Pritožbeno sodišče drugega načina za odpravo tresljajev in smradu zaradi izpuhov ne najde. Hrup je v abstraktnem smislu mogoče omejiti tudi na drugačen način (tožena stranka v pritožbi prvič ponuja postavitev protihrupne ograje oziroma trdi, da je ponujala njeno postavitev), a glede na majhno oddaljenost prostora, kjer tožena stranka parkira, zaganja, vzdržuje in pere tovorna vozila od spalnih prostorov tožeče stranke (v prvem nadstropju) si višje sodišče ograje, ki bi preprečila zbujanje, ne zna zamisliti. Ograje, v višini tistih ob avtocestah, v strnjeno naselje in ob stanovanjsko hišo ne sodijo. Tožena stranka zaključka sodišča prve stopnje, da je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le z odstranitvijo in prepovedjo zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja tovornih vozil s priklopniki, v pritožbenem postopku ni uspela izpodbiti.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). To velja tudi za nekonkretizirane pritožbene navedbe o drugih virih hrupa v okolici, ki (glede na bližino in jakost vpliva dejavnosti tožene stranke ter ugotovitve sodišča prve stopnje ob ogledu in preizkusu na kraju samem) niso takšne, da bi višjemu sodišču vzbudile dvom, ali gre pri vplivu na nepremičnino tožeče stranke za tako imenovane združene imisije.

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka, to velja tudi za stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

1 Menjava gum s pnevmatsko pištolo doseže 45 dBA, zagon, ogrevanje in odhod tovornih vozil pa 45 dBA. 2 Razlogi v 27. točki izpodbijane sodbe. 3 Kot je to sodišče že pojasnilo v predhodnem sklepu s 4. 6. 2016, upravna določitev v Prostorskem redu in Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju sicer ni pravno odločilna za presojo kriterijev iz 75. člena SPZ. 4 Razlogi v 22. točki izpodbijane sodbe. 5 Za kakšne dejavnosti gre, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 22. točki na 18. strani izpodbijane sodbe. 6 Kakšne druge dejavnosti se opravljajo (ali gre za moteče ali za nemoteče dejavnosti) pritožba niti ne pojasni. 7 Sodišče prve stopnje je le povzelo izpoved prve tožnice, da to traja deset minut (13. točka izpodbijane sodbe) oziroma 12 minut (17. točka izpodbijane sodbe), v nadaljevanju pa obrazložilo, da izpovedi prve tožnice o prisilnem prebujanju zaradi zagona kamiona verjame (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 8 25. in 26. točka izpodbijane sodbe. 9 Tudi razlogi v 26. točki izpodbijane sodbe. 10 Neizpodbijana dokazna ocena v 25. točki na 19. strani izpodbijane sodbe. 11 Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 239/95 in II Ips 320/96. 12 V naši sodni praksi so sodišča obravnavala vpliv hrupa, smradu in poslabšanega izgleda okolice zaradi kmetijske dejavnosti na vasi (VSL sodba I Cp 2045/2017), hrupa in kuhinjskih vonjav v mestnem jedru, kjer se pogosto odvijajo razni družabni, pa tudi promocijski dogodki (VSL sodba I Cp 1529/2016), dima (VSL sodba I Cp 1395/2010) ... V tuji sodni praksi so se sodišča opredelila do hrupa zaradi pasjega laježa, igranja klavirja, bližine teniškega igrišča (avstrijska sodna praksa je zavzela stališče, da gre za nedopustno imisijo, če hrup zaradi bližine teniškega igrišča presega 5 dB) ...; prim. Vrenčur, R., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 390 in 391. 13 Ugotovitev sodišča prve stopnje v 6. in 24. točki izpodbijane sodbe, ki ji pritožnik nasprotuje nekonkretizirano, samo z zapisom svojega stališča. 14 Prim. npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 342/85.